Življenjsko pot je sklenil Borut Prah, ameriški Slovenec, velik zagovornik svobode in demokracije

Borut Prah Borut Prah Foto: Gregor Pohleven/Demokracija

V sredo 6. maja, je v Oaklandu v Kaliforniji umrl ameriški Slovenec Borut Prah, ki je marca letos dopolnil 80 let svojega vseskozi polnega in poslanstvu svobode in demokracije predanega življenja. Spominjali se ga bomo kot velikega ljubitelja svoje domovine Slovenije, je sporočil nekdanji predsednik ustavnega sodišča dr. Lovro Šturm.

Borut Prah se je rodil v Kranju leta 1935. Njegov oče prihaja iz Trsta, od koder se je pred fašizmom po prvi svetovni vojni umaknil v Jugoslavijo. Mati je bila iz družine Crobath v Kranju. Oče Adolf Prah je bil podjetnik, ki je v Kranju ustanovil svojo tekstilno tovarno. Ob nemški okupaciji so ju zaplenili Nemci, po koncu druge svetovne vojne pa nova komunistična oblast. Prah je osnovno in srednjo šolo končal v rodnem mestu in študiral elektrotehniko na ljubljanski univerzi. Leta 1957 je zapustil Jugoslavijo, ker se je odpravil študirat v Francijo. Tam se je spoznal z novo panogo tehnologije, electronic computers in s firmo IBM. Kasneje je odšel v Avstralijo, saj je menil, da je tam prostor za razvoj avtomatizacije. No, odkril je, da tam primanjkuje ljudi, zato je odšel v ZDA. Avgusta 1963 je pri IBM v San Franciscu postal sistemski inženir. Od leta 1971 do 1987 je v tem podjetju zasedal različne vodstvene položaje. Nato je ustanovil podjetje Da Vinci Group Consulting, ki je postalo poslovni partner IBM, leta 1990 pa podjetje Macrosolutions. Ob propadu komunizma je izdal knjigo The Party Is Over, pred destletjem pa knjigo The Caged Eagle, pri čemer mu je glavni navdih za pisanje predstavljal znani ameriški radijski konzervativni komentator Rush Limbaugh s svojimi komentarji. Zadnja desetletja je bil dejaven v ameriški fundaciji Atlas, ki si prizadeva za širitev svobode, demokracije in tržnega gospodarstva v svetu.
Ob njegovi smrti je svoje sožalje pokojnikovim bližnjim izrekel tudi predsednik fundacije Atlas Network Alex Chafuen. Borut Prah je bil leta 2012 med drugim tudi pobudnik ustanovitve spletnega agregata NOVICEJUTRO.SI, ki je v lasti Inštituta Karantanija.

Spodaj objavljamo velik del intervjuja z Borutom Prahom, ki smo ga objavili v naši reviji 1. oktobra 2009 (Demokracija, št. 40, 2009)!

Prah: Janševa vlada, ki je v prejšnjem mandatu veliko naredila, bi se bolje znašla tudi v teh časih!

Izhajate iz znane kranjske podjetniške družine. Kako je vaš oče postal pomemben podjetnik v tem mestu pred drugo svetovno vojno?
Začel je z zelo majhnim podjetjem, potem ko je dobil izkušnje v podjetju Intex, ki je bila velika tovarna v Kranju. Začel je s parimi stroji. Podjetje je raslo, saj je Balkan potreboval tekstil. Delal je dovolj kvalitetno, da je vse prodal. V desetih letih je podjetje zraslo in imelo leta 1941, ko smo bili iz Kranja izgnani, več kot sto zaposlenih. Izgnani smo bili, ker oče ni sprejel dejstva, da bi se posli vodili v nemščini.

Vaši starši so doživeli podobno usodo, kot znana kranjska podjetniška družina Sirc, saj so tudi vam ob okupaciji Jugoslavije najprej Nemci, nato pa povojna komunistična oblast, zaplenili premoženje.
Drži. Moj oče je dvakrat vse izgubil. Če sem pa še nekoliko bolj natančen, pa pravzaprav trikrat. Rojen je bil v Trstu, kjer je delal kot računovodja v banki, hkrati je bil dejaven v slovensko narodni skupnosti.

V Edinosti?
Mislim, da. Fašisti so ga iskali in menda je čez mejo zbežal naravnost iz službe, brez vsega. Prvič je torej zbežal pred fašisti v Jugoslavijo. Zaposlil se je takoj v Jadranski banki, ker je imel izkušnje z bančništvom in financami. Najprej je v tekstilni tovarni Intex začel delati kot računovodja, nato pa kot generalni direktor. Nato pa je začel s svojim podjetjem in odprl tovarno Adolf Prah. Vse skupaj je iz nič naredil v petnajstih letih, ko je prišel kot begunec iz Italije. Nato je bil spet begunec, ko je iz Slovenije zbežal v Italijo. Nemci so ga leta 1941 aretirali kot talca, vendar so ga kot italijanskega državljana izpustili pod pogojem, da se vrne v Italijo. In tako je odšel v Ljubljano, ki se je takrat znašla pod Italijani. S tem smo vsi na nek način končali kot begunci iz Nemčije v Italijo.

