Veliki bančni pok v Pahorjevi palači ali kako mu želijo podstaviti bančnega “Borisa Koprivnikarja”

  • Napisal  Škandal24
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: arhiv Demokracije foto: arhiv Demokracije

Po padcu prvega kroga izbire guvernerja Banke Slovenije se zdi, da je padec tudi drugega kroga skorajda neizbežen. Kot alternativa odločitvi med Jožetom P. Damijanom in Igorjem Mastenom, se je namreč v javnosti ponovno zavrtelo ime Sibila Svilana, dolgoletnega bančnika. Toda to vrtenje Svilana ni neobičajno, saj je po ljubljanskih kuloarjih njegovo ime, kot enega izmed pretendentov za naslednika Boštjana Jazbeca, kroži že vsaj od poznega poletja.

 

Vprašanje, ki se na tem mestu pojavlja je, kdo je Svilan, zakaj ravno on in ali ni mogoče dilema Damijan – Mastenumetno ustvarjena, samo zato, da se naredi prostor za Svilana.

Dimna bombica Damijan čisti pot Arharjevemu adutu

Ni ravno skrivnost, da je Svilan izjemno blizu nekdanjemu guvernerju, sedaj svetovalcu predsednika države, Francetu Arharju. Arharjevi prstni odtisi so seveda vidni. Svilan prihaja iz sivine, medtem, ko je v javnosti odprta dilema, ki je pravzaprav ni. Redkokateri izmed dobro poučenih bančnikov in finančnikov namreč verjame, da je Damijan karkoli drugega kot dimna zavesa, saj je v praksi o delovanju regulatorja in skupni monetarni politiki EU, ne samo manj poučen od Mastena, prejšnjega Pahorjevega propadlega kandidata Primoža Dolenca in celo Marka Bošnjaka, ampak so njegova stališča o izstopu iz evro območja tako sporna, da s političnega vidika niso sprejemljiva. Toda šah, ki se ga igra v zakulisju, je ravno ta, da se med Mastenom in Damijanom vzpostavi pat pozicija v parlamentu in potem kot adut iz rokava ponudi Svilana. Ki je za levo koalicijo kakor bolj sprejemljiv. Nenazadnje blokada drugega kroga izbire pomeni tudi, da v tretjem na katerega bi se lahko prijavil Svilan ne bo več ne Dolenca, ne Mastena, ne Damijana, in da se bodo prijavili kandidati, s katerimi bi Svilan lahko pometel.

Ni ravno skrivnost, da je Svilan izjemno blizu nekdanjemu guvernerju, sedaj svetovalcu predsednika države, Francetu Arharju.

Čudna posla v predsedniški palači

Naši viri iz predsedniške palače so nedvoumni: Arharjeva angažiranost, katere posledica je pat pozicija, je sporna, ne glede na to, da je svetovalec predsednika države. Arhar namreč plete zgodbo, ki naj se ne bi končala z izbiro najboljšega kandidata, temveč njegovega, Svilana. To pa pomeni, da prihaja do preseganja zaupanja, ki ga lahko ima svetovalec. Svilan in Arhar imata v karieri vsaj eno skupno točko in to je zloglasni LHB, kjer je Arhar deloval do trenutka, ko je kot guverner prestopil vrata Banke Slovenije, Svilan pa je bil v Frankfurtu zaposlen med letoma 1992 in 2002. To pa je obdobje, v katerem so se začele v LHB razvijati precej nenavadne bančne prakse.

Arhar plete zgodbo, ki naj se ne bi končala z izbiro najboljšega kandidata, temveč njegovega, Svilana.

Spomnimo, LHB je v letu 2001, torej, ko je bil Svilan še vedno v Frankfurtu, odprla podružnico v Ljubljani imenovano LHB Finance d.o.o.. Ta podružnica je v Ljubljani delovala kot bančno – finančna družba, čeprav zato ni imela dovoljenja. Njen kreditni portfelj je bil nadvse zanimiv, saj tam leži tudi zgodba o financiranju Zidarjevega prevzema SCT preko managerskega podjetja Delfi. V podružnici je deloval tudi Suadam Kapić, zloglasni visoki uradnik nekdanjega Safti, ključnega osrčja vzporedne ekonomije Nika Kavčiča. Ta popolnoma neregulirana podružnica je v Sloveniji imela poseben pomen in ta poseben pomen je nastal ravno, ko je bil Arhar še guverner Banke Slovenije, Svilan pa zaposlen pri LHB. Nikoli tudi ni bilo pojasnjeno, kako je LHB v prvi polovici devetdesetih let vstopila na srbski trg, ki je bil tedaj pod mednarodnimi sankcijami, za nameček pa se je v LHB v tistem času skuhala afera z zamrznjenimi hrvaškimi depoziti, ki so dodali še nekaj več ognja v bančnem sporu med Slovenijo in Hrvaško.

