Berlinski zid je padel, zid okoli slovenske Jerihe še ne. Koliko časa bomo še čakali? Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Predstavljate si, da imate dva zaprta prostora, ki ju med seboj loči le stekleno okno. V vsakem od njih je po en človek, oseba A in oseba B. V enem od prostorov je čist zrak, ker je bil prostor ravno prezračen. V drugem pa je slab zrak, zasmrajen s črevesnimi plini.

 

Normalno je, da bo oseba B v tem zasmrajenem prostoru skušala prebiti okno (pod predpostavko, da ve, da je v sosednjem prostoru dober zrak), če ga že ne more odpreti. In kaj se bo zgodilo? Oseba B bo pridobila vsaj nekaj svežega zraka, zato pa bo oseba A nezadovoljna, ker zrak ne bo več tako čist – ker se bo zrak iz obeh prostorov premešal med seboj.

Razumete prispodobo? Namreč, tako rekoč v istem času, ko obeležujemo spomin na Demosovo odločitev za plebiscit v Poljčah, Evropa obeležuje trideset let padca berlinskega zidu, kar se je zgodilo leto dni pred Poljčami. Po mnenju mnogih je obletnica precej grenka, saj naj bi s padcem berlinskega zidu »slab zrak« na vzhodni strani ušel na Zahod. Povedano drugače: komunizem dejansko ni padel, ampak se je »izvozil« na Zahod. Očitno je treba priznati, da je imel Milan Kučan vendarle prav, ko trdi, da se je zid podrl na obe strani – vsaj če upoštevamo, da so se številne komunistične partije (tudi slovenska) prelevile v socialdemokratske stranke in nenadoma postale »močan element« evropske demokracije.

Sam se sicer ne morem povsem strinjati s takšnimi ocenami. Tudi zato, ker je že pred tem zlasti v Franciji obstajal krog simpatizerjev s Sovjetsko zvezo. Ne glede na hladno vojno je na zahodu Evrope vedno obstajal krog ljudi, ki je iz takšnih ali drugačnih razlogov simpatiziral s komunizmom. Ne samo v Franciji, pač pa tudi v Veliki Britaniji. Če še niso simpatizirali s Sovjetsko zvezo, so simpatizirali vsaj z Jugoslavijo ter Titovo »tretjo potjo«. Seveda je šlo bolj za neke vrste »salonsko« simpatiziranje, ki ni imelo realnih osnov, kajti tisti, ki so si v živo ogledali socialistični »raj na zemlji«, jih je vse, kar so videli in doživeli, kaj hitro postavilo na realna tla. In navsezadnje: glavni tok beguncev je potekal v smeri iz vzhoda na zahod – in ne obratno, kot bi nas dandanes želel prepričevati kakšen nadobuden ljubitelj demokratičnega socializma (pojem, ki bi ga lahko primerjali kvečjemu z lesenim železom, saj socializem nikoli ne more biti demokratičen, razen morda na zunaj).

Nasploh pa je padec berlinskega zidu pravzaprav le epohalna točka, ki je nekako simbolizirala tedanje dogajanje v razdeljeni Evropi. Sovjetski imperij in z njim vse socialistične države so namreč doživljale gospodarski, tehnološki in vojaški neuspeh. V tedanji Sovjetski zvezi je Gorbačov začel s projektom reform in nove zunanjepolitične usmeritve, ki je povsem obrnilo usmeritev Brežnjeva, zaradi česar je v prvi polovici osemdesetih let grozil globalni jedrski spopad. Na Poljskem je delavsko gibanje Solidarnost nastavilo ogledalo vladajoči »avantgardi delavskega razreda«, v tedanji Češkoslovaški federaciji je prišlo do dokaj mehkega prehoda v sklopu t. i. žametne revolucije, v Romuniji pa je sicer dokaj samostojni diktator Ceauşescu kljuboval ljudstvu do bridkega konca. Že nekaj mesecev pred padcem berlinskega zidu sta avstrijski zunanji minister Alois Mock in njegov madžarski kolega Gyula Horn simbolično prerezala železno zaveso na meji med državama, kar je tudi sprožilo pohod vzhodnonemških beguncev na Zahod.

Kaj pa Slovenija? Seveda, boste rekli, to je bil čas slovenske pomladi, demokratizacije in osamosvajanja. Prehod iz statusa jugoslovanske republike v samostojno državo je bil v marsičem pogojen z razrastom beograjskega centralizma (tako Miloševića kot JLA in nekaterih prepotentnih zveznih funkcionarjev), hkrati pa omejen zaradi nenaklonjenih mednarodnih razmer, kar je povzročilo, da je bil projekt samostojne države prioriteta v primerjavi z dokončno demokratizacijo, ki bi vključevala tudi lustracijo. Za uspešen projekt države Slovenije je bilo namreč potrebno nacionalno-politični konsenz (že tako ali tako je bilo, očitno tudi taktično, veliko nagajanja s strani sil kontinuitete). Koliko resno je partija razmišljala o tisti pravi demokraciji, se je pokazalo le malo pred padcem berlinskega zidu, ko je Milan Kučan povsem naglas razmišljal o novi Jugoslaviji in novem socializmu.

Zakaj je torej v naši državi tridesetletnica porušitve berlinskega zidu minila brez velikih obeležij? Predvsem zato, ker ta zid pri nas še ni padel, ampak ostaja v obliki imaginarnega zidu okoli mesta Jerihe, mesta v obljubljeni deželi, ki so ga zavzeli Izraelci ob izhodu iz egiptovske sužnosti. Kar je opisano v Svetem pismu v Jozuetovi knjigi. Zavzetje tega utrjenega mesta je bilo s stališča človeške moči povsem nemogoče, potrebna je bila zelo močna vera Izraelcev, da je Bog na njihovi strani in da lahko z nadnaravnimi močmi prebijejo zid in zavzamejo mesto. Kar se je tudi zgodilo v sedmih dneh obhoda. Sedmi dan so po Jozuetovem ukazu sedemkrat obšli mesto in nato skupaj zakričali, obzidje pa se je sesulo. Morda je prav ta odlomek tudi ključ do rešitve, kako prebiti zid, ki varuje sveti gral neoboljševizma. A za takšen projekt bo očitno potrebno še dozoreti. Pa čeprav nas znamenja časa – denimo zelo nenavadno in hitro posredovanje ustavnega sodišča, v katerem so tudi politično kompromitirani ustavni sodniki, pri blokiranju parlamentarne preiskave politične zlorabe pri sodnikih in tožilcih, kar kaže na skrivni dogovor medsebojnega ščitenja. Koliko časa bomo torej pripravljeni še potrpeti in gledati v visok zid? To je bistveno vprašanje.

nazaj na vrh