Kako ste vi doživljali takratno medvojno in povojno dogajanje?
Vojnega časa se spominjam bolj slabo, saj sem bil takrat še čisto majhen. Tudi v času prvih povojnih let sem bil premajhen, da bi stvari razumel. Stvari sem začel razumevati šele sčasoma, ko so mi starši razlagali, kako določene stvari potekajo. Kar na enkrat smo imeli socializem oziroma komunizem in življenjski standard nam je padal, namesto da bi se dvignil. V Avstriji in Italiji se je dvigoval, pri nas pa je še pet, šest let padal in še potem je bila vse skupaj ena velika mizerija. Nobenih novih stvari se ne naredilo. Menim, da niti Mickey-Mouse, po slovensko Miki-Miška, lik, ki ga pozna milijarda otrok, ne bi obstajal, če bi Walt Disney delal v centralno planirani Ameriki. Tudi pol milijona lepo plačanih služb, ki jih sedaj nudi Disney Corporation po celem svetu, ne bi bilo, da o derivativnih podjetjih sploh ne govorim. Tako nastane delo in blagostanje; v marksistični Jugoslaviji pa kaj takega ni bilo mogoče, saj je bilo vse centralno vodeno. V Ameriki pa se je to lahko zgodilo. V Titovi Jugoslaviji svobodna pobuda ni bila mogoča. Izbirati je bilo treba med »liberte« in »egalite«. Jaz sem izbral možnosti, ki jih nudi »liberte« in se odpovedal varnosti, ki jo nudi »egalite«. Zato sem se v četrtem letniku elektrotehnične šole na ljubljanski univerzi odločil, da odidem v tujino.

To je torej botrovalo temu, da ste se leta 1957 odločili za odhod iz Jugoslavije, Slovenije in odšli na študij v tujino.
Kasneje sem to še toliko bolj videl. Moj oče je vedno rekel, da so zakoni elektrike, torej fizike, neizpodbitni. Od znanja socialistične ekonomije in komunističnega prava ne boš mogel živeti, mi je razložil. No, ko sem prišel v ZDA, na srečo na znameniti Berkeley v Kaliforniji, mi je to idejo hitro izpodbil eden od množice Nobelovih nagrajencev na tamkajšnji univerzi, Emilio Segre, dekan fakultete za fiziko. Profesor Segre je imel neposredne dokaze o tem, kako so komunisti uspeli prirediti celo principe fizike. In sicer v njihovo škodo.

Kako?
1953 je Werner Heisenberg dobil Nobelovo nagrado za princip negotovosti (Principle of Uncertainty). Negotovost se izraža v verjetnostnem računu, ki pa ga marksizem ne sprejema, ker je v neverjetnost vključen tudi Bog. Za marksiste, in danes etatiste, je najvišja avtoriteta Država, ne pa Bog. No, to razlikovanje sem dobro poznal, nisem pa poznal njegovih posledic. Ko smo nekoč o tem debatirali na domu profesorja Segreja, mi je z veseljem pokazal evidenco. Šel je v svojo knjižnico, odprl nemško knjigo, mi jo pokazal in odprl na označeni strani. To mi je prinesel Peter Kapica (Kapitza), je povedal. O Kapici sem bral že v Sloveniji, kjer so pisali, da je Stalin z njim rad igral šah. Kapica je bil eden najboljših ruskih znanstvenikov, kasneje oče ruske atomske bombe. Kot takemu so mu Rusi zaupali, da je prišel na obisk v ZDA, seveda na Berkeley, ki je center ameriške atomske fizike. Segre me je vprašal, če razumem nemško: knjiga je bila v nemščino prevedena za univerze Vzhodne Evrope. Ne, sem odgovoril, zato je Segre prevajal in pokazal vsako besedo s prstom. V njej je bilo zapisano, da se Heisnebergovi principi negotovosti ne skladajo z Leninovimi principi dialektičnega materializma in se zato ne priznajo. Partija pa se ni zavedala, da vsa tranzistorska tehnologija (pogost je tudi termin polprevodniška tehnologija, op. avtorja) deluje na osnovi Heisenbergovega principa o negotovosti. Medtem ko so okrog leta 1950 Rusi še izdelovali elektronske aparate na osnovi takozvanih elektronk, so Američani že uporabljali tranzistorje za vso mogočo tehnologijo. Prvič se je to pokazalo v korejski vojni. V začetku so ruski migi ameriška vojaška letala iz druge svetovne vojne na tla stolkli zlahka. Toda ameriška industrija je na to hitro odgovorila s tehnologijo - stare elektronske naprave, ki so bile težke in so potrošile veliko energije, so zamenjali s tranzistorji. Izdelali so novega lovca F-86, z njim so ruska letala padala kot muhe. Tako je prav vpliv vere v Boga vplival na vojno v Koreji. Takoj, ko je bil tranzistor uporabljen na vojaškem področju in dokazal svoje prednosti zaradi majhne teže in porabe elektrike, je šel razvoj naprej tudi na civilnem področju. Od takrat naprej napredka v razvoju in uporabi elektronike ni bilo mogoče več ustaviti. Danes osemdeset odstotkov vse svetovne industrije bazira na tranzistorjih. Še v restavracijo ne morete, ne da bi imeli s seboj plačilno kartico, ki ima mikročip.

