Vračilo na investicije v znanost

  • Napisal  Dr. Marko Kos
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Vračilo na investicije v znanost

Sprašujemo se, ali je investiranje v znanost in inovacije pametno ali nepotrebno trošenje. O tem se sprašujejo celo v ZDA, kjer je predsednik predložil kongresu proračun, ki spodbuja inovacije z močnimi investicijami na področju biomedicinskih raziskav, informacijskih tehnologij in tehnologij čiste energije – področja, ki bodo izboljšala našo varnost in zdravje. Podpora inovacijam je ključ do doseganja boljše prihodnosti za naše ljudi.

Glede na velik proračunski primanjkljaj se moramo vprašati, ali je takšno trošenje razumno ali nepotrebno glede na čas. Koalicija znanja se strinja, da moramo rezati deficit in se naučiti živeti znotraj danih sredstev. Vendar moramo to storiti na razumen način, ki vlaga denar tja, kjer imamo najboljše možnosti, da zaslužimo denar nazaj na način, ki bo izboljšal naše življenje, povečal naše gospodarstvo in zavaroval našo prihodnost.

Od raziskav do investicij

Kot kažejo razvite države Zahoda, tvori javni denar, vložen v bazične znanstvene raziskave, ogromno vračilo na investicije. Raziskave ustvarjajo delovna mesta direktno – raziskovalci, raziskovalni timi, laboratorijska tehnika, proizvajalci materiala in opreme in drugi, ki podpirajo delo – in posredno z inovacijami, ki vodijo do novih tehnologij, novih industrij in novih podjetij. Bazične raziskave na univerzah tvorijo tla za urjenje, za izobraževanje naslednje generacije znanstvenikov, doktorjev, inženirjev, učiteljev in podjetnikov. In znanstvene raziskave ustvarjajo znanja, ki vodijo do odkritij, ki imajo pomemben vpliv na družbo. Izboljšajo kvaliteto našega življenja.

Več kot pol gospodarske rasti Zahoda po 2. svetovni vojni je sprožila znanstveno gnana tehnološka inovacija. Seme te inovacije so bile znanstvene raziskave na univerzah s podporo državnih institucij in agencij. Google je primer, kako se lahko vrne državni denar na način, ki si ga doslej nismo mogli niti zamisliti. Larry Page in Sergey Brin, študenta Univerze Stanford, katerih predlog za raziskave je podprl ameriški Nacionalni sklad za znanost NSF, sta ustvarila v jedru Googla – vrhunski sistem stroja za iskanje. Google je preobrazil način uporabe interneta in zaposlil 54.000 ljudi ob letnem prihodku 250 mrd USD. Državni denar za bazične raziskave je zagnal na tisoče podjetij vseh velikosti. V ZDA 100 takšnih podjetij zaposluje 100.000 ljudi in imajo letne prihodke blizu 100 milijard USD. Zato postaja svet vse bolj konkurenčen. Stopnja vračanja na te investicije ROI je lahko zelo visoka. Pogoj je dostop na trg. To je pri nas največja težava, ker trga za ideje in znanje ni. Zato stopnje vračanja na investicije pri nas skoraj ni mogoče izračunati.

WEF (Svetovni ekonomski forum) je označil ZDA kot inovacijsko gnano ekonomijo. Ustvarjanje nove blaginje ni odvisno samo od trga, vložkov naravnih resursov, zemlje in dela – oziroma povečanja učinkovitosti obstoječih sposobnosti, ampak pojava odkritja in razvoja novih idej za reševanje starih problemov: doseganje novih zmožnosti s tehnologijo in domiselnostjo. Toda inovacije se ne merijo samo z izumi, ampak jih je treba razširjati z uporabo trga in javne sprejemljivosti. To je delo zasebnega sektorja. Država mora skrbeti za tri vložke javnega dobrega: investiranje v človeški kapital, infrastrukturo in raziskave.

Prihodnost državno financiranih raziskav

Čeprav nismo videli velikih in oprijemljivih rezultatov investicij v raziskave v preteklosti, nismo obdržali ravni investicij za gojenje inovacij v 21. stoletju. Nacionalne investicije v RiR, tehnologije in proizvodnje so padle od 0,13 odstotka BDP leta 2005 na 0,06 odstotka BDP leta 2011, pri čemer so se prioritete vlade spremenile.

