Velik del ljubljanske kulturne srenje stopil v podporo Anžeta Logarja za župana Ljubljane!

  • Napisal  Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Foto: STA/Facebook Foto: STA/Facebook

Glede na to, da kultura predstavlja enega izmed osnovnih temeljev nacionalne zavesti, je nujno, da ji država kot tudi občina omogočata rast in razvoj, predvsem pa ustvarita pogoje, v katerih lahko v polni meri zaživi. V luči približevanja lokalnih volitvam so številni ugledni ljubljanski kulturniki izrazili podporo dr. Anžetu Logarju za župana Ljubljane. Med njimi so Lovrenc Arnič, Ivo Ban, Tone Kuntner, Jurij Souček, Elda Viler, Marko Fink, Milena Morača, Marjan Zgonc, Matjaž Štine, Jože Snoj, Marta Jakopič Kunaver in doc. dr. Brane Senegačnik. Omenjeni spadajo med 63 znanih Ljubljančanov, ki so v pismu podpore zapisali, da je način dela aktualnega župana Zorana Jankovića nesprejemljiv za njihov vrednostni sistem in obstaja alternativa, ki jo predstavlja prav Logar.

 

Doc. dr. Brane Senegačnik je slovenski pesnik, prevajalec in esejist, ki je leta 1994 diplomiral iz klasične filologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1995 se je zaposlil na isti fakulteti, prevedel Sofoklejevo dramo Trahinke in objavil več esejev. Njegova poezija velja za sintezo bivanjske izpovedi, verzne melodike in pretanjene estetičnosti. Do sedaj je objavil že kar šest pesniških zbirk, pri čemer pa je treba omeniti, da je bil tudi zadnji urednik Nove revije. (Foto: STA)

Lovrenc Arnič je priznani slovenski dirigent in nekdanji vodja Državne opere in baleta v Ankari. Na Akademiji za glasbo je pričel s študijem glasbe, po končanem izobraževanju pa je prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado. Nato je na leningrajskem Glasbenem konservatoriju “Nikolaj Rimski Korsakov” nadaljeval s študijem dirigiranja in se s pomočjo štipendije fundacije IREX izpopolnjeval v Združenih državah Amerike. S svojo dirigentsko kariero je pričel z ansamblom Opere in baleta SNG Ljubljana, kjer je bil dolgoletni dirigent in umetniški direktor. Prav tako je oblikoval Ljubljanski mladinski simfonični orkester, kjer je bil dirigent in umetniški vodja. Z njim je na 8. svetovnem tekmovanju v Kerkradeu osvojil zlato medaljo s posebno pohvalo žirije, postal pa je tudi zmagovalec na 8. tekmovanju mladih glasbenih umetnikov Jugoslavije v Zagrebu na področju dirigiranja. Kot nosilec Gallusove bronaste plakete je poučeval kot izredni profesor na ljubljanski akademiji za glasbo in bil od leta 2005 dalje pomočnik kulturnega ministra Vaska Simonitija. Arnič je sodeloval s številnimi simfoničnimi orkestri in opernimi hišami na Balkanu, v bivši Sovjetski zvezi, Italiji, Franciji, Avstriji, Nemčiji, ZDA  in na Češkoslovaškem, kot dirigent pa je bil gost številnih festivalov doma in na tujem. Vseskozi se posveča glasbeni zapuščini svojega očeta, slovenskega skladatelja Blaža Arniča. (Foto: Nova24TV)

Ivo Ban je slovenski gledališki in filmski igralec, ki je po končanem študiju na AGRFT postal član Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Leta 1975 je postal član Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, v svoji karieri pa je nastopal tudi v filmih in na televiziji (Rdeči boogie, Dih, Naš človek, Moj ata, socialistični kulak, Odpadnik). Ban je prejemnik nagrade Prešernovega sklada, leta 1996 pa je prejel Borštnikov prstan, ki predstavlja najbolj prestižno slovensko nagrado za igralske dosežke. (Foto: STA)

Tone Kuntner je gledališki igralec in pesnik, ki je leta 1968 diplomiral na AGRFT, leto pozneje pa postal član Mestnega gledališča ljubljanskega. V svoji karieri je odigral vrsto osrednjih likov v repertoarju MGL in se pojavil v televizijskih igrah in filmih. Svojo prvo pesniško zbirko Vsakdanji kruh je izdal leta 1966, njegovo pesniško ustvarjanje je polno protislovij, prizadevanja po sožitju z naravo, posebnosti življenja na vasi, ustvarja pa tudi ljubezensko liriko in pesmi z družbeno kritično vsebino. Obsežen pesniški opus in s tem doprinos k slovenski literaturi in kulturi mu je leta 2014 prinesel nagrado zlatnik poezije. (Foto: Robert Fojkar)

Jurij Souček je slovenski dramski igralec, ki je diplomiral tako na trgovski akademiji kot tudi na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Vse do svoje upokojitve je deloval kot igralec, občasno pa kot režiser. Kot igralec je leta 1954 nastopil v groteskni komediji Petra Ustinova Trobi, kakor hočeš in v vlogi vohuna Calettija nase usmeril pozornost kritikov in občinstva. Najbolj znan je kot pripovednik otroških del, posodil je namreč glas likom Miškolin, malemu in velikemu pujsu Pipiju in Melkijadu ter Maksipesu Fiku, Kot igralec pa se je preizkusil v filmih, kot sta Ne čakaj na maj in Čisto pravi gusar. Souček je dobitnik Sterijeve nagrade, Borštnikovega prstana, viktorja za življenjsko delo in Ježkove nagrade za življenjsko delo. (Foto: STA)