Kako vas je torej pot pripeljala v ZDA?
Še ko sem študiral v Franciji so mi starši svetovali, naj ostanem v Evropi. 1959 leta pa se je zgodilo, da je francoski predsednik Charles De Gaulle zahteval od ameriških enot v Franciji, naj državo zapustijo, kar pa je prizadelo tudi mene. Ko sem prišel v Francijo s petimi dolarji, ki sem jih kupil na črni borzi v Ljubljani, ni bilo lahko dobiti dobre službe. Za begunce je bilo na voljo delo v rudnikih, na kmetijah in pri gradnji cest. Pri Renaultu pa bi lahko delal, če bi znal francosko in če bi imel ustrezno delovno dovoljenje. Ker nisem imel ne enega, ne drugega, znal pa sem angleško, sem dobil delo v eni izmed ameriških baz, ki je bila stacionirana na območju nekdanje Maginotove linije v SV delu Francije. Delal sem na IBM napravah. Po nekaj letih je postalo jasno, da se bodo Američani začeli umikati iz Francije, to pa je pomenilo, da ne bo več dela zame. Že prve dni v Franciji sem zaprosil za emigracijsko vizo za ZDA, kar pa je bilo zelo težko, saj se je nekaj mesecev, preden sem prišel v Francijo, novembra 1956, zgodila vstaja proti Sovjetski dominaciji na Madžarskem, kar je zelo povečalo pritisk imigrantov na Zahod. Zato je bilo treba takrat za emigracijsko vizo v ZDA čakati kar šest let. Tako sem raje zaprosil za kanadsko in avstralsko vizo. Slednjo sem dobil že po štirih tednih. In sem šel v Avstralijo.

No, Avstralija pa nekako ni upravičila vaših pričakovanj.
Avstralci so zelo odprti in dobri ljudje. Življenje v tej državi je bilo odlično. Iz profesionalnega vidika se mi je zdelo, da bo Avstralija pravi kraj za avtomatizacijo, za aparate, avtomate, robote in podobno, saj je dežela velika kot ZDA, takrat pa je imela komaj deset milijonov prebivalcev. Mislil sem, da bo zaradi pomanjkanja ljudi potencial za avtomatizacijo velik. Vendar velja paradoks, da avtomatizacija potrebuje ljudi. Več ljudi je, večji je potencial mehanizacije, ker je problem večji.

Zaradi vsega tega ste se odločili, da odidete v ZDA.
Da, to je še vedno bil moj cilj, kljub lepemu življenju v Avstraliji. Berkeley je bil seveda izbran, ko je žena tam dobila pozicijo. Takoj sem dobil službo pri IBM-u. Ko sem bil v Avstraliji, sem namreč posredno delal posredno za to podjetje. To je bilo začetno obdobje računalnikov. Na univerzi je bil eden, eden pri Mobil Oilu in IBM je dostavljal svoj drugi računalnik, prodan železarni v Melbournu. In namesto tega, da bi mene tja poslali kot njihovega uslužbenca, so mi rekli, naj kar delam za tisto podjetje. Seveda nisem imel pojma, kako se bo informatika razvijala, zato sem se začel zanimati še za nuklearno energijo. Kmalu sem misel na to opustil, kar je bila božja sreča, saj so ravno takrat, ko sem prišel v ZDA, jedrske elektrarne že zapirali – zapiranje je sprožil histeričen vpliv hollywoodskih zvezd, ki jih ni brigalo, od kod prihaja elektrika.

Postali ste sistemski inženir pri tako veliki multinacionalki kot je ameriški IBM. V začetku sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ste napredovali v vodstvene strukture podjetja. Kako je delati v takem podjetju?
Čim sem bil v IBM-u, je šlo hitro navzgor. Edina omejitev je bila lokacija. Želel sem ostati v okolici San Francisca, saj si lepšega kraja za življenje ni mogoče predstavljati. Takrat so pogosto rekli, da kratica IBM pomeni I've Been Moved (prestavljen sem bil). Bila je svetovna firma in če si želel napredovati, si moral biti pripravljen, da se seliš. Sam se zaradi lokacije in žene nisem bil pripravljen seliti na primer v New York, ki je bil glavni sedež te ameriške multinacionalke. Srečo sem imel, da je imel IBM svoje glavne raziskovalne in proizvodne obrate v okolici San Francisca, v San Joseju in Palu Altu, iz katerega se je rodila današnja Silicon Valley. Uspel sem se vrteti na območju, ki se imenuje Bay Area. Ta del Silicijeve doline je danes središče razvoja mikroračunalniške industrije. Tam še danes zaposlujejo talente s celega sveta, čeprav redko kdo ve, zakaj ravno tam in ne kje drugje po svetu. Mislim, da je razlog dostopen privatni kapital.

