V spremstvu bosanske policije ekipa Nova24TV vkorakala na Vučjak, novo, zlovešče in toksično taborišče za najnevarnejše migrante, ki skriva bolezni in teroriste – večina čaka na klic tihotapcev za pot v Slovenijo!

  • Napisal  Luka Svetina/Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Pod žgočim soncem na Vučjaku se migranti takole hladijo z vodo, ki ni pitna. Posebno jim za žejo semkaj vozijo s cisternami. Foto: L.S. Pod žgočim soncem na Vučjaku se migranti takole hladijo z vodo, ki ni pitna. Posebno jim za žejo semkaj vozijo s cisternami. Foto: L.S.

Vučjak je strašljiv kraj. Deset kilometrov zahodno od Bihaća, pod gorami, ki Bosno in Hercegovino ločujejo od Hrvaške, je pred dobrim tednom dni zrasel nov kamp za migrante. Želijo mu reči sprejemni center, pa mu ne morejo, saj gre zgolj za šotorišče med smetmi na bivši deponiji, kamor policija zadnje dni pospešeno vozi ilegalne migrante. Bosancem je uspelo med migranti, zaradi katerih je ta od krvave balkanske morije opustošena država zdaj že drugič popolnoma ohromljena, ustvariti dve kasti. Dobre in slabe migrante, prve in drugorazredne.

Vse tiste, ki so v Bihaću v zadnjih tednih in mesecih ljudem naganjali strahu v kosti zaradi pretepov, kraj, vlomov, o čemer ste tako ali drugače brali na straneh našega portala in gledali po televiziji, Bošnjaki vozijo na Vučjak. Čim dlje od središča mesta, da si Bihać vsaj malce opomore, pravijo predstavniki Rdečega križa. Vsi se zavedajo, da na Vučjaku migranti živijo brez sanitarij, brez elektrike, dobijo samo dva obroka na dan, a drugače ne gre več. Vse imajo svojo mejo, nam vedo povedati lokalni prebivalci. Številni med njimi so bili sami begunci v devetdesetih, zato so se jim migranti dolgo časa smilili. A njihova dobrota je bila pogosto poplačana z nehvaležnostjo. Vsi tisti, ki zdaj živijo v nečloveških pogojih na Vučjaku, so tukaj z razlogom, brez dlake na jeziku pravijo na izpostavi Notranjega ministrstva v Unjsko-sanjskem kantonu.

Novinarska ekipa Televizije Nova24TV je obiskala Bihać, o katerem smo v zadnjem času v hrvaških in bosanskih medijih lahko brali predvsem negativne stvari. Da se je migrantska kriza iz Velike Kladuše razširila v Bihać, kjer migranti dnevno vlamljajo v hiše, kradejo po trgovinah, se med seboj pretepajo in napadajo celo policijo. Pred dobrim mesecem dni so napadli policiste in poškodovali policijsko vozilo. Takrat je vrag med dobrosrčnimi Bosanci odnesel šalo; mestni svet je na pobudo policije sprejel odločitev, da je nekaj potrebno storiti; v sprejemnem centru v Bihaću je prostora za 3200 migrantov, v mestu pa je prišlekov skoraj trikrat toliko. Zasilna rešitev o postavitvi taborišča na odročnem kraju, kamor se po ovinkasti cesti pripelješ po makadamu, je bila nujna, če so želele oblasti pomiriti ljudi, ki so se pričeli bati zase in za svoje najbližje.

Bihać ima danes štiri migrantske domove. Največji, sprejemni center, se nahaja na področju nekdanjega trgovinskega centra Bira, njegovo izgradnjo je financirala Evropska unija. V njem biva 3200 migrantov. Mladih moških, starih povečinoma od 18 do 35 let. Govoril sem tudi z mlajšimi, fantič, ki trdi, da prihaja iz Gaze, naj bi štel samo 16 let. Ti fantje večinoma potujejo sami, družine so pustili v domovini, v Zahodno Evropo gredo po boljše življenje. Večina med njimi ima sorodnike, ki jim pošiljajo denar na bančne račune brez imena, ki jih migranti zaradi odločitve Evropske komisije zlahka dobijo. Večina jih ima torej pri sebi vedno več tisoč evrov denarja, da lahko preživijo in da imajo dovolj za na pot. Slejkoprej bodo spet poskušali ilegalno prečkati hrvaško-bosansko mejo, pri tem pa jim bodo pomagali tihotapci, ki imajo svoje pomočnike tudi v Sloveniji in na Hrvaškem.

Sprejemni center v Bihaću poka po šivih in ne more sprejeti niti enega migranta več. Foto: L.S.

