7.9 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Željko Kekić ekskluzivno v intervjuju za Demokracijo: »Da bi se obrnil proti Janši, mi je Kučanov svetovalec za nacionalno varnost Zdenko Roter ponujal dolgoročno varnost in varen prehod čez Slovenijo na Zahod.«

»Sam bi bil največji gad, če bi šel pričat proti človeku, ki nam je omogočil, da se branimo. In to ima svojo ceno. In zaradi tega so me hoteli zlorabiti, da bi oni tožili Janšo za prodajo orožja Hrvaški. S tem se nisem strinjal,« nam je v pogovoru dejal nekdanji agent Udbe Željko Kekić Pauk.

 

Gospod Kekić, vzrok za najin pogovor je bil tvit nekoga, ki je spomnil na zapis iz decembra 2014, ko ste bili v Ljubljani gost okrogle mize o delovanju Udbe. 2008 ste razkrili, da ste kot nekdanji agent Udbe kar 30 let sledili dr. Antu Kovačeviću. Kot piše dr. Kovačević, ste bili njegova senca. Ste se pred desetimi leti odločili prav, da ste postali skesanec?

Za to sem se odločil že prej. Anto Kovačević je le eden v vrsti objektov, ki sem jih opazoval v svojih desetih letih dela v Udbi. Na začetku države sem tesno sodeloval na primer z Dobroslavom Parago, ki je tesno sodeloval z Janšo pri pripravi vojaških enot, ki so jih pozneje imenovali HOS (Hrvaška obrambna vojska). Janša in Paraga sta si bila izjemno blizu. Od trenutka, ko smo opazovali Parago, se je ta preselil, kot tudi Kovačević, v Ljubljano, ker je bila tam nekoliko mehkejša demokracija. Dolga leta se družim z ljudmi, ki sem jih nekoč opazoval, vključno s pokojnim Markom Veselico, ki je naš Mandela, če lahko tako rečem. Tudi z njim sem govoril. Poklical me je za rojstni dan, me povabil v družinski krog. Preprosto sem začutil potrebo, da to javno povem, da o tem ne molčim, da se tem ljudem, ki smo jim leta delali zlo, opravičim. Vplivali smo na njihovo življenje in življenje njihovih družin. Na neki način si človek olajša dušo, ko pove resnico. Vsi ti ljudje so me sprejeli, nobeden od njih me ni zavrnil, ko sem jim to povedal. Danes so nekateri že zapustili ta svet. Vesel sem, da smo se pogovorili, da ni ostala to nedokončana tema in razlog za nadaljnje konflikte z njihovimi otroki.

Kako je potekalo šolanje v Udbi? Kako postaneš dober agent Udbe?

V Udbo sem prišel, recimo temu, po naključju. Pri 15 letih sem šel v policijsko šolo v Zagreb, pri 19 letih sem jo končal, potem smo imeli nekakšen izbor. To je bili v 80. letih prejšnjega stoletja. V letniku nas je bilo okrog 450. Izpolnili smo vprašalnik, kaj bi v policiji počeli. Obkrožil sem izključno delo v civilu, kar je takrat pomenilo tajno službo ali kriminalistično policijo. Bil sem eden boljših študentov in bi lahko odšel na vojaško akademijo v Beograd, a sem to zavrnil, saj tja nisem hotel, ker nisem podpiral njihovega razmišljanja. Potem so nas izmed vseh izbrali 120. Opravili smo preskus in spet so nas izbrali 60. Sledil je nov preskus, po katerem nas je ostalo 12. Sledil je nov pregled. Na koncu smo tistega leta v Udbo odšli trije. Vsi trije smo bili Hrvatje, kar je bilo malce nenavadno. Vsi smo ostali v Zagrebu, na oddelku tajno spremljanje – to so bili oddelki, ki so jih imeli glavni republiški centri. Pri vas v Ljubljani je bil ta na Vodovodni ulici in je bil del nekega avtoservisa Z njimi smo sodelovali. To so bili republiški centri. Maribor je imel več oseb, prav tako Koper, tudi na Reki, v Splitu in Osijeku je bilo tako. To je bila ekipa 20-letnih ljudi. Ni nas bilo veliko, med 25 in 30 na ravni države, naša naloga pa je bila izključno tajno spremljanje oseb.

Intervju je v celoti objavljen v novi številki Demokracije! Že v prodaji!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine