Za prvorazredne mastna odškodnina, za drugorazredne pa drobtinice z gospodarjeve mize. Ste pripravljeni na upor statusu drugorazrednosti?

Koliko časa še? Koliko časa še? Foto: Matic Štojs Lomovšek

Te dni sem na twitterju razlagal pasti zelo popularne oblike prekarne zaposlitve – javna dela, potem pa spet na čakanje, pa spet javna dela, spet čakanje, itd. In tako naprej v nedogled. Ni dvoma, da je takšen način obravnave zaposlenih najmanj neetičen, a če to omogoča zakonodaja, zakaj delodajalec tega ne bi počel, če lahko s tem prihrani goro denarja? In ker je takšen način tudi v interesu botrov paradržave, se zakonodaja na tem področju ne bo spremenila.

Kaj hočem s tem povedati? Morda to, da se zaradi sistema »kuhanja žab« marsikdo navadi na takšen način in se enostavno sprijazni, da bo celo življenje prikrajšan. Ker tako pač je. In se seveda zadovolji z nekaj drobtinicami z gospodarjeve mize, misleč, da gre za nezaslužen dar, saj niti tega ne bi prejel. Marsikdo pa se ne zaveda, da mentaliteta s tem dobiva vse bolj suženjsko obliko, posameznik pa se zaradi »bombončkov«, ki jih dobiva po milosti »socialne države«, nekako uspava. In se tako dokončno vda v dejstvo, da je drugorazreden in bo to tudi ostal.

Dve "pravni državi"?

Zakaj omenjam razlikovanje med prvorazrednostjo in drugorazrednostjo? Verjetno se še spomnite razvpite afere z bulmastifi, ki je potekala v več fazah. Najprej so psi napadli državljana in ga huje poškodovali, napadeni pa je dolga leta zaman terjal uveljavljanje pravic. Nato se je zgodilo, da psov, ki so se izkazali za agresivne, niso dali uspavati, ampak so jih vrnili lastniku, v tem primeru že dediču prejšnje lastnice, ki je medtem umrla. In tretjič: isti psi so lastnika napadli in ga poškodovali do smrti, na dan pa so prišle številne umazane podrobnosti, ki so razgalile razuzdano in pokvarjeno dvojno življenje ljubljanske elite. Javnost je zagnala vik in krik, veliko je bilo govora o tem, da imamo očitno dve pravni državi. A se je nato vse poleglo, afere se danes komaj še kdo spomni.

Težava je, da je dokazovanje segregacije med prvorazrednimi in drugorazrednimi izjemno težko dokazati. Lahko sklepamo na to le iz primerjav posamičnih primerov. Poglejmo enega od teh. V zadnjem času je zaokrožila informacija, da je javni zavod RTV Slovenija popustil pri odškodninskem zahtevku, ki ga je terjala Nataša Pirc Musar. In zakaj je terjala odškodnino? Ker je neuspešno kandidirala za funkcijo generalnega direktorja RTV Slovenija, očitno trdno prepričana, da bo izbrana. Vendar se to ni zgodilo, se je pa zgodilo to, da je programski svet RTVS očitno s pravno-proceduralno šlamastiko preprečil njeno imenovanje. Posledica je bila napoved odškodninske tožbe za kar 215 tisoč evrov. Po treh dneh se je zgodba končala tako, da je javni zavod RTVS priznal »napako« in ponudil 70 tisoč evrov, še preden bi zadeva lahko šla na sodišče.