Bihać je bil še nekaj dni nazaj prizorišče vsakodnevnih krvavih pretepov in incidentov

Ob tem naj dodam, da v več kot 95 odstotkih govorimo samo o mladih fantih in moških, ki so se, tako sami pravijo, odpravili na »pot njihovega življenja«. Nekaj je tudi žensk in otrok, torej moških z družinami, a teh je tako malo, da so jih v Bihaću zlahka namestili v dveh objektih. En del v bivšem hotelu Sedra ob reki Uni na poti proti Cazinu, druge pa v Bihaću pri nogometnem stadionu – v nekdanjem študentskem domu Borići, ki je še lani razpadal in so migranti spali pod tresočim se stropom – danes je prenovljen in pod budnim nadzorom Mednarodne organizacije za migracije (IOM). Slednja skrbi tudi za migrante v Sprejemnem centru Bira, kjer je danes videti, kot da je vse v najlepšem redu. Migranti se ves čas sprehajajo mimo ograje in varnostnikov, zunaj posedajo, kartajo, se vračajo iz mesta z nakupovalnimi vrečkami.

Policisti in varnostniki imajo povedati zanimive zgodbe o incidentih preteklih tednov. Foto: L.S.

A še dva tedna nazaj je bilo popolnoma drugače. Migrantov je bilo toliko, da so taborili na parkirišču pred domom, med njimi je prihajalo do trenj. “Poglej si samo tole,” mi pove varnostnik, ki mi na telefonu pokaže posnetek množičnega pretepa, kjer migrantske tolpe, vsaj 100 ljudi, med seboj obračunavajo z noži, palicami in drugim hladnim orožjem. “Si morete predstavljati, da se je to dogajalo samo nekaj metrov proč od nas,” mi pokaže s prstom na parkirišče. Čeprav mi je obljubil, da mi posnetek za pivo tudi pošlje po Viberju, si je premislil – komu od njegovih nadrejenih to verjetno ne bi bilo všeč. “Tukaj vidiš marsikaj. Nekateri so popolnoma normalni. V Evropo gredo s trebuhom za kruhom. A vmes so tudi kriminalci. Bežijo pred zakonom, v domači državi jih čaka zaporna kazen,” razlaga varnostnik in nas opozori, da so oblasti med skupino migrantov odkrile šest teroristov. So torej pomešani med druge, morda celo opazujejo najin pogovor.

Če se sliši še tako neverjetno, posnetki in slike, ki mi jih varnostnik pokaže, govorijo sami zase. Vsi migranti, ki so povzročali težave, niso več v Bihaću, ampak na Vučjaku. Sliši se kot kazen po bosansko, migrante so namestili dobesedno med minska polja, ki so tam ostala še od krvave balkanske morije iz devetdesetih let. Zlobni jeziki pravijo, da se želijo težav z migranti pač znebiti na takšen način. Da je Vučjak zares strašljiv kraj, se govori tudi med migranti. Povedali so mi, da je v en šotor prilezla kača in so jo morali kamenjati. Nihče si ne želi iti tja, a nekateri bodo morali. Ker je v Biri že zdavnaj zmanjkalo prostora, bodo na Vučjak odpeljali tudi tiste, ki niso registrirani. 23-letni Pakistanec, ki že pol ure sedi na pločniku in opazuje moj pogovor z varnostnikom, pravi, da je na svojo izkaznico čakal več mesecev. “Včasih stojimo po 10 do 12 ur v vrsti in čakamo, da dobimo izkaznico, s katero se lahko prosto gibljemo po mestu. Če zapustimo ta kamp, brez, da se registriramo, nas ne bodo več spustili noter,” nam pojasni. A 23-letnik zdaj sprejemni center v središču mesta zapušča prostovoljno. V trgovinskem centru je nakupil hrano za svoje prijatelje, ki so se grdo obnašali in končali na Vučjaku. Odšel bo tja, da bi jim pomagal. Slišal je, da so tam življenjski pogoji neprimerno slabši, da hrane ni toliko, kot v mestu.

Pakistanec, ki je sam želel na Vučjak. Foto: L.S.

Pakistanska posla: Čakamo na klic tihotapca, ki bo pretental policijo, slejkoprej bomo v Sloveniji

Ogovori nas še en, 23-letni Pakistanec, ki zunaj pred ogrado kadi. Pravi, da je že bil na Vučjaku, kamor so ga pripeljali bosanski policisti, potem, ko so jim ga vrnili Hrvati. “Enkrat sem že bil v Sloveniji, pa me je slovenska policija vrnila na Hrvaško, Hrvaška pa v Bosno. In spet sem v tem usranem kampu,” benti Pakistanec in potem vendarle prizna, da ni tako “usran”, če ga primerja s šotoriščem na Vučjaku. “Toda tukaj sem že šest ali sedem mesecev. Pred dvema mesecema sem si poškodoval stopalo, bil sem celo na vozičku, zdaj, ko sem se pozdravil, nimam izbire, grem v Slovenijo,” se razgovori. Seveda me zanima, kako bo šel v Slovenijo, pa pravi, da verjetno z avto, ker pozna lokacijo, kje se mora peljati. A da ne bo on za volanom.