Elda Viler je slovenska pevka zabavne glasbe, ki je  največjo priljubljenost dosegla v 60. in 70. letih, v času razcveta slovenske popevke. Med pisci njenih pesmi so bili najbolj priznani slovenski skladatelji, kot so Mojmir Sepe, Ati Soss in Jure Robežnik. Večina si je Vilerjevo zapomnila po uspešnicah Ti si moja ljubezen, Lastovka, Nora misel in Zlati prah imaš v očeh. Po tem, ko ji je po osamosvojitvi kulturno ministrstvo odvzelo status svobodnega umetnika, se je iz razočaranja odločila za umik iz glasbe. Na ministrstvu so namreč navedli, da naj ne bi ustvarjala sodobne glasbe. Šele leta 1997 se je po dolgotrajnem pregovarjanju odločila, da nastopi na koncertu vikrške policije, leta 2009 pa je ob 50-letnici svojega prvega glasbenega nastopa priredila odmeven koncert v Križankah. Vilerjeva, ki velja za legendo slovenske glasbe, je prejela posebno priznanje Založbe kaset in plošč RTV Slovenija. (Foto: STA)

Marko Fink je znani slovenski pevec resne glasbe, ki je bil rojen v izseljeniški družini v Argentini. Bil je član več argentinskih vokalnih skupin, s solistično kariero pa pričel leta 1985. Izpopolnjeval se je pri številnih evropskih pevskih pedagogih, leta 1988 pa je na podlagi pevskih uspehov prejel štipendijo in odšel na izpopolnjevanje v London. Leta 1990 je debitiral na salzburškem opernem odru in od tedaj nastopil na številnih drugih odrih po Evropi. (Foto: STA)

Milena Morača je slovenska sopranistka, ki je v Banjaluki obiskovala srednjo glasbeno šolo na oddelku za teoretske predmete in solopetje. Profesorica Julija Pejnović je pri njenem petju zaznala izjemne višine in prirojeno gibkost glasu ter jo zato usmerila v petje najvišjih sopranskih vlog. Vpisala se je na akademijo za glasbo v Zagrebu, a tam študija ni zaključila in ga je nadaljevala v Ljubljani, kjer je leta 1980 diplomirala na akademiji, leta 2004 pa pridobila še magisterij. (Foto: STA)

Marjan Zgonc je slovenski pevec zabavne glasbe, ki je s prepevanjem pričel že v rani mladosti. S svojim petjem je pritegnil operno pevko Ondine Otto, a ker ni imel možnosti, da bi pri njej študiral solopetje, je petje opustil. Šele potem, ko je bil po dobrodelnem koncertu za bolnike, obolele za rakom v Domu španskih borcev deležen pozitivnega odziva občinstva, se je odločil za nadaljevanje glasbene kariere. Prirejati je pričel napolitanske skladbe in posnel pesmi, kot so “O Sole Mio”, “Santa Lucia”, “Serenada”, “Core N’Grato”, posnel pa je tudi duete in tercete z drugimi slovenskimi glasbeniki, med katerimi so Jožica Svete, Simona Weiss in Werner. (Foto: Facebook)

Matjaž Štine je kipar in registrirani samostojni kulturni ustvarjalec. Kot absolventa Višje šole za strojništvo ga je pot zanesla v svet kiparstva, v katerem se je povsem našel. Kot njegovo posebnost štejejo dvajset let razvijanja bronastih replik, med drugim pa je ustvaril več prepoznavnih del, kot so portret Jožeta Pučnika, portret generala Maistra in štiri skulpture mastodontov v Velenju. Do sedaj je bil prisoten na nekaj skupinskih in samostojnih razstavah, za svojo skulptura Vzvišenost II  je v okviru razstave Sublimno prejel celo odkupno nagrado. (Foto: Facebook)

Jože Snoj je pisatelj, pesnik in esejist, ki je po končani gimnaziji v Ljubljani nadaljeval študij slavistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih 1961-1971 je deloval kot novinar in lektor v kulturni redakciji Dela, v letih 1971-1993 pa kot urednik pri Državni založbi Slovenije. Sprva je ustvarjal za odrasle kot pesnik, nato kot pripovednik, po letu 1970 pa se je usmeril na mladino. Ustvarja pesmi, pripovedno prozo, eseje, kritike in članke ter posega v mladinsko književnost. Zelo pomemben je bil čas njegovega delovanja za Novo revijo, saj je bil nekaj časa celo njen glavni urednik ter soavtor znane številke 57. Je prejemnik številnih nagrad, med katerimi so Tomšičeva nagrada za novinarsko delo, Levstikova nagrade za mladinsko literaturo, nagrada Prešernovega sklada za roman Negativ Gojka Mrča, Jenkova nagrada za pesniško zbirko Poslikava notranjščine in Prešernova nagrada za življenjsko delo. (Foto: STA)

Marta Jakopič Kunaver velja za vsestransko angažirano umetnico, saj je aktivna na področju solopetja, prav tako pa je pesnica, slikarka, esejistka in arhitektka. Po deset let trajajočem delu v vlogi svobodne arhitektke je pričela ustvarjati na področju slikarstva in se usmerila v študij specialke na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. S svojim ustvarjanjem je prispevala k razvoju cerkvene umetnosti na Slovenskem, pri čemer še posebno izstopajo barvni vitraji. Do sedaj je imela že več kot 200 skupinskih in samostojnih razstav doma in v tujini, objavila pa je številne članke s področja umetnosti, poleg pa ustvarjala prozo in poezijo. (Foto: Facebook)

H. M.

 
nazaj na vrh