Walter Wolf za Demokracijo: Kaj je imel Tito z bitko na Neretvi? Nič. Tito ni bil nikoli heroj, bil je navadni lopov …

  • Napisal  Dejan Kaloh
Walter Wolf Walter Wolf Foto: arhiv Demokracije

Z Walterjem Wolfom tokrat malce drugače: o njegovi mladosti, o njegovi izjemni poslovni žilici, ki ga je že pri 27 letih naredila za milijonarja, o njegovem neverjetnem preboju v svetu formule 1 in seveda nekaj tudi o Sloveniji, ki je žal še vedno komunistična oaza.

Walter Wolf se je rodil v avstrijskem Gradcu 5. oktobra 1939 v narodnostno mešani družini (oče Nemec, mati Slovenka). Leta 1941 se je družina preselila v Maribor, nato pa so se leta 1953, po očetovi vrnitvi iz ruskega ujetništva, preselili v nemški Wuppertal. Tam je Wolf končal šolanje in se leta 1958 odpravil v Kanado. Delal je v naftni industriji in v 70. letih prejšnjega stoletja z nafto tudi obogatel. Sodeloval je tudi na tekmovanjih formule 1 z ekipo Walter Wolf Racing.

G. Wolf, najprej čestitke za vaš 78. rojstni dan (intervju je bil opravljen nekaj dni po Wolfovem rojstnem dnevu, op. p.)

Hvala lepa. Se kar dobro počutim, a je mogoče tudi, da bom čez nekaj let že v leseni pižami.

Kakšne spomine imate na svoje starše? Mama je bila Štajerka iz Maribora, oče pa Nemec iz Reutlingena?

V bistvu sem odraščal samo z mamo, očeta sem slabo poznal. On je odšel, ko sem bil še majhen otrok, in se vrnil, ko sem bil star 16 let. Moja mama je bila nezakonski otrok, pol Slovenka, pol Avstrijka. Starši so jo zapustili okrog njenega 17. leta in v Sloveniji je ostala kot sirota. Živela je pri svojem stricu, prvem povojnem županu Ruš, g. Žunku. To so bili pravi komunisti, ne »papirnati komunisti«, ki so kradli z obema rokama. Saj vidite, kaj se je zgodilo v Sloveniji.

Vaši družini je komunistična oblast v povojnem obdobju tudi odvzela premoženje?

Naši družini niso mogli ničesar vzeti, ker ničesar nismo imeli. Mama je po vojni imela težave dobiti službo, malo je delala v Ruperčah, toliko, da smo lahko jedli. Jaz sem takrat jedel meso, če sem imel srečo, enkrat na leto. Ja, v mladih letih sem res izkusil pravo revščino. Ne smete pozabiti, da sem bil Walter Wolf, kar je »švabsko« ime. Jasno je, zakaj smo bili stigmatizirani s strani komunistične oblasti. A kot otrok sem videl tudi grozote, ki so jih počeli nacisti ...

38 Intervju 2

Oboji so bili pri ravnanju s sočlovekom hujši od živali ...

Videl sem, kaj so počeli nacisti, in to je tudi edini razlog, zaradi katerega se izogibam Nemčiji. Ker se tega sramujem. Ni pomembno, ali ste judi, katoličani, muslimani, žensk in otrok se ne daje v plinske celice. Nemci še danes plačujejo davek in bodo še leta trpeli zaradi tega, kar so počeli nacisti. Zato si ne morejo privoščiti, da ne bi spustili migrantov v državo. To bo morda gospo kanclerko stalo službe. Ti sicer lahko pomagaš ljudem, to ni problem, a pri tem ne smeš izgubiti svoje identitete. A tudi v Sloveniji ne morete biti ponosni na to, kar so počeli vaši komunisti. Zabetonirali so ljudi v stene, jim počasi vzeli zrak.

Menda ste si svoje šolanje plačevali s prodajo starih kovinskih delov. Že takrat ste pokazali podjetniško žilico ...

Po vojni je bilo zelo moderno, da so ljudje iskali staro kovino in jo prodajali. Jaz sem to počel in si s tem plačeval šolanje, kupil sem si tudi kak sladoled, obutev. Mama je ponoči delala pri Hutterju in sem od nje slišal, kako so med vojno ljudi dajali na vagone. Govorila mi je, naj se pazim, da ne bom končal na vagonih. Pa sem bil tiho in sem se tresel.