No, v osemdesetih letih pa je IBM začel dobivati resno konkurenco v novih računalniških podjetjih kot so Oracle, Microsoft in druga?
Za IBM software (programska oprema za računalnike, op. avtorja) ni bil nikdar prioriteta, saj je IBM zrasel s proizvodnjo računalniških strojev, strojne opreme – hardware, programska oprema pa je bila dodana brezplačno vse do leta 1970. Sicer sem leta 1980 predlagal, da bi se morali bolj posvetiti tudi softwaru, vendar moj predlog ni takoj naletel na odobravanje. Takrat je 95 odstotkov naših prihodkov prišlo od hardwara in le nekaj odstotkov od softwara. Leta 1982 pa so me poklicali in mi dejali, da želijo narediti pilotni projekt za software prodajni program, verjetno zato, ker smo pod mojim vodstvom »na črno« napravili nekaj dobrih, manjših produktov pod IBM znamko. Tako sem se prvi v IBM-u moral soočiti s formalno odgovornostjo za dohodke od softwara. Na zahodu ZDA, kjer sem delal, so v glavnem raziskovalni, proizvodni centri. Samo iz New Yorka bi bilo mogoče povečati zanimanje IBM-a za trg programov, ki sta ga eventualno prevzela takrat neznatna Microsoft in Oracle. Takrat sem videl, da bo IBM težko premakniti. Naslednjih pet let sem bil odgovoren za poslovanje IBM-a softwara za severozahod ZDA. Tako sem imel čast gledati in spregledati software potencial malih software podjetij, ki so rasle kot gobe po dežju vzporedno z micro hardware tehnologijo, ki jo je proizvajal IBM.

IBM se takrat ni znal odzvati na nov izziv časa.
Ko sem prišel v IBM, je letni prihodek celotnega podjetja znašal pet milijard dolarjev, ko sem šel v pokoj pa 65 milijard dolarjev. 13-kratna rast v 24 letih je redkost. Podjetje je vseskozi raslo, kljub temu da je bilo dovolj velikih in bogatih konkurentov: GE, RCA, Honeywell, Sperry Rand, Burroughs. Kasneje smo o tem imeli velike razprave. Menil sem, da je rast IBM-a zaostala tudi zaradi političnih posegov z levice Demokratske stranke, ki jo je za državo vložil isti Ramsey Clark, ki je kasnje tudi bil advokat Slobodana Miloševića, Sadama Huseina in podobnih. Predsednik Ronald Reagan je sicer takoj ko je prevzel predsedniško funkcijo umaknil tožbo, 12 let kasneje, ampak škoda je bila narejena. Rast IBM-a je bila zatrta. Temu je botrovalo tudi dejstvo, da software ni predstavljal velikega dela naših dohodkov. Ko sem odšel v pokoj, je ta predstavljal le deset odstotkov naših dohodkov, čeprav je vsak odstotek pomenil sedemsto miljonov dolarjev. Samo moje področje na zahodu ZDA je prinesel skoraj milijardo dolarjev letno. Za primerjavo – na istem območju je dohodek od hardwara prinašal več kot dvajset milijard dolarjev. No, mogoče bi vas utegnilo zanimati tudi to: ker sem imel pilotsko pozicijo za software, sem bil odgovoren tudi za konkurenčna podjetja v območju od Los Angelesa do Aljaske. V tem območju je bilo ogromno majhnih računalniških podjetij, pri čemer sta postali pomembni predvsem Oracle in Microsoft. Leta 1982 je bil Oracle v manjši finančni krizi. IBM jim je pomagal, da so lahko odložili plačilo za nekaj časa. Sam seveda nisem videl njihovega potenciala, kar je bila moja napaka. Druga napaka pa je bila še večja. Mi nismo imeli operacijskega sistema, Bill Gates in njegov Microsoft, ki je takrat zaposloval osem ljudi, pa nam ga je ponudil za pet dolarjev po licenci. Naša prognoza je bila, da bomo prodali en milijon malih računalnikov, to pa proti miljardam za Microsoft ni bilo niti vredno debate. Danes vemo, da je na svetu že milijarde računalnikov, ki jih podpira ravno Microsoftov operacijski sistem in Bill Gates je uspel s tem, da je dodajal svojemu pet dolarskemu operacijskemu sistemu sloje funkcij nekako tako, kot raste čebula.

Vi ste se potem odločili za samostojno podjetniško pot.
Če bi hotel napredovati, bi moral oditi v New York, vendar si tega nisem želel. Zato sem se upokojil. Je pa investiranje v softwaru tako kot rock and roll, ena pesem uspe, dvajset jih pa ne. Moj zadnji projekt je bil kar obsežen, toda v moje življenje je prišel velik ogenj. Tri tisoč hiš je zgorelo v velikem požaru leta 1991. Oakland in Berkeley sta gorela tri dni med njimi tudi naša hiša. In takrat sva z ženo dejala, da morava hišo zgraditi na istem mestu. Zavarovalnice so pokrile škodo, zato sem sklenil, da imam dovolj računalniških projektov in smo se osredotočili na obnovo hiše. Istočasno je tudi Slovenija postala neodvisna in to je bilo dosti bolj zanimivo kot pa informatika. Napredek in razumevanje svobodnega trga je postal vedno bolj važen, in moje zanimanje je odslej usmerjeno v to dejavnost.

Ste tehnični človek, vendar ste se kljub temu potem podali bolj v družboslovne vode, če lahko tako rečem. Leta 1989 ste namreč izdali knjigo The Party is Over o propadu komunizma?
Pri meni je bilo to vedno pomešano. Komunizem je naredil toliko škode, da sem se sam odločil za odhod v Francijo, nato Avstralijo in Ameriko. Srečeval sem se s številnimi Slovenci in večina se je znašla v izseljenstvu ravno zaradi komunizma. A vsi so se znašli, vsi so bili uspešni, na stotine, na tisoče. Sam v tujini še nisem srečal niti enega revnega Slovenca. Niti enega, ki bi bil na javni podpori.