Da bi zagotovili svoj položaj v inovativni ekonomiji, bi morali podvojiti investicije v tehnologijo tako v podjetjih kot na univerzah, da bi omogočili dolgoročno pridobitev učinkovitosti in gospodarske rasti in tudi spremenili načine razmišljanja o konvergentnih poljih znanosti, tehnologije in poslovanja. Misliti moramo bolj holistično o nacionalnem inovacijskem ekosistemu s podporo univerz za pritegnitev industrijskih podjetij, da bi potegnila dobre ideje iz laboratorijev in na trg hitreje. Reformirati moramo vladni sistem za hitrejše odobravanje pomoči za tehnološka inženirska mala podjetja in programe za razvoj delovne sile, ki podpira grozde inovacij in talenta. Sredstva za raziskave in razvoj RiR se morajo povečati in ne zmanjšati. Vso težo moramo prenesti na podjetja, ki morajo z aplikativnim raziskovanjem razviti nove izdelke. Ker tega ni, nimamo patentnih prijav in ne inovacij.

Pri raziskovalnemu vračilu na investicije se moramo vprašati o vlogi recenzij oziroma ocene »enakovrednih« oseb. Vlada troši ogromno denarja za »raziskave« neštetih stvari, ki so nespametne, brez jamstva, podvojene, niso javno dobro. Javna sredstva bi morala biti omejena za bazična znanstvena odkritja ali za preizkuse za dokazovanje načel. Niso omejena z ograjevanjem preko pravice intelektualne lastnine, pri katerih nima nobeno podjetje zadostne ekonomske spodbude, da bi financiralo raziskavo. Nihče ne sme monopolizirati bazičnih znanstvenih načel ali naravnih pojavov, kar režim intelektualne lastnine skuša preprečiti. Ni pa kritičnih determinant – v smislu omejitve – , kakšne raziskave naj bi bile legitimno financirane. Morale bi slediti trem kriterijem: da delujejo v priznani raziskovalni metodologiji, da so v nacionalnem interesu, da povečajo BDP in da se osredotočajo na netrivialne probleme. Vendar se ti kriteriji pogosto izpodbijajo. Čeprav je takšnih primerov malo, so v času stiskanja pasu njihove vsote pomembne za legitimne raziskave.

Primeri zapravljanja državnih raziskovalnih sredstev

V ZDA je senator William Proxmire uvedel nagrado zlato runo za škodljive in zapravljive raziskovalne projekte in jo podeljeval od leta 1975 do 1987. Vendar so se nekateri pri tem osramotili. Guvernerka Aljaske Sarah Palin se je norčevala iz raziskave o sadni muhi v Parizu. Ni pa vedela, da je sadna muha pomagala pri odkritjih procesov staranja, ker ima pol človeških genov. Mnogi projekti so slabo zasnovani in so zapravljanje ali zloraba vladnih sredstev. V ZDA se je to dogajalo s socialnimi in z vedenjskimi vedami, recimo 84.000 USD za raziskavo, zakaj se ljudje zaljubijo. Druga za 500.000 USD o tem, zakaj podgane, opice in ljudje grizejo in stiskajo čeljusti. NSF (Nacionalni znanstveni sklad) financira 20 odstotkov bazičnih raziskav ZDA (proračun je 7 mrd USD). Vendar s svojim načinom skubi ameriške davkoplačevalce.

Leta 2011 je senator Tom Coburn, fizik, izdal poročilo »NSF pod mikroskopom« (NSF je Nacionalni znanstveni sklad). Pri tem so Američani zmajevali z glavami. Recimo: kako se peljati s kolesom; kako je pes postal najboljši prijatelj človeku; ali so politični pogledi genetsko preddoločeni; o najboljšem času za nakup vstopnice razprodanega športnega dogodka. Nekatere raziskave so očitno smešne: kaj motivira ljudi za politične donacije; kako lahko politiki profitirajo od internetnih mestnih dvoran ali kako politiki uporabljajo internet. Dve novejši študiji navajata, kako moč vpliva na empatijo in na pogled na življenje in politično ideologijo. Ali raziskava o etiki nanotehnoloških raziskav, ki je sprožila pravo zgražanje raziskovalcev. NSF je financiral tudi manj sramotne projekte, kot je vrsta »tehnoloških forumov državljanov«, kjer so zbrali prej neinformirane običajne državljane, da bi rešili mučno vprašanje tehnološke politike, dosegli konsenz in končno izdelali priporočila za znanstveno politiko. Naslanjati se na neinformirane ljudi, je nesmisel.