Imeli ste dejansko strašljivo otroštvo: na eni strani komunisti, na drugi nacisti!

Poglejte, oni to furajo in furajo in ne povedo resnice. Ve se, da so nacionalsocialisti imeli pakt s komunisti. Eni pravijo nacisti ... to je bila Nacionalsocialistična delavska stranka Nemčije, isto sranje v drugi pakungi. Po vojni so pri nas ustanovili KNOJ. To ni bil KNOJ, to je bil gnoj. Gnoj, ki jo po naročilu Udbe streljal ljudi. Ko mi kdo reče, da so partizani premagali Nemčijo, se jim samo smejim. Kaj pa so delali Američani, Rusi, Angleži, Francozi? So bili na obisku tu? Partizani so prišli, požgali nekaj stvari in pobegnili kot zajci. Zdaj imate zvezo borcev. Koga to zanima? To ni zveza borcev, to je zveza norcev!

Glavi borec in kasnejši dosmrtni predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito je bil – po učbenikih preverjenih zgodovinarjev –največji heroj ...

V vaših šolah so vam komunisti prodajali toliko »bullshita«, da to ni res. Jaz sem osebno spoznal Tita, ko je leta 1972 prišel v Kanado. Sva se celo rokovala. Tudi Stane Dolanc je bil z njim. Da je nemški ovčar rešil Tita? Lepo vas prosim, kakšne pravljice so to? Pa bitka na Neretvi? Kaj je imel Tito z bitko na Neretvi? Nič. Tito ni bil nikoli heroj, bil je navadni lopov ...

Vrniva se še malo v vaša mlada leta. Po očetovi vrnitvi iz sovjetskega ujetništva ste se leta 1954 z mamo iz Slovenije preselila v Wuppertal v Zahodni Nemčiji. Kaj ste tam počeli?

Že v Mariboru sem se začel učiti za mehanika, nato pa sem z mamo odšel v Nemčijo. Ko sem prišel v Nemčijo, sem tam videl človeka, ki je bil moj oče, ki ga nisem videl enajst let. Rekel sem mu: »Serbus, papa!« a pristnejše vezi med nama ni bilo. Na mamo sem bil vedno zelo navezan, z delom v Nemčiji sem ji zgradil hišo, kupil sem ji avto. Mercedes. Pa ni želela vanj. Pa sem ji kupil še VW passat. Pri 50 letih je prvič naredila vozniški izpit, oče pa nikoli ni vozil avta, bil je že prestar in preveč živčen.

V Wuppertalu sem se učil za letalskega mehanika. Zmeraj sem fantaziral o letenju, nič drugega me ni zanimalo. Ko sem naredil pilotski izpit, sem odšel v Kanado iskat delo.

Leta 1958 ste torej odšli v Kanado. Kako ste se znašli v tej veliki državi?

Zelo hitro. V Kanadi sem hitro našel delo v letalski industriji, a ker pozimi ni bilo dela, sem šel smučat. Bil sem učitelj smučanja in sem tudi tekmoval v smuku, ker nisem znal speljevati zavojev.

Leta 1964 ste sodelovali celo na zimskih olimpijskih igrah v Innsbrucku?

Res je, leta 1964 sem bil rezerva v kanadskem moštvu na olimpijskih igrah, a tekmoval nisem.

Potem pa od olimpijca do poslovneža v naftni industriji. Najprej ste dobavljali svedre za opremo za črpanje nafte in kmalu zaposlovali 1.700 potapljačev, ki so pod morsko gladino iskali nova nahajališča nafte.

Iskal sem delo tudi v ZDA in tam naredil izpit za potapljača. Leta 1963 sem za kratek čas imel svetovni rekord v potapljanju, ko sem se potopil okrog 200 metrov globoko. Mi smo potem začeli s poslom, v naši firmi smo imeli potapljače. Svojo prejšnjo gradbeno firmo sem prodal in sem izbral nekaj ljudi, s katerimi smo razvili sistem, s pomočjo katerega so se delavci lahko spustili do globine 200 metrov in tam delali. Začeli smo s 17 zaposlenimi potapljači, na koncu smo jih imeli 1.700. Delali po vsem svetu. Bili smo v Avstraliji, dolgo smo bili v Nigeriji, Braziliji, bili smo vodilna firma v Severnem morju.

Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!

nazaj na vrh