Sedemdeset tisočakov odškodnine za "prvorazredno"

Podrobnosti okoliščin, zaradi katerih je RTVS pristala na odškodninski zahtevek, ne poznam. Toda lahko sumim na možnost, da je nekdo v javnem zavodu očitno imel slabo vest, ali pa je bilo imenovanje N. P. M. na najvišjo funkcijo na RTVS posledica ukaza »botrov« oz. paradržave. Seveda je bilo potrebno to pokriti z ustreznim proceduralnim sklepom, torej zadostnim številom glasov v programskem svetu RTVS. Zato ne preseneča, da se je Pirc Musarjeva takrat skušala pogajati tudi s člani programskega sveta, ki niso sodili v njen ideološki okvir, pri tem pa se ji je pripetila tudi nerodnost, ki jo je verjetno stala položaja generalne direktorice. Namreč, ko se je v ljubljanskem Trnovem v eni od gostiln sestala s tedanjim predsednikom VSO Slavkom Kmetičem, ki je bil tudi član programskega sveta, jo je pri tem sestanku opazil tudi nekdo iz uredništva Demokracije, ki je imelo prostore v bližini, in dogodek tudi dokumentiral s fotoaparatom. Fotografija je bila še isti dan objavljena, kar je številne podpornike N. P. M. s tranzicijske levice spravilo v bes. Kakšne obljube in koncesije je takrat dala Kmetiču (slednji ni ravno človek, ki bi se dal zlahka prepričati in peljati žejnega čez vodo, kar dobro ve tudi avtor teh vrstic, ki je s Slavkom pred skoraj letom dni izdal knjigo »Stavka, ki je iztirila rdeči režim«), ni znano, je pa postalo jasno, da ji je trdo jedro tranzicijske levice zamerilo njen »dil« z »desnico«. Zato so postopek njenega imenovanja (pravzaprav neimenovanja) spremljali številni zapleti, nazadnje pa je funkcijo znova zasedel Marko Filli. Sedaj, ko slednji ni več generalni direktor, pa se je RTVS ponižala pred nesojeno generalno direktorico, denar pa ji bomo odšteli kajpak davkoplačevalci in plačniki rtv naročnine.

Da bi lahko naredili ustrezno primerjavo, bi morali iskati po arhivih sodišč, kako je bilo z ljudmi, ki so zaradi neizvolitve na funkcijo dobili odškodnino. A raje omenimo nek drug primer. Po osamosvojitvi Slovenijo se je namreč zgodilo, da je funkcijo zasedel človek, ki je imel tako diplomo iz ekonomije kot tudi AGRFT – to je bil Žarko Petan, legendarni režiser in pisatelj. Njegov edini mandat na položaju generalnega direktorja RTVS je trajal samo dve leti in pol, saj je bil – iz političnih razlogov – predčasno odpoklican. Bolje rečeno: politično odžagan. Za to dejanje Žarko Petan niti ni poskušal terjati odškodnine.

Kako so politično lustrirali generalnega direktorja RTVS Žarka Petana

A poglejmo, kako je sploh prišlo do politične čistke, zaradi katere je moral Žarko Petan oditi z RTVS. Besedilo je izvirno objavljeno na spletni strani Združenja novinarjev in publicistov in povzema osebno pripoved sedaj že pokojnega Žarka Petana, zato ga navajam v kurzivu.

Ko sem bil generalni direktor RTV, sem se dogovoril z gospodom Ambrožičem, urednikom informativnega programa, da deluje povsem avtonomno; samo če bo naletel na kak problem, naj se obrne name. Kot pomnim, je bila moja intervencija potrebna le enkrat. Ambrožič me je obvestil, da je gospa Furlan, tajnica tedanjega predsednika, posredovala Kučanov predlog: njegov domenjeni intervju naj bi vodil novinar Gustinčič, ki ni bil uradno zaposlen na RTV. Ambrožič je za pogovor s Kučanom že določil izvrstno novinarko Hrenovo. Menil sem, da nihče, tudi predsednik države, ne more sam izbrati, kateri novinar javne RTV ga bo intervjuval, seveda pa lahko odkloni izbranega novinarja, tako kot vsak državljan. V tem primeru naj Ambrožič predlaga za to nalogo drugega novinarje iz naše hiše; če predsednik ne bo zadovoljen z zamenjavo, intervjuja ne bo.