Če prav razumem so vam bolj blizu ameriški republikanci?
Zagotovo. Ne ravno cela republikanska stran, saj ga republikanci tudi lomijo, ampak njihove konzervativne vrednote. Moje mišljenje se popolnoma sklada z razmišljanji znanega ameriškega ekonomista Miltona Fridmana. Naj navedem primer: Milton Friedman je obiskal Kitajsko v spremstvu kitajskega ministra ekonomije. Ta mu je ponosno pokazal kopanje prekopov za hidro projekt. Friedman je gledal deset tisoče Kitajcev, ki so kopali z lopatami in delali vse na roko, pa je vprašal, zakaj za to delo ne uporabljajo buldožerjev. Minister je odgovoril, da zato, da imajo ljudje lahko delo. Friedman ga je pozval, naj jim potemtakem za orodje da raje žlice in jih tako zaposli še več. Do takega nesmisla pride, ko se vsak zanaša na državo in ne pride do inovacij. Konzervativnost stremi k temu, da je vlada, državna administracija, čim manjša. To stimulira iznajdbe. Nasprotniki tega pa želijo imeti čim večjo vlado, čim več sociale, da je vse odvisno od države. Sam se zavzemam za to, da je čim manj odvisno od državnih sistemov. Zakaj? Problem običajno ni jasen, dokler se sistem ne realizira. Teoretično je vse izvedljivo, napake sistema se pokžejo šele v praksi. To je vsakdanji pojav, posebno če pride do centralnega planiranja. To je pokopalo Sovjetsko zvezo in vse države komunističnega bloka. Veliko jih misli, da če bodo naredili potrebnih dvajset korakov, bo enaindvajseti korak dal pravi rezultat. Žal vedno ni tako. Temu pravimo The Law of Unintended Consequences, zakon nepredvidenih rezultatov. Nepričakovane stvari se rade pojavijo, o tem celo govori Murphyjev zakon: kar se lahko polomi, se bo. Idealistom se problemi pojavijo prav tam, kjer jih ne pričakujejo. To se sedaj dogaja pri nas v Ameriki. Prišel je Obama in mislil, da bo vse probleme rešil tako kot si je zamislil pa vse samo še poslabšuje. No, če se vrnem še k temu, zakaj je komunizem propadel.

... zakaj je komunizem propadel?
Prvič zaradi tega, ker komunisti niso priznavali Boga. Bog je vplival na to, da je propadla komunistična ekonomija. Vse skupaj izhaja iz etosa. Na drugi strani pa priznam, da so nam komunisti dali dobre šole. Slovenija je imela dobre šole, Rusija je imela dobre šole. Če bi se komunisti zavedali, da izobrazba ljudskih množic vodi v propad komunizma, morda tega ne bi naredili. Naši levičarji, ki predstavljajo novo varianto komunizma ...

...v Ameriki?
Ameriška levica to napako sedaj razume, zaradi česar so naše šole katastrofalne slabe. Ljudje ne znajo več pisati, zato je tako lahko za tujce še vedno najti v Ameriki službo.

Zakaj se je Amerika znašla v takšni krizi. Veliko ljudi krivi za to krizo ameriškega predsednika Georgea Busha, neoliberalizem, ravno to chicaško šolo Miltona Fridmanna, svobodni trg, ki naj ne bi bil dovolj nadzorovan in podobno.
Trg ne sme biti nadzorovan. Razložil vam bom, kakšno je moje mišljenje glede vzrokov za nastanek krize in mislim, da bi se Milton Friedman strinjal z menoj. Koncept je bil, da imamo ovnership society - družbo lastnikov premoženja. Kako priti od tega? Eden od načinov je ta, da ima vsak svojo hišo. Najlažje pa je seveda tako, da banke posojajo denar po nizki obrestni meri. Pred tremi, štirimi leti pa so rekli, da bodo banke posojale denar brez obresti. In če je bila hiša vredna milijon dolarjev, je banka posodila milijon dolarjev. Pogosto pa se je dogajalo, da so banke dale še večji kredit; recimo milijon in sto tisoč dolarjev. Tako da so celo otroci, ki so bili stari sedemnajst, osemnajst let in so bili malo bolj podjetni, začeli kupovati hiše. No, verjetno vas čudi, da so banke dajale take kredite, saj bankirji niso neumni. Problem je bil v tem, da je naš kongres, v katerem so od leta 2006 naprej imeli večino demokrati, pritisnil na banke, da so posojale denar za hiše, ki so bile manj vredne kot sama posojila. Takrat je izgledalo vse krasno. Če ste se vozili po Ameriki ste videli, da so se na veliko gradile hiše, nastajale so povsem nove soseske. Denar je prihajal, banke so morale dati denar, državni organi so pritiskali na banke, da so dajale kredite brez kritja. Temu sedaj pravimo »toxic loans« - strupena posojila. Da bi jih bankirji res dali, je država zagotavljala ta posojila. Bankirji so potem dejali, prav, če želite, da se gremo tako neumnost, pa se pojdimo. In so pakirali tisoče hipotek v pakete in naprej prodajale pakete drugim bankam in finančnim hišam. Te so se potem ukvarjale naprej s preprodajo teh papirjev in vsi so mislili, da bo zaslužil mnogo miljonov. Kar na enkrat pa je cena nepremičnin padla. Če sem kupil hišo za milijon dolarjev in je cena hiše padla na 900.000 dolarjev, je to pomenilo, da sem banki več dolžen, kot pa je vrednost hiše. Hkrati so ljudje začeli ostajati brez služb. Začela se je spirala. Kar naenkrat ni bilo treba več graditi hiš, ni bilo treba delati elementov za hiše, pohištva, hladilnikov in tako dalje. Verjetno ima tudi zaradi tega težave Gorenje. Vsaka hiša potrebuje gradbeni material, les, kovine ... Ko se je masovna gradnja hiš ustavila, se je postavilo vprašanje, kdo bo plačal dolg. Banke so rekle oblasti, vi ste nam rekli, da naj dajemo take kredite, vi ste nas prisilili, da posojamo tako ugodne kredite. Obama, pred njim pa že Bush, sta kriva za to. Bush pri tem ni nedolžen, saj je pri tem sodeloval. Seveda, situacijo bi se dalo rešiti z znižanjem davkov ali celo s popolno amnestijo davkov za eno leto. To bi stalo manj kot neumno tiskanje dolarjev, ki je že preseglo deset milijon milijonov (trilijon, op. avtorja) dolarjev. Če bi za eno leto vsem ljudem v Ameriki oprostili davke, bi ljudem omogočili, da bi imeli denar in bi investirali za zagon novih podjetij, novih delovnih mest. Obama se je tega lotil povsem napačno, z vedno novimi davki in centralnim planiranjem. Spomnimo se, kakšen razvoj je doživel Hong Kong, kjer niso imeli davkov.

