Beseda Bog je v javnem prostoru očitno nezaželena. Razen če jo izgovori ali zapoje Milan Kučan! Izpostavljeno

Matej Tonin se ne bo opravičil, ker je v svojem govoru omenil Boga. (foto: Matic Štojs Lomovšek) Matej Tonin se ne bo opravičil, ker je v svojem govoru omenil Boga. (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Verjetno ste, drage bralke in bralci, že večkrat opazili, da v našem javnem prostoru ni ravno najlažje govoriti o Bogu, veri, Cerkvi in podobnih zadevah. In tudi ne najbolj varno, saj je v nekem javnem prostoru to skoraj nemogoče izgovoriti, ne da bi te ob tem naskočilo nekaj popadljivih antiteističnih fundamentalistov, ki so si vzeli v roke pravico, da državo ohranijo v »sterilnem« stanju, brez domnevne mentalne okužbe, ki se ji reče »verovanje v Boga«.

 

Da, prav zato je tudi treba iz javnosti izganjati Boga, še zlasti pa iz parlamenta in iz (javnega) šolstva. Že precej let je minilo od tega, ko je neokomunističnim oblastnikom uspelo sprejeti šolsko zakonodajo, ki prepoveduje konfesionalne dejavnosti – in to ne samo v javnem šolstvu, ampak celo v tistih zasebnih šolah, ki izvajajo javno veljaven program in za to dobivajo finančna sredstva. Kar se tiče financiranja zasebnega šolstva: ste opazili, da odločba ustavnega sodišča o financiranju zasebnih osnovnih šol, ki izvajajo javno veljavni program, še vedno ni uresničena?

Gaber in njegova ideološka nevtralnost

No, pred tolikimi leti se je tedanji minister za šolstvo in šport Slavko Gaber tudi zaklinjal pred javnostjo, češ mi smo za laično ter ideološko nevtralno šolo, verouka v šolah torej ne bo. Ja, in? Za ideološko nevtralno šolo sta si v svinčenih sedemdesetih letih prizadevala, ne boste verjeli, dva katoliška klerika, ki sta pozneje postala celo škofa, to sta Franc Perko in Franc Rode. Slednji je danes celo kardinal. Na žalost (ali pa na srečo?) pa kolektivni spomin psevdolevičarsko usmerjenih popadljivih varuhov duhovne sterilnosti slovenske družbe nekdanjih prizadevanj teh dveh škofov ne beleži. Sicer bi se nemara še kdo spomnil, kako je pred dvema desetletjema nedavno umrli Delov kolumnist Boris Jež v svojem pamfletu »Ali bo Cerkev začela izstreljevati rakete« napadel slovensko Cerkev in škofe zaradi pastirskega pisma o šolstvu pred začetkom šolskega leta 1998/99 ter o krščanstvu pisal kot o stvari, ki se je dogajala pred dva tisoč leti nekje v zagamanih libanonskih hribih. Takrat je s katoliškega tednika Družina prišel kar trojni odgovor na omenjeno »ježevščino«: poleg profesorja Alojza Rebule in sedaj že pokojnega duhovnika Branka Rozmana je najdaljši in verjetno tudi najbolj zanimiv odziv na Ježev pamflet napisal publicist in prevajalec Matej Leskovar (»Ježa ježa na Parnas ali Destrukcija destrukcije«). In verjetno bi se kakšen poznavalec zgodovine filozofije res vprašal, kje je takrat Jež našel imena nekih slavnih junakov, kot sta Aeropagiat in Tomaž Kuzanski. No, morda je mislil na dve znameniti krščanski osebnosti, kot sta mislec, ki se je podpisoval z imenom Pavlovega učenca Dionizija Areopagita, ter kardinal Nikolaj Kuzanski.

Poslanec Levice Franc Trček želi "razkužiti" parlament. (foto: Urban Cerjak)

 

Kako Trček navija ušesa Toninu

A vrnimo se spet v sedanjost. Ob koncu svojega prvega govora je namreč novoizvoljeni predsednik državnega zbora Matej Tonin brez večje zadrege izrekel besede »Bog živi Slovenijo«. In sprožil vihar v kozarcu vode, ki ga je morda najbolj slikovito izrazil kar razvpiti poslanec Levice Franc Trček, tokrat v natakarski opravi. Češ, Tonin naj se opraviči. Za kaj? Ker je kršil ustavo in v politični instituciji omenjal Boga. Pustimo ob strani dejstvo, da je Trček poslanec stranke, ki v normalni državi nikoli ne bi prišla v parlament, kajti noben normalen državljan si ne more želeti venezuelizacije Slovenije. Je pa duhovna reakcija na omembo Boga po svoje zelo pomenljiva. Kdo je lahko na Boga bolj alergičen kot pa hudi duhovi? In koliko »belcebubov« (ta naziv dobesedno pomeni »gospodar muh«, v Svetem pismu je to poglavar hudih duhov) v resnici prebiva v parlamentu? Morda bi odgovor na to vprašanje vedel eksorcist Marjan Veternik, ki je v nedavnem intervjuju za Zarjo celo namignil, da bi slovenski parlament potreboval eksorcista. In bi ga verjetno res. Morda velja spomniti na dejstvo, da je bil Trček v primeru svoje zaletavosti glede omembe Boga samo sprožilec serije pritiskov na Tonina, češ naj niti ne pomisli, da bi NSi pri oblikovanju koalicije dala prednost Janezu Janši ter njegovi SDS. Tako kot na Boga so slovenski »belcebubi« tudi na Janšo zelo alergični.

