[Video] Dr. Tamara Griesser – Pečar: Vsak odpor proti okupatorju izven partizanov so komunisti razumeli kot izdajstvo!

  • Napisal  J. Ž./Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Voditelj Metod Berlec in dr. Tamara Griesser – Pečar v oddaji Beremo na Nova24TV (Foto: posnetek zaslona) Voditelj Metod Berlec in dr. Tamara Griesser – Pečar v oddaji Beremo na Nova24TV (Foto: posnetek zaslona)

V oddaji Beremo je bila tokrat gostja zgodovinarka dr. Tamara Griesser – Pečar, ki je med drugim spregovorila o strategiji bana Natlačna, o Rožmanovem procesu pa tudi o krepitvi jugonostalgije, ki smo ji priča v Sloveniji v zadnjem času.

Voditelj Metod Berlec je v tokratni oddaji Beremo na Nova24TV gostil zgodovinarko dr. Tamaro Griesser – Pečar, ki je študirala najprej na Ameriškem kolidžu v Parizu, potem pa zgodovino in anglistiko na Dunaju. Leta 1973 je bila promovirana v doktorico znanosti pri prof. dr. Richardu Plaschki z disertacijo Stališče slovenske deželne vlade do Koroške 1918−1920 in je avtorica številnih prispevkov in monografij. Marca 2004 ji je papež Janez Pavel II. podelil odlikovanje Pro Ecclesia et Pontifice, za monografijo Razdvojeni narod: Slovenija 1941−1945, ki je najprej izšla v nemščini, pa je leta 2005 prejela nagrado Antona Gindelyja na Dunaju, ki jo podeljuje Inštitut za Podonavje in Srednjo Evropo. Sodelovala je tudi pri nekaj mednarodnih projektih, kot so The Impact of National Socialist and Fascist Rule on Europe (European Science Foundation), Haus der Geschichte, Dunaj, bila je članica avstrijsko-slovenske zgodovinske komisije, sodelovala pri javni tribuni Zločini totalitarnih režimov v Bruslju 2008 in pri diskusijah “Double-Memory” v okviru Evropske unije v Berlinu, kjer je nastopila skupaj z Joachimom Gauckom. Leta 2007 se je habilitirala kot docentka na Univerzi v Mariboru, kjer predava novejšo slovensko zgodovino. V Študijskem centru za narodno spravo je med letoma 2009 in 2016 uspešno vodila raziskovalni program Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941−1990. Od leta 2017 vodi programsko skupino, ki izvaja raziskovalni program Zgodovinsko-pravni vidiki kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju v 20. stoletju, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Je članica sveta javnega zavoda Študijskega centra za narodno spravo, akademskega sveta Inštituta dr. Jožeta Pučnika in sveta Zbora za republiko.

Tako kot je bil legitimen boj proti okupatorju, je bil tudi legitimen boj proti revoluciji
Glede tragičnega obdobja druge svetovne vojne je voditelj Berlec gostjo vprašal o knjigi Razdvojeni narod – Slovenija 1941-1945, s katero je želela predstaviti vse vojaške organizacije, obveščevalne službe, policijo in sodstvo na obeh straneh v tem obdobju. O knjigi je povedala: “To idejo je pravzaprav imel pokojni Jože Bernik, ki me je nagovoril pri predstavitvi Rožmanovega procesa na škofiji, in potem je bil to skupni projekt z zgodovinske strani moj, s pravne strani pa od pokojnega profesorja Dieterja Blumenwitza.” Pri tem se ji je zdelo pomembno prikazati, da v Sloveniji v tistem času ni delovala le t. i. narodnoosvobodilna stran, pač pa je tudi tradicionalna stran imela številne paravojaške enote, pri čemer je izpostavila npr. narodno in sokolsko legijo ter četnike, ki pa v Sloveniji sicer niso bili močni.

V Sloveniji so delovale tudi raznorazne obveščevalne službe, ki so obveščale tako našo vlado v Londonu kot zaveznike. Pri dejstvu, da je prišlo do notranjega spopada med Slovenci, moramo po njenih besedah upoštevati, da “sta bila dva nivoja, najprej okupacija in boj proti temu, kar je absolutno legitimna zadeva, drugi nivo pa revolucija, ki je sprožila državljansko vojno. Tudi boj proti revoluciji je absolutno legitimen in pri tem potrebno je razumeti, da je bilo prebivalstvo v zelo težkih okoliščinah”. Kot primer izpostavlja kraje na Notranjskem in Dolenjskem, kamor so en dan prišli ropat in zažigat Italijani, naslednji dan pa partizani, ki so počeli popolnoma enako, nato pa so se maščevali še tistim, ki so bili Italijanom prisiljeni dati živila in opremo: “Iz tega razloga so na teh območjih nastale samoobrambne enote, t. i. vaške straže.”