Moj brat je bil nedavno več ko mesec dni v Ameriki in je bil razočaran nad njo. Dejal mi je, da vse propada, da razpada javna infrastruktura, da je vse umazano, pokvarjeno, da nihče nič ne popravi, imeli so težave z letali ... Da določeni deli prebivalstva nimajo nikakršnih delovnih navad ...
Vse skupaj je res katastrofa. Posebno sedaj, ko je na oblasti Barack Obama. Niti ena poteza, ki jo je naredil, odkar je januarja prišel na oblast, se mu ni posrečila. Borza je res šla malo gor, vendar je to premalo, to je samo simbolično. Ena tretjina bogastva vse Amerike je enostavno izparela. To pomeni, da so dohodki od davkov okrog eno tretinjo manj. Gotovo se to odraža v zanemarjeni javni infrastrukturi.

Kako pa je s predlogom zdravstvene reforme, da bi imel vsi zdravstveno zavarovanje? V ZDA imate o tem sedaj zelo ostre razprave.
Temu pravimo Single payer system. Samo en vir denarja plačuje vse zdravstvo. Zavarovanje vseh je Obamov cilj. Ni pa njegov cilj, da vsak dobi zdravniško pomoč. Vprašajte se, kaj je pomembneje: zavarovanje ali dostop do zdravniške pomoči. To ni isto! Kaj pomaga, da imate zavarovanje, če se mora čakati mesece ali leto dni na zdravljenje, kot v Kanadi ali Angliji, kjer so vsi zavarovani. Važno je, da vsak dobi zdravniško pomoč. Vsak in takoj. To je zakon in za prekršek gre lahko zdravnik v zapor.

Kako to mislite, da samo en vse plača?
Da, država vse plača.

Ali to pomeni, da se bodo davki v ZDA povečali?
Absolutno.

Kako se bo to uredilo?
Bog ve. To je preveč komplicirano vprašanje za mene, niti nimava časa za vse variacije, ki obstajajo. Vsak dan je predstavljena nova verzija predloga zdravstvene reforme. Vedno se v medijih pojavlja podatek, da je 50 milijonov ljudi brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Ostalih 250 milijonov pa ga ima. Torej, 75 odstotkov ZDA je pokrite. Med temi 50 milijoni je veliko mladine, ki bi denar raje zapravila za druge stvari. Ta številka vključuje tudi okrog 17 milijonov ilegalnih priseljencev. Dajmo jim delovna dovoljenja, ali pa naj gredo ven iz države. Ni pa prav, da se jim daje socialna podpora, čeprav jo sedaj dobijo, če delajo ali ne. To jih samo privlači kot muhe na med. Pred desetimi leti smo imeli o tem v Kaliforniji referendum. Velika večina ljudi, kar 62 odstotkov, je glasovala za to, da ilegalni imigranti nimajo pravice do zastonj šol in zastonj zdravstva. V Kaliforniji smo takrat rekli ne, vendar je sodišče potem to odločitev razveljavilo. Ko sem sam prišel v Francijo, sem moral plačati za zdravnika. Zakaj pa ne? No, kljub temu je treba vedeti, da v ZDA vsak, ki nujno rabi zdravniško pomoč, to dobi. To je zakon.

Kako to, da je Kalifornija, ki velja za eno najbogatejših ameriških zveznih držav na robu bankrota?
Ravno zaradi socialne pomoči, ki jo nudimo ilegalnim priseljencem. Teh je par miljonov in redko plačujejo davke. Milijarde plačajo z davki tisti, ki legalno živijo v Kaliforniji. Ti davki so sedaj 10 odstotkov na dohodek.