Kaj je Svilan bremzal pod Antonom Ropom

Leta 2001 se je Svilan preselil na mesto državnega sekretarja na Ministrstvi za finance, kjer je pod razvpitim Antom Ropom skrbel za privatizacijo bančnega sistema, primarno za privatizacijo NKBM. To je tudi obdobje, ko se je zaustavila privatizacija bančnega sistema, v strahu pred izgubo kontrole, saj je NLB že dobivala novega lastnika, belgijski KBC. V tej konstelaciji, s Svilanom in Ropom na čelu, je nastala nacionalni interes kot sestavni in ključni del bančne politike. Rop in Svilan sta privatizacijo zaustavila, saj sta želela oblikovati nov bančni steber, ki bi bil popolnoma slovenski in bi poleg NKBM združeval še Abanko, Gorenjsko banko in ostale manjše banke, ki so bile v rokah tranzicijske elite.

Da bi prebrodila težave in zadovoljila novim mednarodnim bančnim regulativam, ki so se tedaj rodile v Baslu, sta NKBM pripojila Poštno banko Slovenije. To sta seveda lahko storila, ker je bila glavna lastnica te banke Pošta Slovenija, njen lastnik pa je bila Republika Slovenija. Ta nenavadna pripojitev bi v normalnih okoliščinah morala biti prepovedana, toda v tedanjih časih sta oba regulatorja, Banka Slovenije in Urad za varstvo konkurence, molčala. Kljub temu da sta razumela, da se je običajna privatizacija prekinila, samo zato, da bi se na bančnem trgu izvedla koncentracija in ustvaril slovenski bančni steber. Nacionalno velika podjetja, berite paradržavna podjetja, so enostavno hotela svoj bančni servis brez tujcev.

Pahor ve, kaj se je dogajalo, ko je bil predsednik vlade

Samo nekaj mesecev po zaustavitvi privatizacije NKBM in velike usluge, ki jo je ministrstvo za finance naredilo tej banki s pripojitvijo Poštne banke Slovenije, se je Svilan preselil neposredno iz kabineta ministra na funkcijo predsednika nadzornega sveta NKBM! Če vas to nekako spominja na ministra SMC Borisa Koprivnikarja, ki se je po koncu mandata preselil na delovno mesto v BTC, primerjava vsekakor ni nesmiselna.

Povzemimo: Svilan je sodeloval pri veliki uslugi NKBM, ki je prek Poštne banke Slovenije pridobila kapital in ogromno mrežo poslovalnic po celi državi. Če ne drugega je s tem NKBM vstopila v Ljubljano, kamor dolgo časa sama od sebe ni segla, hkrati pa se je s poslovno dejavnostjo naselila v vsako slovensko vas, ki je imela pošto. Kako se je zgodba s Pošto Slovenije in NKBM končala, pa najbolje ve predsednik Pahor, ki je bil v času svojega mandata, kot predsednik vlade, priča nasilni dokapitalizaciji NKBM, ki jo je izsilila AUKN; spet samo zato, da NKBM ne bi dobila tujih lastnikov, ampak bi ostala igračka v rokah kapitalske elite.

Svilan: Asistiral je Franciju Križaniču pri zapravljanju

Svilan je NKBM zapustil nekje na začetku leta 2007, torej preden se je v banko zarila skupina mariborskih podjetnikov in profesorjev zbranih okoli Pomholda in Pom Investa. Vsekakor pa je za seboj pustil sistem, ki je omogočal neobičajne posle med Poštno banko Slovenije in NKBM in, ki ga je svoj čas pomembno sooblikoval na mestu državnega sekretarja na Ministrstvu za finance. Svilan je svojo kariero nadaljeval na državni SID in zgodb o tem, kako je denimo Škrabec za svoj Riko dobival državne garancije prav na SID banki, je veliko. SID banka je v času ministra Križaniča tudi pristopila v mehanizem reševanja težav v bančnem sistemu preko garancijskih shem. Spomnimo, ker finančni minister Franci Križanič ni resno vzel problema krčenja kapitala v slovenskih bankah in je namesto dokapitalizacije izbral sistem garancijskih shem, je najprej “skuril” denar, saj so podjetja v tem sistemu večinoma propadla. Istočasno pa je dobesedno skozi okno vrgel davkoplačevalska sredstva za nedelujoč garancijski mehanizem. Namesto, da bi s tem denarjem dokapitaliziral slovenske banke. Ta eksperiment se je končal z zapravljanjem denarja in poglabljanjem problema v bančništvu. Tudi tu je asistiral Svilan.

Če je torej Svilan izbira, potem je predvsem Arharjeva izbira, istočasno pa je potrebno razumeti, da je neločljivo povezan z ljudmi, ki so slovenski javnosti najprej prodajali nacionalni interes v slovenskem bančništvu, potem pa so davkoplačevalcem izstavili račun za kreditno piramido, ki so jo zgradili v slovenskem bančništvu. Da bi leta 2018 za guvernerja Banke Slovenije prišel človek, ki je pomagal ustvariti paradigmo nacionalnega interesa v slovenskem bančništvu, katerega posledice niti še sanirane niso, pa je cinizem brez primere.

Dileme Masten – Damijana torej ni. Je le prišepetovalec, ki vztrajno skuša pahniti slovenski bančni sistem v kreditni pekel sintagme nacionalnega interesa.

Skandal24.si

nazaj na vrh