Celo politični vodje na pozicijah, ki oblikujejo politiko, so ignoranti. Kongresnik John Salazar je poročal, da je v njegovem odboru ob sprejemanju zakona o kmetijstvu (2008) neki član vprašal, ali res pride čokoladno mleko od rjavih krav. Septembra 2012 je poslanec Paul Broun imenoval Darwinovo evolucijo »laži iz pekla« in trdil, da je Zemlja stara 9000 let. Ni verjel, da je njena starost določena na osnovi meteoritov in stopnje propada molekul na 4,5 mrd let. Kongresnica iz odbora za znanost Jackson Lee je ob obisku v laboratoriju Caltech za reakcijske pogone vprašala znanstvenika Nase, ali bo Mars Pathfinder lahko fotografiral zastavo, ki jo je pustil Neil Armstrong leta 1969. Oh, madam, res jo je, vendar na Mesecu in ne na Marsu, kamor ni načrtovana misija s posadko, so ji odgovorili.

Učinkovita uporaba virov

Ko so resursi omejeni, je bistveno, da so uporabljeni učinkovito, da ne izgubimo znanstvenega zagona in da bo družba zagotovila maksimalno korist od znanstveno tehnološkega potenciala. Udarec rezov proračuna bo vsaj malo ublažen. Henry I. Miller je zatrdil, da so nesistematični in krhki znanstveni projekti v velikem delu prišli z direktorata za družbene, vedenjske in ekonomske vede NSF. Njihove programe so morali oklestiti in reorganizirati. Senator Coburn je zatrdil, da je vsak dolar izgubljen zaradi slabega menedžmenta, sleparstva, neučinkovitosti ali bedastih projektov, dolar, ki bi lahko napredoval znanstvena odkritja. Njegovo poročilo je dokumentiralo vsaj 65 mio USD na škodljivem trošenju pri projektih z nizko prioriteto, 19 mio izgubljenih zaradi sleparstva, 1,2 mrd zaradi podvajanja in 1,9 mrd zaradi drugih oblik slabega menedžmenta. Skupaj je poročilo identificiralo preko 3 mrd USD izgub zaradi zapravljanja, sleparstva, podvajanja in slabega menedžmenta (NSF ima 7 mrd USD proračuna). Dokazal je, da so vladne organizacije sistematsko nesposobne ločiti dobro znanost od slabe. Zato je treba odvzeti nevrednim vladnim organizacijam sposobnost razpršiti sredstva za raziskave.

Vendar velja tudi za nas ugotovitev Henryja I. Millerja z Univerze Stanford: »Nihče s katerekoli inštitucije nima poguma, da bi razkril umazane majhne skrivnosti vladnih agencij. In tako imamo samo malodušnost in politično korekten molk.«

Nauki za nas?

Postavljamo si vprašanje, kako je s tem pri nas. Ali je sploh mogoče izračunati stopnjo vračanja na vloženi denar in tako razvrščati projekte? Bodimo realni! Ne pričakujmo, da bo vladala na tem področju strogost, neodvisnost, stvarnost in strokovnost! Dejstvo je, da je naša država majhna, da imamo malo strokovnjakov, ki bi bili sposobni neodvisne kritične analize, da so raziskovalna področja redka in ozka in kadrovsko pičlo zasedena, da na njih zato ni konkurenčnosti, ker prevladuje sistem »ti meni, jaz tebi«, in da so vsi vpeti v vzdušje obzirnosti, razumevanja in solidarnosti. Institucijam in njihovim vodstvom pa gre v prvi vrsti za to, da imajo vsi plače in da so »pokriti« s projekti, ki si jih morajo sami preskrbeti. Ne želijo si posegati v te odnose grobo in ljudi odpuščati. To je povsem razumljivo, saj ne gre za javno službo, kjer se delo podvaja in so vsi manj ali bolj enaki. Če ostane neki raziskovalec »nepokrit«, ni nič narobe, če ga vzamejo v neko skupino in solidarno delijo pičla razpoložljiva sredstva v upanju, da bo ta suša nekega dne ponehala, dragocenih ljudi pa ne bodo izgubili. Ker se področja ved v državi ne podvajajo, ne velja ozračje zdrave in tekmovalne konkurenčnosti. To pa prinaša s seboj vse pomanjkljivosti, napake in slabosti, značilne za plehko in nespodbudno nekonkurenčnost.

nazaj na vrh