Niste kritični samo do Obame, ampak tudi do Ala Gora, ki je bil leta 2000 Bushev protikandidat. V zadnjih letih je z opozarjanjem na velike podnebne spremembe postal svetovna medijska zvezda. Za podnebne razmere pa vemo, da so lahko tudi del normalnega klimatskega ciklusa, vsaj tako so nas učili na univerzi, na geografiji. Se pravi, da se določena obdobja podnebje segreva, določena obdobja pa ohlaja. In ta nihanja v eno smer lahko trajajo desetletja, stoletja ...
Vsakega vprašam, naj mi pove temperaturo, ki bi jo želel. Kakšno bi si želi vi?

Ne vem.
Klima se menja med zimo in poletjem, ali ne? Enako idiotsko je biti proti climate change - spremembam klime, kot biti proti letnim časom. Ali bo Al Gore sam ustavil letne čase in definiral kakšno temperaturo bo imela vsaka vas?

Klimatske spremembe?
Če mi niti Al Gore ne more natančno povedati, v kakšnih temperaturah bi rad živel. Če vprašam nekoga v Minsku, drugega pa v Indiji, je jasno, da bom dobil različne odgovore. To, kar govori on, je neumnost.

Imate dobre povezave z različnimi ameriškimi fundacijami, kot sta Atlas in Cato. Kakšen je namen njunega delovanja?
Svoboden trg. Pojasnjevanje, da centralno planiranje nikoli ne vodi nikamor. Gre za vzgojo, razumevanje. Reven človek še nikoli ni nudil plačanega dela niti plačal za delo. Po angleško: you never get a job from a poor man. Alternativa je, da centralno planiranje vsakemu najde delo, ki se plača. Tu pa smo spet pri problemu nastanka Miki Miške.

Imate dobre povezave z nekaterimi nekdanjimi in sedanjimi ameriškimi politiki. Ste tudi dober prijatelj nekdanjega ameriškega obrambnega ministra Williama Perryja. Kot vemo, je Perry pred desetletjem posredoval pri reševanju mejnega vprašanja med Slovenijo in Hrvaško. V bistvu naj bi bil sporazum Drnovšek – Račan predlog Perryja. Kakšna je bila vaša vloga pri tem?
To je bilo zaradi sporne meje med Slovenije in Hrvaške. Ko sem bil leta 1970 in 1972 v Palo Alto pri IBM, je bil Bill Perry direktor ene institucije, ki se je ukvarjala s sateliti. Od tam ga poznam, vendar ne dobro. Sam nisem smel niti v njihove prostore, saj sem bil še vedno priseljenec iz Vzhodnega bloka. Kasneje, ko je prišlo do njegovega posredovanja med Slovenijo in Hrvaško, sem Perryju poslal parkrat pomembne dokumente, zemljevide in zgodovinske informacije povezane s tem. Pri tem mi je pomagal Harold Smith, nekdanji podsekretar za obrambo s katerim sem v tisti dobi tedensko igral tenis in on je tako hitro posredoval material Perryju.

Kako vidite danes Slovenijo?
Stvari so kar dobre. Zdi pa se mi, da bi bilo boljše, če bi prišla nazaj na oblast Janševa vlada, ki je v prejšnjem mandatu veliko naredila in bi se bolje znašla tudi v teh časih. Slišim pa, da imate podobno kot pri nas na vladi ljudi, ki se zavzemajo bolj za centralno planiranje, v opoziciji pa ljudi, ki bolj prisegajo na svobodno iniciativo.

Poleg tega je pri nas podobno kot pri vas glede davkov. Vlada se zavzema za višje davke, opozicija pa za zmanjšanje le teh.
V tem je razlika, drži. Običajno je stranka, ki je za višje davke, lačna moči in misli, da oni znajo pametneje porabiti denar, ki ga dobijo od državljanov kot pa državljani sami. Ne vem pa, zakaj ne poznajo množice primerov, kjer je znižanje davkov prineslo večji davčni dohodek. Evidenca v prid nižjih davkov je tako obširna, da je kar smešno, da nekdo propagira višje davke.

Pri nas številni sindikalisti, politiki in drugi pravijo, da je treba obdavčiti na primer nepremičnine, da je treba obdavčiti luksuz, jahte itd.
Ravno bogati so tisti, ki investirajo. Ko kupijo jahto, dejansko investirajo v tovarno jaht. Obdavčenje luksuza pomeni izguba delovnih mest tistih, ki proizvajajo luksuz.

Pri nas obstaja prepričanje, da naši bogataši porabljajo denar samo za luksuz, da nič ne investirajo v razvoj podjetij, v razvoj novih projektov.
Morda je v Sloveniji res tako, ker je država majhna in je zapravljati mogoče čez mejo. Posebno če je luksuz obdavčen – potem pa sploh! Predsednik Jimmy Carter je dal na jahte luksuzno takso in ustavil celo industrijo. Prizadel ni bogatih, ti so enostavno nehali kupovati jahte doma, ampak tiste, ki so bili zaposleni v industriji, ki je jahte izdelovala.

Slovenska vlada napoveduje, da bo obdavčila luksuz in nepremičnine.
Potem se bo zgodilo podobno kot pri nas v času Carterja. Vprašanje je, kaj bo država naredila s tistim denarjem. Še v kakšno luknjo ga bo spravila. Milton Friedman je imel čisto prav, ko je trdil, da moraš pustiti kapitalu svobodo, da gre tja, kjer je najbolj učinkovit. To je trdil že Adam Smith. Pri nas so znižali davke presenetljivo predsednik John Kennedy, ki je bil demokrat in predsednika Ronald Reagan ter George Bush mlajši.

