»Črna bovška ovca« Zmago Jelinčič Plemeniti – je bila njegova prisotnost na pikniku zgolj vaba za režimske novinarje? Izpostavljeno

V parlamentu je komunikacija med poslanci različnih strank sicer nekaj normalnega - na fotografiji Zmago Jelinčič Plemeniti (SNS), Marko Pogačnik (SDS) in Matjaž Han (SD). Kaj pa na piknikih? (foto: Matic Štojs) V parlamentu je komunikacija med poslanci različnih strank sicer nekaj normalnega - na fotografiji Zmago Jelinčič Plemeniti (SNS), Marko Pogačnik (SDS) in Matjaž Han (SD). Kaj pa na piknikih? (foto: Matic Štojs)

»Bovška ovca je slovenska avtohtona pasma ovc, ki je namenjena prireji mleka in zgodaj odstavljenih jagnjet. Nastala je v Zgornjesoški dolini in dobila ime po kraju Bovec, kjer jo tudi največ redijo. V dolini Trente ji pravijo tudi »trentarka«. Bovška ovca izvira od prvotne bele ovce, ki je bila nekdaj razširjena v alpskem svetu in naj bi nastala s križanjem ovc za prirejo mleka in ovc za volno. /…/ Živali te pasme so bele, črne ali pisane barve in majhnega okvira.« (vir: drobnica.si)

 

Za sintagmo »črna ovca« ste gotovo že slišali. Pomeni nekoga, ki močno izstopa, je drugačen od drugih, pogosto v negativnem pomenu. Ali pa je zaradi svoje drugačnosti deležen šikaniranja s strani okolice. Takšne primerke bi zagotovo našli tudi v politiki. Najznačilnejši je verjetno prav Janez Janša, ki je nekako že trideset let zelo značilna »črna ovca«. Ali po dikciji komunističnega funkcionarja Tomaža Ertla iz tistega časa: špica, ki jo je treba porezati.

Izraz »ovca« sicer ni prijeten. Označuje nekoga, ki je vodljiv in potrebuje pastirja. Navadno neokomunistično/levičarsko usmerjeni komentatorji izraz »ovce« uporabljajo za katoličane. Morda tudi z razlogom, ker se znotraj Cerkve še vedno uporablja naziv »dušni pastir« za škofa ali duhovnika. Stereotip o vodljivih in nesamostojno mislečih katoličanih morda celo drži, a v zadnjih petih letih, odkar vlada papež Frančišek, je teh očitkov precej manj. Morda tudi zato, ker je globalni levici tovrstna vodljivost katoličanov celo všeč, če je »pastir« na vrhu prave barve. Tu niti ni pomembno, če ima pastir vonj po ovcah, bolj je pomembno, da je dobro usklajen z globalno levico.

A brez skrbi, katoličani s(m)o, vsaj v Sloveniji, (bili) deležni še kaj dosti hujšega kot zgolj zmerjanje z »ovcami«. Vsaj v preteklosti je bil med ostrimi proticerkveno usmerjenimi »jezikači« tudi Zmago Jelinčič, sicer v zadnjem desetletju znan tudi z dodatnim priimkom Plemeniti. In ni dvoma: Jelinčič, ki se je z letošnjimi volitvami pri svojih sedemdesetih letih spet vrnil v parlament, je zagotovo kontroverzna osebnost. Leta 1989 je bil med »prvoborci« v Tomšičevi Socialdemokratski zvezi Slovenije, med katerimi se je tedaj znašel tudi sedanji šef zveze borcev Tit Turnšek. Dokaj hitro je izstopil iz socialdemokratske stranke in ustanovil nacionalno stranko, med vojno za Slovenijo je celo nastopil kot »Rambo« in med reportažo, ki jo je naredil Marjan Jerman, za Radio Slovenija spregovoril nekaj besed. Po razočaranju, ki je sledilo razpadu Demosa, je Jelinčičeva SNS postala nova zvezda slovenske politike z značilno »protijužnaško« retoriko ter parolami, kot so »Naredimo to deželo spet slovensko«, »Slovenijo Slovencem« in podobno. Jelinčič, ki se sicer ukvarja z marsičem in je tudi avtor več knjig, je predlagal celo svojo različico slovenske zastave. Njegov populizem se je izplačal: SNS se je na volitvah leta 1992 prebila v parlament z dvanajstimi poslanci, a ko je kljub drugačni napovedi Jelinčič z delom poslancev podprl mandatarja Janeza Drnovška, se je precej poslancev odcepilo. Večinoma so odšli v Samostojno poslansko skupino oz. Slovensko nacionalno desnico. Kasneje je SNS zapustila tudi poslanka Polonca Dobrajc.

