Amazonska sinoda in nič kaj ekološko ravnanje s krščanstvom Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Še ne tako dolgo nazaj sem bil preko facebooka povabljen, da podpišem pomembno peticijo, pravzaprav pismo podpore. Šlo pa je za pismo podpore papežu Frančišku. Priznam, nisem razumel, zakaj bi morali pošiljati takšna pisma podpore glede na siceršnjo podporo, ki jo papež uživa tudi v krogih, ki sicer niso znani po naklonjenosti katoliški Cerkvi.

 

Ne glede na to, da kot katoličan nisem ravno na isti liniji s sedanjim papežem, sem se z njim vendarle pomiril in ga jemljem kot izziv. Vseeno pa pisma podpore, ki ga je ponujalo društvo Operando (vodita ga zakonca z misijonskim poslanstvom Nace in Silva Volčič, ki sta sicer močno navzoča v katoliških medijih), nisem podpisal. Razlog? Moja vest. Še zlasti v tem času, ko je zaključena amazonska sinoda, kljub svoji katoliški usmeritvi pač nisem ravno ljubitelj katoliške različice »demokratičnega centralizma«. Da obnovimo, kaj to pomeni: osrednji partijski organ je »demokratično« sprejel neko odločitev, ki je postala avtomatsko obvezna za vse ostale organe, ki so bili nižje v hierarhiji. Nočem sicer primerjati butastih primerjav na relaciji Cerkev-partija, čeprav imam zadnje čase občutek, da se praktično le še kakšen obrobno versko glasilo (kot je denimo Glasnik Kraljice miru) drži zdrave linije, ki vzpostavlja ravnotežje med različnimi tokovi. Žal to ne velja za osrednje katoliške medije, ki so brez vsakršne distance podprli projekt amazonske sinode, za katero se, kar je treba priznati, skriva marsikaj skrb vzbujajočega.

Glede amazonske sinode ne bi rad ponavljal tisto, kar je zapisal že Martin Nahtigal (beri TUKAJ). V tem komentarju je zajeto vso bistvo problematike, še zlasti v zvezi z menda razvpitim metanjem malikovalskih kipcev v reko Tibero, kar je sprožilo obtožbo, da so tovrstni »ikonoklasti« pokazali globoko zaničevanje do izročila drugih kultur in da so pravzaprav oni sami malikovalci – lastnega jaza. Vsaj tako je papež Frančišek povedal med vrsticami. V slovenskih medijih mu je pritrdil pater Branko Cestnik, ki je na radiu Ognjišče ob asistenci že omenjenih zakoncev Volčič menda nastavil ogledalo papeževim kritikom (glej TUKAJ), češ zakaj toliko nekega zaganjanja v poganstvo, saj se tudi katoličani oblačimo v kurente, mar ne? Primerjave pa očitno ne zdržijo, kajti v našem kulturnem izročilu imamo sicer kar nekaj šeg, ki izhajajo iz poganstva. In osebno se ne bi nič pohujšal, če bi se tudi mariborski nadškof našemil v kurenta in na takšen način v času pustovanja izvajal evangelizacijo. Precej bolj pa bi bil zaskrbljen, če bi v cerkve začeli naseljevati ikonografijo starih poganskih malikov (ki jih imajo, to je treba priznati, nekateri slovenski domoljubi precej raje kot krščanskega Boga, češ gre za identiteto, krščanstvo pa je globalizem, kajne?).

Zanimivo je, kako skušajo sedaj dežurni papeževi apologeti na eni strani relativizirati pojav poganskih kipcev, po drugi strani pa s krivdo obremeniti tiste, ki so kipce metali v reko. Toda vendarle obstajajo dokazi, da stvari niso tako preproste in da so nekateri osrednji gremiji v Vatikanu očitno popustili pritisku novodobne teologije osvoboditve (s pridihom ekologije). V časopisu, ki je posvečen amazonski sinodi in je izšel že pomladi, so namreč objavili tudi posebno »molitev« Pachamami oz. Materi Zemlji. Torej, ne gre za ostanek poganske navade, ampak za poganski kult, ki ga nekateri »misijonarski« gorečneži očitno želijo vnesti tudi v krščanstvo. Molitev se glasi nekako takole (prevod je nekoliko nerode, sam sem ga dobil v hrvaščini): »Pachamama teh krajev, pij in jej ta dar po voli, da bi bila ta zemlja plodna. Pachamama, dobra Mati, bodi usmiljena, bodi usmiljena. Naj voli dobro hodijo in naj se ne utrudijo. Naj seme dobro obrodi, da se mu nič slabega ne zgodi, da ga mraz ne uniči in da proizvede dobro hrano. To prosimo od tebe: daj nam vse. Bodi usmiljena, bodi usmiljena.«

Jasno je, da je podpora takšnim duhovnim praksam napačno sporočilo. Sploh v dobi, ko so celo nekateri duhovniki ne več v službi Boga, ampak tudi kakšnih drugih duhovnih sil. Če k temu dodam še informacijo, da se v Sloveniji vsaj en katoliški duhovnik ukvarja s t. i. belo magijo (ki je, na žalost, enako nevarna kot črna, le da ima nekoliko lepši »okras«), potem nas morajo spremljajoči pojavi amazonske sinode ter suženjska apologetika osrednjih katoliških mnenjskih voditeljev zelo skrbeti. Mar res ni nikogar, ki bi postavil stvari na svoje mesto in jasno povedal, da za blagoslov ne potrebujemo poganskih kultov, če imamo Jezusa? Skratka, pristop do krščanske duhovnosti vsaj pri očetih sinode ni nič kaj ekološki. Kako si drznejo? In kje je Greta, ko jo najbolj potrebuješ?

nazaj na vrh