Zločini komunistične revolucije, 4. del: Kako so partizani v Dražgošah preprečili umik prebivalcev pred Nemci in kako so v navezi z Italijani izropali domačijo Maroltovih

V Dražgošah se še vedno proslavlja zločine, ki so nastali kot posledica povezanosti okupatorja ter komunističnih revolucionarjev. (foto: arhiv Demokracije) V Dražgošah se še vedno proslavlja zločine, ki so nastali kot posledica povezanosti okupatorja ter komunističnih revolucionarjev. (foto: arhiv Demokracije)

O dražgoški tragediji, iz katere so komunisti naredili epopejo in jo vsako leto januarja proslavljajo z velikim pompom, je bilo napisanega že marsikaj. Veliko je bilo objavljenih tudi pričevanj o tem, kaj se je v resnici dogajalo leta 1942 v Dražgošah: da tam ni bilo nobene velike bitke, pač pa tragedija.

 

V našem uredništvu nam je uspelo pridobiti še eno, sicer kratko pričevanje, ki dodatno osvetljuje dogodke v Dražgošah. Potem ko so partizani zasedli vas, so tam izvajali teror in komunistično indoktrinacijo med ljudmi, zato je cerkovnik šel iz vasi do najbližjega poveljstva nemške vojske z vprašanjem, kako naj ravna. Dejali pa so mu samo, naj jih pozove k umiku iz vasi, kar je tudi storil. Vendar se niso umaknili in je še drugič ponovil postopek. Tudi v drugo so Nemci odgovorili, naj jih pozove k umiku iz vasi, vendar s pripombo, da »ko bomo mi prišli, bo hudo«.

Glede na potek dogodkov je bilo videti, da Dražgoše Nemcev sprva niso zanimale. Vse pa se je spremenilo ob napadu in uboju nemškega oficirja – takrat so nemške čete krenile proti vasi. Partizani pa so na obrobju vasi postavili straže in preprečevali umik prebivalcev, dopustili so umik le kakih treh ali štirih komunistično usmerjenih družin, vsi ostali pa so morali ostati v vasi. Šele ko so se Nemci povsem približali vasi, so partizani umaknili na Jelovico, za umik prebivalcev pa je bilo že prepozno, pač pa so bili na milost in nemilost prepuščeni Nemcem. A ne samo to: enega od partizanov, ki je ugovarjal vodstvu, zakaj ne spustijo vseh prebivalcev iz vasi, so za kazen privezali na drevo, da bi ga našli Nemci in ga ubili, vendar ga je na skrivaj osvobodil eden od soborcev. Kasneje, po vojni, je zbežal v tujino.

Oseba, ki nam je to pripovedovala, je sicer hči živinozdravnika, ki je med drugo svetovno vojno pogosto zahajal v škofjeloške hribe, zato je bil z dogajanjem tudi dobro seznanjen. Ob tem pa je celo nekajkrat ušel smrti. Zgodilo pa se je, da je prišel na domačijo, kjer mu je partizan sporočil, da je njegova žena na listi za likvidacijo. Kasneje se je izkazalo, da je bil razlog za to po svoje banalen in tudi bizaren: v živinozdravnika se je zaljubila neka partizanka in se želela najprej odkrižati živinozdravnikove žene.

V nadaljevanju pa navajamo tudi pričevanje v zvezi z družino umetnostnega zgodovinarja ter pravnika Marijana Marolta, ki je bil doma z Verda pri Vrhniki, leta 1945 pa je ušel iz države, saj mu je bilo takrat sporočeno, da ga čaka drevo, na katerega ga bodo obesili partizani. Leta 1948 je prišel v Argentino in tam umrl leta 1972. Že v prvi polovici vojne, ko so na Vrhniki vladali še okupatorski Italijani, je bila Maroltova domačija, sicer velika kmetija, zelo zaželena tarča komunističnih revolucionarjev. Zanimiv pa je podatek, kdaj so partizani domačijo napadli in jo povsem izropali, poklali vso živino in odpeljali celo spodnje perilo Maroltovih otrok. Zgodilo se je ravno v času vojaških vaj italijanske vojske, ko je prišel ukaz, da bodo streljali na vsakogar, ki se jim bo približal. Italijanski general, ki je vodil operacijo, pa se je za tisti čas dogovoril s partizani, da lahko na območju Verda delajo, kar želijo. Tako so v času, ko so se Italijani zbrali v vojašnicah, partizani lotili Maroltove domačije in le malo je manjkalo, da bi bil tedaj 40-letni oče Marijan postal žrtev likvidacije, vendar ga ravno v tistem času ni bilo doma in se zaradi okvare železniške proge ni mogel vrniti iz Ljubljane domov. Če se leta 1945 ne bi umaknil iz Slovenije, bi bil verjetno ustreljen ali obešen – in to samo zato, ker je bil doma iz velike kmetije, ker je bil izobraženec in ker ni podpiral komunistične revolucije.

Skratka, gre za številne primere kolaboracije med partizani in okupatorji, vse za uresničevanje ciljev komunistične revolucije – nastradali pa so nedolžni ljudje!

nazaj na vrh