V kasnejših letih je bil Jelinčič trden steber tranzicijske levice, postal je tudi junak črnih kronik in udeleženec nekaterih afer, večkrat se je znašel tudi na sodišču. Njegova izjava iz leta 1997, da so volivci pomladnega predsedniškega kandidata Jožefa Bernika golazen, ki bi jo bilo treba pobiti že leta 1945, bi danes spadala kvečjemu v usta katerega od poslancev Levice, denimo Mihe Kordiša. V javnost je prišel tudi Jelinčičev udbovski dosje – vendar se ostrojezični »Padalec«, sicer nekdanji baletnik, ljubiteljski zgodovinar in farmacevt, zaradi tega ni kaj dosti sekiral. Za razliko od tistih, ki so hoteli čim bolj skriti svojo udbovsko preteklost, se je z njo celo pohvalil. Zagotovo mu sodelovanje z nekdanjo komunistično tajno policijo ni v čast, kot tudi ne to, da je zalezoval številne politične oporečnike. Osebno namreč menim, da je sodelovanje s tajno politično policijo totalitarnega režima moralno zavrženo dejanje, če gre za prostovoljno sodelovanje – še zlasti v primerih, ko gre za sodelovanje pri umorih.

Da zna Jelinčič res izzivati, je dokazal tudi s tem, da si je na vrt dal postaviti kip komunističnega diktatorja Josipa Broza Tita, v javnosti pa je na veliko nasprotoval vračanju denacionaliziranega premoženja Cerkvi ter fevdalcem, prav tako je zagovarjal NOB oz. komunistično revolucijo, s čimer si je kupoval glasove neokomunistov. Svoj čas je redno obiskoval tudi Beograd in to v času režima velikega »vožda«. V zadnjih letih je svojo držo precej spremenil – zlobni jeziki ob tem pravijo, da bi bil lahko odličen prostozidar.

Je torej prav, da se je Jelinčič pojavil na pikniku SDS v Bovcu? Če drži, da je njegov stric Zorko Jelinčič, ena od legend organizacije TIGR, rojen v Logu pod Mangrtom (po njem je dobil ime tudi planinski dom na vrhu Črne prsti), potem ima Plemeniti verjetno sorodnike tudi na območju Bovca. Žal nimam podatkov, ali se je na piknik SDS povabil sam, niti tega ne vem, ali je bil poseben gost – sam se piknika namreč nisem udeležil. Sem pa Jelinčiča spoznal osebno, ko sem ga pred skoraj desetletjem intervjuval v državnem zboru in moram priznati, da je bil po svoje zelo zanimiv ter inteligenten sogovornik, tudi precej pragmatičen. To seveda pomeni, da mu ne morem kar tako zaupati. Po vsej verjetnosti pa je bil njegov obisk v Bovcu povezan s tem, da bi vstopil v koalicijo s SDS. No, morda pa je prišel tudi zato, da bi nekateri mediji zagnali vik in krik, češ poglejte SDS, kako nenačelna je. Ali pa: »črnosrajčniki« se družijo med sabo. Nekaj je jasno: nobena od političnih opcij prvaku SNS ne zaupa povsem. In verjetno nikoli ne bomo vedeli, kaj je bil v resnici motiv Jelinčičevega obiska. Piknik SDS namreč ni bil namenjen zgolj članom stranke, ampak tudi simpatizerjem, med udeleženci se je verjetno znašel tudi član kakšne druge stranke. Bovški župan Valter Mlekuž, ki je imel na pikniku pozdravne besede, prihaja iz vrst SD. Znano je, da je pred kratkim prvak te stranke Dejan Židan izrekel precej nesramnih besed na račun SDS.

Ergo: zaradi obiska Jelinčiča na pikniku SDS nisem evforičen, a tudi zgražam se ne kaj dosti. Prišel se je pokazat z razlogom. In sem prepričan, da se je tisti dan med množico na bovškem letališču potikal še kakšen speči agent SDV. In če kdo misli, da v SDS resno računajo na zavezništvo z nacionalisti, ga moram pač razočarati – nove predčasne volitve so pač veliko bolj verjetna možnost kot pa tovrstna koalicijska povezava oz. »nenačelna koalicija«, kot je paktiranje proti Slobodanu Miloševiću konec osemdesetih let označil makedonski politik Vasil Tuporkovski. Kakorkoli že, »črna bovška ovca« na pikniku je lahko dobra vaba za režimske novinarje, a slab izgovor za diskvalifikacijo relativnega zmagovalca volitev.

nazaj na vrh