Kritiki pa pravijo, da je trg le treba regulirati, da ne moreš vsega prepustiti svobodnemu trgu.
To je popolnoma narobe. Ravno z regulacijo so vse take finančne nemnosti skuhale, kot na primer to, da morajo banke posojati komurkoli. Šlo je od ene regulacije od druge.

Kako pa, glede na to, da so vam bližji republikanci, ocenjujete osemletni Bushev mandat?
Z oceno zadostno, morda celo dobro. Leta 2000 smo imeli samo dve možnosti: George Bush ali Al Gore. Gore bi nas pripeljal v Kyoto protocol, kar bi povzročilo ekonomsko krizo osem let prej. Bush je imel dobro akademsko izobrazbo, imel je poslovno šolo, vodil je tudi podjetje in, najpomembnejše, bil je guverner Texasa, kar pomeni izkušnja v administraciji. Al Gore je študiral za neke vrste duhovnika, vendar tega ni končal. Bil je sin senatorja, tudi sam je bil senator. Bili so zelo povezani s Occidental Petrolium, z Libijo, tudi s sovjetskim kapitalom. Al Gore je bil 100-odstoten politik in ničodstoten menedžer. Zanimivo ob tem je tudi, da je papa Gore vodil kampanjo proti Civil rights act. To je tisti akt, s katerim smo dali zamorcem enakopravnost. In on je bil proti temu. Demokrati so bili proti enakopravnosti za črnce. Za enakopravnost črncev so glasovali republikanci. Glavna Bushova zasluga je, da nas je obvaroval terorizma in pustil gospodarstvo na miru. Negativno je pa to, da je v zadnjih letih sprejel veliko »liberalnih« idej, ki niso bile finančno stabilne in so vodile v katastrofo, ki nam jo je prinesel Obama.

Na javno mnenje v ZDA tako kot drugod po svetu močno vplivajo mediji. V ZDA so bolj pod vplivom demokratov, tako kot pri nas pod vplivom t. i. levice. So pa pred leti postali zelo močni nekateri konzervativni komentatorji kot je Rush Limbaugh, ki naj bi menda zelo veliko prispevali k temu, da je leta 2000 na volitvah zmagal George Bush. Ali to drži? V čem je ta fenomen?
Ljudje potrebujejo nekoga, ki zna predstaviti in komentirati stvari, ki jih opazijo sami. Ker se časopisi, razen The Wall Street Journal, zadnja tri desetletja držijo na levi, ljudje hrepenijo po tem, da jim nekdo potrdi to, kar sami vidijo in opažajo. Fenomen je še vedno popolnoma presenečenje večini ljudi, ki imajo kontrolo nad tiskom in televizijo. Rush Limbaugh je začel skromno pred dajset leti. Format je enostaven: radio program, ki dovoli dialog s poslušalci. Tri ure na dan, ki pa zahteva ogromno priprave. Rush vodi radijsko oddajo, v katero ljudje kličejo in povedo svoje mnenje, ali opozorijo na stvari, ki jih težijo. In Limbaugh na to potem to komentira. Sami lahko preverite preko interneta na www.rushlimbaugh.com. Število njegovega poslušalstvo je naraslo na 21 milijonov ljudi dnevno. To je skoraj deset odstotkov prebivalcev ZDA. Iz tega se je razvila prava industrija. V ZDA je danes približno tisoč petsto radijskih komentatorjev, ki posnemajo stil Limbaughovega program. Njegove komentatorske oddaje prenaša v ZDA več kot šesto radijskih postaj, tako da ni kotička v ZDA, kjer se ga ne sliši. Včasih sem kar presenečen nad njegovimi idejami. Na primer, ko je govoril o minimalni urni postavki. Ko sem prišel v ZDA je bila ta dva dolarja, danes je seveda višja. Ameriška levica, že Ted Kennedy se je zavzemal, da se je urna postavka dvigovala do, mislim, sedmih dolarjev danes. In vsakokrat, ko se je to zgodilo, je narasla brezposelnost mladine. Veliko demagogije je pri tem in Rush Limbaugh to dobro razloži: ko dvigneš minimalno plačo, napraviš inflacijo in prizadeneš mladino in upokojence. Vse cene gredo zaradi tega gor. To ni enostavno zaključiti.

Pri nas nekateri mediji in komentatorji pišejo o republikancih, liberalcih, neoliberalcih kot tistih, ki so krivi pravzaprav za vse.
No, podobno je pri nas. Po njihovo smo krivi za umazano vodo, za umazan zrak, praktično za vse. No, dejstva so drugačna. Najbolj onesnažuje okolje Rusija, ZDA pa so ena najčistejših držav na svetu. Imamo zelo dober zrak, vodo ... Mediji bi o tem lahko bolj natančno poročali. V ZDA se je začela proizvodnja neosvinčenega bencina v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in leta 1970 svinčenega bencina ni bilo več. V Evropi je bil naprodaj najmanj deset let kasneje. In takih primerov je veliko. Podobno je s cigaretami. Kajenje v javnih prostorih smo v ZDA začeli omejevati daleč pred drugimi...

nazaj na vrh