Predsednik Kučan je bil kot predsednik Zveze komunistov Slovenije navajen, da so mu izpolnili vsako željo. Novinarka Hrenova je bila znana kot imenitna in kritična novinarka, zato se je predsednik najbrž bal, da bi mu lahko zastavila tudi kako neprijetno vprašanje. Vedel pa sem, da do osebe, ki jo bo intervjuvala, prav nikoli ne bo nesramna. Ambrožič je predsedniku s posredovanjem gospe Furlanove sporočil moje mnenje, Kučan je privolil v intervju s Hrenovo. Intervju s predsednikom je bil zelo dober, sodil sem celo, da je bil izvrsten, ker je Hrenova načela nekatere zelo pomembne teme, ki so neposredno zadevale Kučanovo delovanje na položaju predsednika države. Kučan je moje prizadevanje, da bi v delovanje javne televizije in radia vpeljal evropske in demokratične manire, razumel kot mojo osebno muho, zato se mi je maščeval. Ni me vabil na državne proslave, čeprav je TV Slovenija te prireditve prenašala. Predsednikov urad je pošiljal vabila mojima pomočnikoma Bergantu in Čadežu. Verjetno je menil, da me bo s tem prizadel, v resnici mi je naredil uslugo, ker nisem bil prijatelj uradnih parad, ki so bile žal največkrat bolj podobne mitingom kot vrhunskim umetniškim predstavam.

Kučanovo neprimerno nagajanje generalnemu direktorju ustanove, ki je korektno skrbela za njegovo prisotnost v najpomembnejšem mediju, je skoraj sprožilo spor med RTV in predsednikom države. Zgodilo se je, da je bil prenos državne proslave v Cankarjevem domu na isti dan, kot je Televizija Slovenije prenašala mednarodni popevkarski nastop iz Dublina, kjer je sodelovala tudi slovenska pevka. Naša tehnična služba je uskladila obe nalogi, prenos državne proslave in prenos mednarodnega popevkarskega festivala iz Dublina. Prenos državne proslave naj bi se začel nekaj minut po koncu festivala, ki pa se ni končal, kot je bilo domenjeno, zato se je začetek proslave zamudil. Doma sem na televizorju spremljal obe prireditvi. Naslednjega dne sem zgodaj odšel v pisarno, poklical sem vodjo tehnike in mu dal natančna navodila, kaj mora narediti, če bi se ta spodrsljaj ponovil. Državna proslava ima prednost, začeti se mora ob domenjenem času, prenos iz Dublina bi morali prekiniti, ker se je zgodila zamuda po njihovi krivdi.

Moj pomočnik Čadež, ki je bil na državni proslavi, mi je naslednjega dne poročal, da je predsednik Kučan po koncu prireditve privihral v preddverje Cankarjevega doma in ozmerjal Čadeža z besedami: »Za to sta kriva ti in Petan ...«

 Ta zgodba se je končala tako, da me je predsednik Kučan po telefonu obvestil, da takrat v Cankarjevem domu ni o meni rekel ničesar, zanikal je Čadeževe besede ... Odgovoril sem mu dobesedno: »Gospod predsednik, moram vam verjeti ...« Besedo »moram« sem namenoma poudaril. Predsednik je za hip pomolčal, nato pa rekel (navajam po spominu):

        »Če je meni kaj všeč, pohvalim, če se mi pa zdi kaj narobe, naravnost povem.«

        »Gospod Predsednik, če je kaj narobe, mi, prosim, povejte. Hvale ne potrebujem.«

Kučan je spet nekaj časa molčal, nato pa je sklenil pogovor z besedami: »Enkrat bi se morala pogovoriti ...«

        »Kadarkoli boste hoteli, gospod predsednik.«

Do najinega pogovora ni prišlo, ker so me stranke kontinuitete prej odstavile.

Zadnje dni v decembru leta 2007 sem v Kučanovem intervjuju, nekaj dni po tem, ko se je definitivno upokojil, prebral, da ga spet mika politika zaradi Slovenije! Nekdanji predsednik se še vedno ne more sprijazniti s tem, da je Slovenija enotna, da ne obstajajo moja, njegova, naša in njihova Slovenija. Kučanova »Slovenija« mi ni bila nikoli povšeči, razumel sem jo kot nevarnost, ki grozi enotni Sloveniji.

