Česa je v resnici kriv Antonio Tajani Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Se spomnite italijanskega filma »Srce v breznu«? Film, ki se v izvirniku imenuje Il Cuore nel Pozzo, je bil posnet leta 2005, torej pred štirinajstimi leti. Prikazoval naj bi življenje v Istri ter beg Italijanov pred komunističnimi partizani. Seveda na precej enostranski način, zaradi česar je v Sloveniji ta film sprožil veliko hrupa in slabe volje. Pa tudi precej zmede, ki je bila izkoriščena za uničevanje slovenskega novodobnega razrednega sovražnika na podoben način kot pet let pred tem, ko je tedanji koroški deželni glavar Jörg Haider zahteval razveljavitev avnojskih sklepov. Namreč, tedanji predsednik republike Milan Kučan je to izjavo izrabil v svoje namene, a zaradi dokaj dobro odmerjenega protiudarca efekt ni trajal dolgo.

 

Ni dvoma, da je zgodba o t. i. ezulih (oziroma »izgnancih«, kot bi se jim reklo po slovensko), čeprav je bilo to vprašanje rešeno že z Osimskimi sporazumi, vedno priročna, predvsem zaradi hendikepiranega zgodovinskega spomina na obeh straneh meje. Ena od številnih zgodovinskih potvorb, ki jo tako najdemo tudi v prej omenjenem filmu, je tudi ta, da so jugoslovanski komunisti na Tržaškem izvajali poboje Italijanov – na nacionalni osnovi, kar utrjuje pogled na Slovence kot nekakšno »slavo-komuniste«. V resnici pa so komunisti pobijali predvsem razredne sovražnike, ne glede na narodnost. Če bi se leta 1945 in kasneje v Istri zgodil pogrom nad tamkajšnjimi Italijani zgolj na nacionalni osnovi, danes italijanske manjšine v Sloveniji ne bi bilo več. »Fojbe« (kraška brezna) so vase sprejemale trupla vseh žrtev: nacistov, fašistov in komunistov, pripadnike vseh mogočih narodnostnih skupin. Predvsem v času, ko je partizanska vojska za kratek čas zasedla Trst (zasedba je trajala okoli petdeset dni), se je na širšem območju Trsta zgodilo največ komunističnih zločinov, pri čemer sta veliko zločinov v sostorilstvu zagrešili komunistični partiji Slovenije in Italije. Šlo je torej za genocid na razredni osnovi.

Bilo bi torej pošteno, da bi predstavniki Republike Italije, še zlasti pa Italijani na tako pomembnih funkcijah, kot je predsednik Evropskega parlamenta, ta zgodovinska dejstva priznali v celoti. Antoniu Tajaniju tu ni uspelo, z omembo italijanske Istre in Dalmacije si je zagotovo naredil medvedjo uslugo, saj je sedaj že jasno, da položaja predsednika Evropskega parlamenta po letošnjih volitvah ne bo mogel obdržati. Ali si je hotel s populističnimi krilaticami kupovati glasove Italijanov, ki v zadnjem času izkazujejo evropskim institucijam v Bruslju vedno manj zaupanja? Tega ne vemo. Zagotovo pa bi se lahko slovesnost v Bazovici končala brez škandala, če bi upošteval temeljno zgodovinsko dejstvo, da so se komunistični poboji izvajali predvsem na ideološko-razredni podlagi in ne na etnični.

Povedano drugače: tako kot je Haider leta 2000 z zahtevo po razveljavitvi avnojskih sklepov (ki jih Slovenija tako ali tako ne more razveljaviti, ker niso del njenega pravnega reda!) naredil veliko uslugo Milanu Kučanu, tako je Tajani sedaj naredil uslugo slovenskim neokomunistom, ki seveda trmasto branijo svojo mitologijo. S tem pa je verjetno še bolj razklal Evropsko ljudsko stranko, ki si zadnja tri leta utira nevarno pot med Scilo in Karibdo.

Česa je torej kriv Tajani? Morda tega, da mu je padlo srce v brezno (pardon, v hlače), da se je oprl na populistične polresnice, ki prihajajo iz vrst starodavne italijanske iredente – prav delovanje slednje pa potrjuje staro pravilo, da sta fašizem in komunizem le dva obraza ene in iste Janusove glave. Lahko se sicer med sabo žreta, a idejna podstat je ista. Interesi pa tudi.

nazaj na vrh