Če ste, drage bralke in bralci, opazili, do nedavne ugrabitve 79-letnega Belokranjca skoraj nismo imeli primera, ki bi zaradi migrantov dvignil na noge celo Slovenijo. Celo uboj policista z mačeto je dokaj hitro utonil v (kolektivno) pozabo. Vlomi, pretepi in podobni dogodki – vse to smo Slovenci sprejemali kot nekaj, kar že tako ali tako poznamo.
Bilo je osmega maja 1989, torej ravno pred tridesetimi leti. Verjetno bi bil običajen dan, če se ne bi popoldne začeli na Kongresnem trgu zbirati ljudje. Uradno na t. i. javno sejo ZSMS, ki je tako formalno rešila težavo, ki je nastala zaradi prepovedi ljubljanske SZDL shoda v podporo četverici JBTZ, ki je odhajala na služenje zaporne kazni. Na shodu je bil osrednji dogodek branje Majniške deklaracije, ki jo je prebral slovenski literat in tedanji skupščinski delegat Tone Pavček – njeno osrednje sporočilo je bilo: »Hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda!«
Glede na to, kaj vse je bilo povedano v zvezi z najnovejšo odločitvijo sodišča v zadevi Novič, je težko še kaj dodati glede same sodbe, poteka sojenja in dogajanja na Kemijskem inštitutu – saj je pravzaprav že veliko stvari jasnih. In v čast mi je, da slovenska javnost za veliko stvari iz ozadja ne bi izvedela, če ne bi o njih pisal prav medij, ki ga pravkar berete (še bolj konkretno: novinarka Petra Janša – njen komentar si lahko preberete TUKAJ).
Ko sem bil pred kratkim na obisku v Vili Koman na Jezerskem – reportažo o tem si lahko ogledate v Demokraciji iz prejšnjega tedna –, sem na kuhinjski mizi opazil več knjig, med njimi mi je padla v oči knjižica dokaj skromnih dimenzij z naslovom »Plamteči ogenj«. Kot avtor se je podpisal Wilhelm Hünermann, čigar roman »Sin človekov« v dveh delih – gre za literarno, razširjeno obliko evangelija – vsako leto prebiram najmanj dvakrat. Še isti dan, ko sem se vrnil z Jezerskega, sem na spletu poiskal, če kdo prodaja to knjigo. In sem jo našel ter dobil po pošti. Ter jo nato vsako jutro na vlaku in tudi vsako popoldne ob povratku iz službe strastno prebiral.