Kučanova napoved, da ga mika politika, se je zelo hitro udejanjila. Že čez nekaj dni ga je nek novinar kar na cesti intervjuval. Nekdanji predsednik Slovenije je, ne vem, v čigavem imenu, pozval, naj zdajšnjega predsednika vlade in seveda tudi vlado odstavijo.

Vsaka podobnost med tedanjim in sedanjim dogajanjem verjetno ni naključje, le da je sedaj Kučan v vlogi »političnega upokojenca« in se še lažje sklicuje na to, da nima nobenega vpliva na politiko in da so vse govorance o »globoki državi« le plod izrojene domišljije »janšistov«.

Smo tudi sami privolili v lastno drugorazrednost?

In če ostajamo pri RTV-ju: lahko se vprašamo, ali tudi sedanje vodstvo RTVS deluje po navodilih paradržave, če nesojeni direktorici prepusti sedemdeset jurjev evrov davkoplačevalskega denarja, medtem ko obračuna s tistimi, ki so na malih zaslonih preveč prostora prepustili hrvaškemu domovinsko angažiranemu rockerju Marku Perkoviću Thompsonu. In seveda molči ob dejstvu, da je bila zaznana nova varnostna grožnja novinarju in zgodovinarju Jožetu Možini. Čisto mimogrede: Društvo novinarjev Slovenije je primer omenjene grožnje v svoji izjavi povsem politikantsko anonimiziralo novinarja Možino in tistega, ki je grožnjo zapisal.

In konec koncev: za to, da smo v vlogi drugorazrednih, smo na nek način krivi tudi sami, ker smo v to logiko privolili. Delno na to vpliva tudi nezavedna vpetost v mentaliteto neosocializma, ki daje prednost celoti (kolektivu) pred posamezniki, kar pomeni, da klišeji povsem porazijo razločevanje. Takšna logika je dolgo časa veljala v Miloševićevi Srbiji, kjer se je »vožd« ohranjal na oblasti s pomočjo strupenih predsodkov o kosovskih Albancih, sovražnih Hrvatih, Slovencih in Bošnjakih in navsezadnje tudi zaslepljenega Zahoda, ki nikakor noče razumeti bolečine srbskega naroda. Delirij o Miloševiću kot novemu Mesiji je trajal toliko časa, dokler je lahko uspešno psihološko obvladoval množice, kar pomeni, da je lahko nadzoroval tudi odločanje na volitvah – navzven je tako izgledalo, da ga je ljudstvo vedno znova potrjevalo za vladarja. Dokler v nekem trenutku ni zmogel več obvladovati in je na volišče prišla tudi dovolj velika kritična masa volivcev, ki mu je preprečila zmagoslavje. Takrat je srbskemu voždu poslušnost odrekla tudi vojska in policija, ko ju je hotel poslati na protestnike. To se je zgodilo dobro desetletje po zelo podobnem dogodku v Bukarešti.

Potrebna je sprememba mentalitete

Bistvo premagovanja drugorazrednosti je predvsem ozaveščanje, da ni nobenega racionalnega razloga, da morajo biti ravno »oni« na vrhu, mi pa moramo zgolj pobirati drobtinice z gospodarjeve mize. In navsezadnje: takšen premik v glavah se ne bo mogel zgoditi prej kot tedaj, ko bomo imeli dovolj volje za premagovanje duhovne teme in nam ne bo zmanjkalo olja v svetilkah. In bomo lahko zagnali bojni krik, ki bo rušil nevidne berlinske zidove v naši državi, tako kot se je ob vstopu Izraelcev v obljubljeno deželo zrušil zid v Jerihi. 

P. S.: Ko sem ravno končal s porušenim zidom v Jerihi, ki ga opisuje svetopisemska Jozuetova knjiga v 6. poglavju, predlagam, da si poslušajte skladbo "Jerihonske zidine", ki je sicer v hrvaščini, je pa lahko zelo dobra motivacija za naš eksodus iz stanja drugorazrednosti.

nazaj na vrh