Letos mineva 45 let od številnih udbovskih akcij, ki jih je v svojem času sprožil tedanji udbovski funkcionar Janez Zemljarič, danes poslovnež in stric iz ozadja. Denimo akcija »Rafael«, prek katere je Udba skušala čim bolj nadzorovati katoliške duhovnike in omejiti njihov vpliv na ljudi.
Ne spomnim se več točno, kdaj sem prvič slišal (ali prebral) singatmo »policijska država«. Verjetno je bilo to pred kakimi dvajsetimi leti, ko sem še kot mlad študent začenjal svojo novinarsko in publicistično kariero. Sintagme sprva nisem dobro razumel, a ko sem prebral malo več o tem, kaj vse sta v »starih dobrih časih« počela Udba in KOS, sem se prepričal o tem, da smo v policijski državi pravzaprav ves čas živeli. In dejansko še vedno živimo.
T. i. okoljevarstveni protestni shodi mladih so bili včeraj, če odštejem ogaben teroristični napad v Novi Zelandiji, osrednja novica dneva slovenskih medijev. Ne bom ponavljal vsega tistega, kar so nosilci protestov govorili, zato pa želim izpostaviti nekaj svojih pogledov na ta dogodek, ki vzbuja zelo mešane občutke – glede na to, da je varovanje okolja in trajnostni razvoj nekako vgrajen v vrednostni sistem tako rekoč vseh političnih strank v Sloveniji.
»Čeprav ne moremo postati nesmrtni, bi se nesmrtnosti radi vsaj čim bolj približali. Od tod želja po čim daljšem življenju. V tem tisočletju si bo človek življenje zagotovo podaljšal za dvakrat in na koncu tisočletja bo posameznik – če bo hotel – v povprečju živel dvesto in več let.« To so besede filozofa, akademika dr. Tineta Hribarja, sicer dolgoletnega novorevijaša in profesorja, ki je na svoji koži doživel tudi izključitev iz univerze v svinčenih časih komunističnega režima. Te besede je na svojem blogu, ko je šlo za predstavitev Hribarjeve knjige, povzel novinar Marijan Zlobec (več o tem TUKAJ).
