Bridka usoda Tigr-a med vojno in po njej

  • Napisal  Milan Gregorič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Prapor Tigr-a (Twitter) Prapor Tigr-a (Twitter)

O veličastnem uporu Primorcev proti fašističnemu nasilju je bila napisana že skladovnica knjig. V njem so sodelovali primorski čedrmaci, ki so se organizirali v tajno organizacijo Zbor svečenikov sv. Pavla, pa uporniške organizacije, kot sta bili Borba na Tržaškem in Organizacija na Goriškem.

Nato so se leta 1927 na Nanosu, tej sveti gori Primorske, zbrali predstavniki razpuščenih mladinskih, športnih, dijaških, kulturnih in drugih društev ter se povezali v skupno protifašistično gibanje TIGR (Trst-Istra-Gorica-Reka), ki se je ob podpori ljudstva hitro razmahnilo po vsej Primorski in bi naj po nekaterih podatkih štelo okrog 3000 pripadnikov. Uprli so se celo otroci, najstniki, ki so se komaj odlepili od materinega mleka, in ustanovili svojo tajno uporniško organizacijo Črni bratje, kar je 14-letni Mirko Brezavšček, po dolgotrajnih mučenjih v italijanskih zaporih, plačal z življenjem. Kakšno je bilo tedaj ozračje med primorsko mladino, zlasti izobraženci, tudi tistimi v emigraciji, nam je nazorno prikazal pisatelj Bogomir Magajna v svojih spominih na skupno življenje primorskih študentov v Ljubljani, ko je zapisal: »Pili in peli smo včasih tam pri Košaku/in govorili o pesmih na vsakem koraku./Dučeja kleli smo na vso moč,/nad Evropo razbiti hoteli smo obroč./Bežale so misli na vse oceane,/in vračale vedno se v sredo Ljubljane,/ še bolj, na morje, na Kras./Glasno je bolečina zavpila iz nas./Kozarec je treščil ob tla Kosovel,/s pestjo udaril po mizi in zaklel:/pereat, pereat (umri, umri) življenja tiran,/iz nas samih naj vstane upora orkan!/Hip nato je sklonil glavo, kot bi spal/in v nemi grozi šepetajo bori, je zašepetal«. TIGR se je povezal z zahodnimi obveščevalnimi službami in z jugoslovansko Orjuno, od koder si je pač lahko obetal pomoč v orožju, razstrelivu in drugače. V najbolj mračnih letih je kot prvi v Evropi napovedal boj proti fašizmu pod svojo parolo »Smrt fašizmu-svoboda narodu«, ki so jo potem povzele tudi druge evropske protifašistične organizacije, vključno z NOB-jem. Iz nekaterih zgodovinskih virov zvemo tudi, da so ob napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo, aprila 1941, Tigrovci med prvimi organizirali prostovoljno Soško legijo, okrog 2000 mož, ki je krenila v pomoč kraljevi vojski, a naj bi jo v Slunju, v Bosni, ustaši ustavili in vrnili nazaj.