Rdeči inkvizitorji: Izselimo Boga iz javnosti!

To seveda še zdaleč ni prvi in edini incident glede omembe Boga v parlamentu. Ravno v teh dneh mineva pet let od podobnega incidenta zaradi cenzure zborovske skladbe »Očenaš hlapca Jerneja« na proslavi v Državnem zboru. Takratni predsednik DZ je bil Janko Veber, tedaj še član SD, ki je nato izstopil in neslavno pristal na smetišču zgodovine. Prav on je bil tudi tisti, ki je skladbo prečrtal s seznama, češ ta pa že ne bo onesnaževala ustanove, kot je Državni zbor. Sam sicer dvomim, da bi na Vebrovem mestu njegov naslednik Milan Brglez ravnal kaj dosti drugače, glede na to, da je že omenjeni poslanec Trček Toninu ponudil Brgleza kot dober zgled (česa že?). A tudi sramotna cenzura umetniškega dela je dejansko samo nadaljevanje tega, kar se je zgodilo že prej. Denimo prevajanje govora tedanjega ameriškega predsednika Billa Clintona v Ljubljani junija 1999. »God bless you!« je svoj govor zaključil Clinton, prevajalcu (to nalogo je po naših podatkih opravljal Andrej Kržan) pa se je takrat očitno zataknila kost v grlu. A tovrstna samocenzura očitno ni nič v primerjavi z dejstvom, da so na sami razglasitvi samostojnosti Slovenije 26. junija 1991 s seznama protokola naknadno cenzurirali blagoslov lipe, ki ga je opravil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar v spremstvu tajnika Antona Jamnika (sedaj pomožnega škofa) ter ob sodelovanju tedanjega slovenskega evangeličanskega seniorja Ludvika Novaka. Blagoslov se je sicer zgodil, ampak brez mikrofona, del besed se je sicer lahko slišal v neposrednem radijskem in televizijskem prenosu, ker je eden od televizijcev bliže pomaknil mikrofon, ki pa ni bil vezan na »uradno« ozvočenje. Iniciator »napake« z mikrofonom pa je bil nihče drug kot zadnji šef slovenskega cekaja. Prav tisti, ki je nadškofu Šuštarju slabo leto pred tem dogodkom na prvi javni komemoraciji v Kočevskem Rogu krepko stiskal desnico, seveda vpričo fotoaparatov in televizijskih kamer. Iz tega je tako nastal spin o »spravni slovesnosti«, na kateri je Milan Kučan citiral (ali parafraziral?) celo Sveto pismo.

Septembra 1989 je tedanji predsednik CK ZKS Milan Kučan prepeval drugo kitico Zdravljice. Vključno z omembo Boga. Pa danes? (vir: spletni arhiv RTV Slovenija)

 

Ko Kučan zapoje »Bog živi ves slovenski svet«

A ko smo že pri Bogu in njegovi omembi, sedaj pozor! Septembra 1989 so delegati tedanje Skupščine SR Slovenije sprejeli amandmaje k republiški ustavi, ki so nekoliko utrdili avtonomijo Slovenije znotraj SFRJ. Sprejem in razglasitev amandmajev so delegati pospremili s petjem Zdravljice kot slovenske himne. In to z DRUGO kitico, torej »Bog živi ves slovenski svet«. Posnetek, objavljen v oddaji »Projekt 13 – mediji« (okoli 10:30), kaže, da se niti tedanji predsednik CK ZKS Milan Kučan ni sramoval omembe Boga. Zanimivo, danes celotna neokomunistična falanga trdi, da je slovenska himna zgolj in samo sedma kitica Zdravljice, beseda Bog pa je onesnaževanje in predstavlja celo kršenje ustave (ki, mimogrede, nikjer ne omenja ločitve Cerkve od države). No, za komuniste je sicer znano, da so bili lahko zelo pragmatični in da so bili v času projekta »sestopa z oblasti« pripravljeni prodati tudi lastno mater, da bi le zadržali oblast, zato omemba Boga takrat ni bila sporna, prav tako tudi ne, da je v skupščinskih klopeh sedel celo katoliški škof (Vekoslav Grmič), kar je bil zagotovo klerikalizem posebne vrste. Saj veste, tudi po drugi svetovni vojni so komunisti zapirali »zahodne agente« in jih obsojali na smrt (denimo Ljuba Sirca), obenem pa so se hvalili, kako so si skupaj z Angleži in Američani vzajemno pomagali v narodno-osvobodilnem boju. Kar pomeni, da sta fašizem in antifašizem samo dva obraza iste Janusove glave. Ko bo šlo komunistom znova za nohte, bo beseda Bog v državnih institucijah ponovno dovoljena. Tudi kakšen križ se bo našel na steni…

nazaj na vrh