Gašper Blažič

Gašper Blažič

URL spletne strani:

Dobrodošli v z(Z)ares policijski državi!

Ne spomnim se več točno, kdaj sem prvič slišal (ali prebral) singatmo »policijska država«. Verjetno je bilo to pred kakimi dvajsetimi leti, ko sem še kot mlad študent začenjal svojo novinarsko in publicistično kariero. Sintagme sprva nisem dobro razumel, a ko sem prebral malo več o tem, kaj vse sta v »starih dobrih časih« počela Udba in KOS, sem se prepričal o tem, da smo v policijski državi pravzaprav ves čas živeli. In dejansko še vedno živimo.

Si upate organizirati ekološki shod pred Kemijskim inštitutom?

T. i. okoljevarstveni protestni shodi mladih so bili včeraj, če odštejem ogaben teroristični napad v Novi Zelandiji, osrednja novica dneva slovenskih medijev. Ne bom ponavljal vsega tistega, kar so nosilci protestov govorili, zato pa želim izpostaviti nekaj svojih pogledov na ta dogodek, ki vzbuja zelo mešane občutke – glede na to, da je varovanje okolja in trajnostni razvoj nekako vgrajen v vrednostni sistem tako rekoč vseh političnih strank v Sloveniji.

»Dokončna rešitev upokojenskega vprašanja« ali kako smo se borili za svetost življenja

»Čeprav ne moremo postati nesmrtni, bi se nesmrtnosti radi vsaj čim bolj približali. Od tod želja po čim daljšem življenju. V tem tisočletju si bo človek življenje zagotovo podaljšal za dvakrat in na koncu tisočletja bo posameznik – če bo hotel – v povprečju živel dvesto in več let.« To so besede filozofa, akademika dr. Tineta Hribarja, sicer dolgoletnega novorevijaša in profesorja, ki je na svoji koži doživel tudi izključitev iz univerze v svinčenih časih komunističnega režima. Te besede je na svojem blogu, ko je šlo za predstavitev Hribarjeve knjige, povzel novinar Marijan Zlobec (več o tem TUKAJ).

Ja, tako je življenje – C'est la vie – So ist das (Jure) Leben!

Pred nekaj dnevi mi je nek zagrizeni domoljub – vsaj tako se je predstavljal – preko spleta nonšalantno zabrusil, naj se zavedam, da bi govoril samo nemško ali italijansko, če ne bi bilo partizanov. Nič novega – tako so me učile že »tršice« v šoli. Namreč, da obstoj slovenskega naroda, slovenske države in slovenskega jezika stoji ali pade z narodnoosvobodilnim bojem. Če partizani ne bi obstajali, bi imeli tretji rajh že skoraj sto let tudi na slovenskih tleh. Le Slovencev ne bi bilo nikjer več. Ker pa so se našli Titovi heroji, je že leta 1945 tretji rajh padel. In brez partizanov bi bili nemočni Angleži, Američani, Francozi in tako dalje. Pa tudi Rusi. O porazu tretjega rajha je bilo namreč že vse odločeno januarja 1942 – z dražgoško bitko. Če seveda verjamete v palčke (ne v male palice s slanim okusom, ampak v bajeslovna pritlikava bitja, da se razumemo).