Vsak upor proti okupatorju izven partizanov je bil v očeh komunistov izdajstvo
Griesser – Pečarjeva je spregovorila tudi o preimenovanju protiimperialistične fronte v osvobodilno fronto, kar se je zgodilo šele po razpadu pakta med Adolfom Hitlerjem in Josifom Stalinom“Imperializem je stopil nazaj, čeprav je bil še vedno prisoten, ker fašizem je bil, kot pravi Edvard Kardelj, samo izraz imperializma. Bili so odvisni tudi od krščanskih socialistov in še okoli petnajst skupin je pristopilo k osvobodilni fronti, kot tudi stara pravda in ženska zveza, ki sta bili izločeni zaradi različnih gledanj na jugoslovansko državo. Taktično so bili odlični.” Pod vodstvom Kardelja in njegovih pajdašev pa se je komunistična revolucija pričela hitro razvijati po spremembi vrhovnega plenuma v narodnoosvobodilni odbor, pri čemer so v 2. členu monopolizirali odpor: “Vsak upor, ki je bil izven OF oz. partizanov, je bil v očeh komunistov izdajstvo. Sprejeli so tudi zaščitni odlok, ki je opredeljeval kaznovanje.” Tako so po besedah Griesser – Pečarjeve že med vojno komunisti delali sezname ljudi, ki se jih je bilo potrebno znebiti, od maja 1945 do januarja 1946 pa je bilo umorjenih prek 14 tisoč ljudi.

Cerkev je ostala edina organizacija, ki si je komunisti niso uspeli podrediti
Čas druge svetovne vojne je bil prelomen tudi za Cerkev na Slovenskem. Medvojno ravnanje ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana je še danes za del Slovencev sporno. Negativno podobo o njem je ustvaril sodni proces avgusta 1946, zgodovinarka Griesser – Pečarjeva pa je skupaj s Francetom M. Dolinarjem leta 1996 izdala knjigo Rožmanov proces, o kateri je povedala: “Delala sva za generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, ki je želel spraviti revizijo procesa, a mu ni uspelo, je bil pa zaradi procesualnih razlogov proces razveljavljen. Ugotovila sva, da je bila Cerkev sovražnik št. 1 vse do osamosvojitve, ker je niso mogli dobiti v svoje kremplje. Prav tako je bila hierarhično vezana na Rim in tako vrha Cerkve niso mogli doseči. Notranje ministrstvo je posledično Cerkev označilo za hrbtenico opozicije.” Po njenih besedah je škof Rožman prve mesece molčal, a se je zavzemal za duhovnike, ko pa so pričeli moriti po stanovanjih katolike, je to javno obsodil. Ker je bila večina Slovencev katolikov, so ga skušali pridobiti na svojo stran, a Cerkev umorov ni mogla odobravati.

Krepljenje jugonostalgije, čaščenje Tita in postavljanje jamborov je nezaslišano
Za konec je gostja komentirala krepljenje jugonostalgije v zadnjem času, čaščenje diktatorja Josipa Broza Tita in postavitev jamborov okoli Ljubljane: “To je nekaj nezaslišanega, mi nismo imeli lustracije in prav včeraj sem bila pri bratrancu, čigar hčerka je končala osnovno šolo, kjer sploh niso obravnavali druge svetovne vojne. Tudi na univerzo prihajajo študentje brez znanja zgodovine.” Po njenem mnenju se goji to neznanje, po drugi strani pa so še živi protagonisti prejšnjega režima in njihovi nasledniki, ki se z vso močjo borijo proti razkritju zločinov iz časa druge svetovne vojne. Poudarila je tudi na nepluralnost medijev, razen redkih izjem: “Tudi to prispeva k temu, da Slovenija drvi nazaj s perspektive z Dunaja. V Sloveniji ne funkcionira ne sodstvo ne šolstvo, ne upoštevajo se odločbe ustavnega sodišča in s tem propada pravna država.”

Video https://www.youtube.com/watch?v=mwrzAeHsZfg

J. Ž./Nova24TV

nazaj na vrh