Bridka usoda Tigrovcev in drugih primorskih domoljubov med vojno in po njej

Kljub veličastni zgodbi primorskega protifašističnega uporništva je TIGR in druge primorske domoljube med vojno in po njej dočakala bridka usoda, o čemer pa se dolgega pol stoletja ni smelo govoriti, a je po osamosvojitvi resnica o tem z vso silo izbruhnila na dan. Komunistično vodstvo NOB-ja je namreč TIGR, kljub njegovemu s krvjo izpričanemu domoljubju, obravnavalo kot politično nazadnjaško, meščansko teroristično organizacijo in v njegovem vodstvu videlo agente tujih, imperialističnih obveščevalnih služb. In to še poldrugo desetletje po vojni, ko so npr. nekateri preživeli Tigrovci postavljali zahteve po proučitvi zgodovine TIGR-a, po njegovi rehabilitaciji in po ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije, so se na seji CK ZKS z dne 13. 6. 1958 izrekale o TIGR-u sledeče uničujoče ocene (Primorski rodoljub, št. 5/2001): »TIGR ni bilo napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). Pa, »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja, imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Krajger), in »da naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Matija Maček). Zato tudi TIGR-a niso povabili v NOB, pač pa so posameznike sprejemali, organizacijo pa razbili, med ostalim tudi z zahrbtnimi likvidacijami vodilnih Tigrovcev. Iz knjige Tatjane Rejec Partija in tigrovci (Slovenska matica, Ljubljana 2006) smo po osamosvojitvi prvič zvedeli za dokaze, da je šlo pri zagonetni smrti treh vodilnih Tigrovcev (Ferda Kravanje, Maksa Rejca in Antona Majnika) za zahrbtno likvidacijo s strani Udbe. Pa da so bili arhivi Udbe polni seznamov Tigrovcev, ki so jih še v povojnem času zasliševali. Samo na Bistriškem in Goriškem naj bi jih bilo v enem samem poletju zaslišanih okrog sto. Še zlasti je Udba mrcvarila Aberta Rejca, soproga Tatjane Rejec in enega od ustanoviteljev TIGR-a ter njegovega političnega in organizacijskega vodjo, ga neprestano zasliševala, vlekla po zaporih in mu do smrti (1976) prepovedovala, da bi v javnosti ali v medijih karkoli govoril ali pisal o Tigru. V arhivih je odkrila celo načrt njegove likvidacije, ki pa na srečo ni bil uresničen. Celo Ciril Pelicon, dolgoletni predsednik koprske borčevske organizacije, je v intervjuju za Svobodno misel (14. 9. 2007) pri opisovanju posebno težkih trenutkov v svojem življenju šele po osamosvojitvi prvič javno spregovoril o bridkem dejstvu, da so mu po vojni hladno ustrelili brata, »in to zgolj zato, ker je bil Tigrovec«. Počasi se sesuva tudi zgodba o zagonetni smrti Janka Premrla-Vojka, ki naj bi bil po uradni verziji ob spopadu z Italijani ustreljen v hrbet od nekega soborca, da bi se slednji s tem polastil nagrade, ki so jo fašisti razpisali na njegovo glavo. Pisatelj Boris Pahor je namreč v knjigi Glas iz zaliva omenil izjavo osebe, ki je bila priča pogovoru, v katerem se je nek partizan pohvalil, »kako smo končno pospravili Janka Premrla«. Tudi akademik in pisatelj Saša Vuga je ob nekem tigrovskem slavju ob vznemirjenju množice javno vprašal, kdaj bomo zvedeli resnico o smrti Janka Premrla-Vojka, in pri tem bridko pripomnil, da ni bilo morda za komuniste preveč, da so borci Vojkove čete zvečer molili rožni venec. Rejčeva je v Delu (8. 8. 2015) opozorila tudi na tragično usodo Zorka Ščuka, enega od vodilnih Tigrovcev, za katerega je njegova hči ugotovila v arhivih MNZ, da ga je maja 1945 Udba ugrabila v Trstu in ga likvidirala. Jolka Milič je v Primorskem dnevniku (7. 9. 2009) opisala žalostno usodo znanega Tigrovca Vladimirja Manjkoča, ki je po vojni, v času kominforma, padel v mline Udbe, in končal na Golem otoku s posledicami, ki so ga spravile v grob že pri 43 letih. Tudi izdaja Tigrovcev na Mali gori leta 1941, ki se je končala s smrtjo vojaškega vodje Danila Zelena, je bila delo komunista Filipa Tekavca in ne nekega vaškega reveža, kar se je končalo s smrtjo Danila Zelena, vojaškega vodje Tigra. Iz časopisa Slovenec (24. 4. 1995) smo izvedeli tudi, da je Udba 14. 9. 1947 ugrabila in kasneje zahrbtno likvidirala tržaškega domoljuba dr. Andreja Uršiča. Za njim pa je ugrabila tudi Ferda Kalina in druge zamejske domoljube. Goriški tednik Novi glas (20. 10. 2016) pa je pred kratkim poročal o novi knjigi tržaškega novinarja Martina Breclja Anatomija nekega zločina, ki je umor velikega domoljuba, književnika in politika dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič, sestre Pinka Tomažiča, in njunega znanca dr. Draga Zajca v Trstu, v ulici Rossetti, marca 1944, pripisal Varnostno obveščevalni službi NOB, in s tem postavil na laž dotakratno uradno trditev, da je bil ta zločin delo protikomunistične strani. Da ne omenjam posebej tragične medvojne in povojne usode drugih primorskih domoljubov, ki so tudi bili neke vrste Tigrovci. Kot npr. zahrbtne likvidacije primorskih padalcev, ali mrcvarjenja na desetine čedrmacev, vključno z njihovimi zahrbtnimi poboji (Filip Terčelj, Franc Krašna), obsodbo na smrt (Joško Kragelj) in 82 let skupno prestanimi zapornimi kaznimi, kot je to  razvidno iz razstave Boj proti veri in Cerkvi v obdobju 1945-1961…in tako naprej brez konca.

Kdo je lahko danes Tigrovec?

Na proslavi ob 50. obletnici osvoboditve v Novi Gorici 1eta 1995 je Saša Vuga prav tako pred veliko množico izrekel tudi sledeče pretresljive besede (Slovenec, 15. 7. 1995): »Na tem slavnostnem zboru med nami niso samo preživeli Tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. In čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe, ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine…Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub temu pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB-ju namreč, prip. avt.) ni bilo treba iztrebljati, Če se naj politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo Tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko Tigrovec, tudi danes.«

Milan Gregorič

nazaj na vrh