Znova sprenevedanje in laganje v Dražgošah; se je tam res zgodilo »junaštvo«?

Spet so se sprenevedali v Dražgošah. Spet so se sprenevedali v Dražgošah. Foto: Urban Cerjak

Čeprav smo bili vajeni, da so vsakoletne proslave v Dražgošah rezervirane za najbolj eminentne govornike iz vrst tranzicijske levice, pa je bila letošnja proslava nekoliko bolj v ozadju, ne glede na dejstvo, da po več kot pol stoletja lažne epopeje še vedno opeva partizanska junaštva, ki jih v resnici ni bilo. Partizanskega mitinga so se med drugim udeležili predsednik republike Borut Pahor, zadnji šef CK ZKS Milan Kučan ter predsednik SD Dejan Židan.

Osrednji govornik je bil namreč tokrat zgodovinar Martin Premk, ki je med drugim dejal, da so Dražgoše »še danes pojem junaštva in trpljenja, ki so ga Slovenci prestali med vojno«. »So primer tega, kako lahko z enotnostjo zmagaš tudi v težkih časih.« Pa je temu res tako? Že v tem stavku se namreč skriva evidentna laž – namreč, t. i. dražgoška bitka, ki denimo v povojnem času ni veljala za kakšen poseben dosežek (partizanski zgodovinar dr. Metod Mikuž jo je celo kritiziral), je dejansko predstavljala nekaj podobnega kot dandanašnje dogajanje v Siriji, kjer zloglasna Islamska država nedolžne prebivalce uporablja za živ ščit. Tudi ostali zločini ISIS nas lahko močno spominjajo na zločine slovenskih komunistov ter njihovih paravojaških formacij. Prav ti zločini so tudi povzročili, da med drugo svetovno vojno med Slovenci ni bilo nikakršne enotnosti, kot jo sicer omenja Premk.

Sicer pa je bil govor v Dražgošah v slogu že videnega in že slišanega – stalno jadikovanje o domnevnem pačenju zgodovine. Kajti prava zgodovina je namreč le tista, ki jo pišejo komunisti oz. njihovi dvorni zgodovinarji, vse ostalo pa je pač potvorba. Zveni znano? Toda Premk gre tu še dlje: »Danes tisti, ki zgodovino zlorabljajo in spreobračajo za politične namene, lažejo, da so bili Slovenci med drugo svetovno vojno razdvojeni.« No, seveda ima zgodovinar prav, ki pravi, da je velika večina Slovencev sovražila naciste ter njihovo nasilje, manj pa o tem, da je večina podpirala Osvobodilno fronto. V začetku morda že, a ko so na dan prihajali vedno novi komunistični zločini, je navdušenje nad partizanstvom marsikje pojenjalo. Kaj pa trditev, da se je skupaj z nemškimi silami med vojno boril le dober odstotek prebivalstva? No, tu seveda govornik misli tiste, ki so se pridružili domobrancem, kar je spet zavajanje. Namreč, demokratični (protikomunistično usmerjeni) tabor je namreč zajemal precej več kot zgolj domobrance. Pa tudi ti niso bili nikakršni prijatelji nacizma, kot jih prikazuje režimsko zgodovinopisje.

»Partizani, ki so se borili za svobodo in boljše življenje, ne potrebujejo nobene 'sprave', ki bi jih enačila s tistimi, ki so se borili za okupatorja. Če se mora kdo 'spraviti', se morajo spraviti sami s sabo samo tisti, ki so prisegli Hitlerju, oziroma se sprijazniti, da so se med vojno borili za nacističnega okupatorja in ne za svobodo.« No, o tem, kako je prišlo do revolucije na slovenskih tleh, je že znano in dokumentirano v številnih zgodovinskih raziskavah ter pričevanjih – a nekateri še dobrih sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne govorijo, da je bila kolaboracija protikomunistične strani prostovoljna? Naj razume, kdor lahko. Še posebej, če takšno trditev izreče ali zapiše poklicni zgodovinar, ki je zavezan resnici že zaradi svojega poklicnega kodeksa.

»Dražgoše so postale pojem junaštva, ki mu v takratnem času ni bilo primere v osrčju Evrope.« Mar res? To, kar se je dogajalo v Dražgošah januarja 1942, zagotovo ni zgled junaštva. Po vojaški logiki maloštevilna partizanska vojska ni mogla zmagati, zato je bilo nesmiselno, da so se sploh zapletli v spopad z veliko močnejšo nemško okupatorsko armado. Še posebej pa v oči bode dejstvo, da so se partizani najprej umaknili v Dražgoše, nato pa se iz vasi umaknili in jo prepustili pričakovanemu krvavemu maščevanju razdraženega okupatorja. Zažig vasi in poboj 41 prebivalcev je zagotovo najprej okupatorjev zločin, a posredno je krivda tudi na strani tistih, ki so po logiki, da »žrtve morajo biti«, sploh šli izzivat veliko močnejšega okupatorja. Tudi to je razlog, da bi morala biti v Dražgošah vsako leto kvečjemu žalna komemoracija za pobitimi vaščani, ne pa slavljenje epopeje, ki je v resnici ni bilo.

Skratka, znova smo bili priča prikazovanju navidezne resničnosti. Očitno je leta 1989 tedanji srbski vožd Slobodan Milošević s praznovanjem obletnice kosovske bitke na Gazimestanu dal dober zgled…

G. B.

nazaj na vrh