“Imamo človeka v Italiji, ki je naš vodja, je Pakistanec, ki nam pomaga, sporočil nam bo lokacijo, kje se nahaja avto. Strpali nas bodo v avto in odpeljali proti Sloveniji,” nam pomežikne. Seveda me zanima, kako se nameravajo izogniti policiji, glede na to, da je poskušal v Slovenijo priti že 15-krat, a mu je doslej uspelo le enkrat. “Izognili se bomo policiji. Gremo po skriti poti. Goljufali bomo. Policisti so super pametni, toda tihotapci so še bolj pametni od njih,” nam pove fant, ki je bojda namenjen v  Francijo. Pravi, da bodo tam prijatelji poskrbeli zanj. Tam se bo tudi stopalo do konca pozdravilo, je prepričan. Stopalo je zlomil, ker je bil tako izčrpan, da je hodil v miže. “Prijatelj mi je pomagal, da me je ujela hrvaška policija.  Hrvaška policija mi ni pomagala, niso mi nudili prve pomoči, šele Bosanci so mi jo. Do Bosne sem v spremstvu Hrvatov hodil po riti. Ali veste kaj to pomeni? Hodil sem po riti in z rokami. Dve uri. To potovanje je nagravžno potovanje mojega življenja!”

Tihotapci so zelo dobro organizirani tudi v Sloveniji in na Hrvaškem. Pomagajo jim nevladniki. Informacije iz prve roke, od migranta, ki čaka na prevoz. Foto: L.S.

Pakistanec, čeprav na začetku zelo sumničav, je z vsakim vprašanjem bolj zgovoren in odprt. Zdaj razlaga že o tem, da ima dobre kontakte pri tihotapcih, zato je prepričan, da bo tokrat res prišel v Slovenijo. “Gledamo vremensko napoved za pot, po kateri bomo šli. Če bo vreme solidno, me bodo obvestili. Ne vem, kdaj to bo. Vsak trenutek lahko dobimo njegov klic. Lahko pride čez en dan, čez en teden ali pa čez en uro. Ves čas moram biti pripravljen. In potem poberem vse svoje stvari, kupim nekaj za pojest v marketu in grem. Poslal nam bo GPS lokacijo, kje nas bo čakal avto. Ta človek ima veliko prijateljev v Sloveniji in na Hrvaškem, vsi so vpleteni,” pravi. Na moje vprašanje, kdo so ti ljudje, nam potrdi, da gre za predstavnike nevladnih organizacij. Pomagajo da jim, ljudi bojda skrivajo po hišah pred policijo, tako na Hrvaškem kot v Sloveniji.

Bihaška policija: Ti ljudje so izgubili spoštovanje do pripadnikov reda in miru

Na izpostavi Notranjega ministrstva v Unjsko-sanjskem kantonu se zavedajo čedalje večje problematike trgovine z ljudmi. Letos so ujeli šest tihotapcev. Več kot bo migrantov, več bo tudi tihotapcev, pravi inšpektor Ale Šiljdedič, sicer zadolžen za komuniciranje z javnostjo. Šiljdedič je seznanjen, da smo prejšnje leto spomladi že preverjali situacijo z migranti v sosednji Veliki Kladuši. A zadeva se je letos drastično poslabšala, nas opozori. “Vse od konca zime na področje našega kantona dnevno prihaja 100 novih migrantov. Sprejemni centri imajo prostora za 3200 migrantov, tukaj jih je dvakrat ali celo trikrat več”.

Ale Šiljdedić pravi, da so tisti, ki so jih pripeljali na Vučjak, tam z razlogom. Foto: L.S.

Kot nam razloži Šiljdedič, se je z večanjem števila migrantov začelo višati tudi število incidentov. Ko nam opisuje dogodke, nas spominjajo na dogajanje na naši južni meji, ko smo poročali o vdorih v vikende, ugrabitvi in celo kamenjanju deklice. “Imeli smo vsak dan več kriminalnih dejanj in napadov na civiliste. Tudi na policiste. Prišli smo do zaključka, da nimajo več spoštovanja niti do policije. Da so sposobni napasti pripadnike reda in miru.” Številke, ki nam jih navaja Šiljdedič, so pravzaprav zelo zgovorne. V prvi polovici leta 2019 bihaška policija beleži 147 kriminalnih dejanj, 48 primerov kršenja javnega reda in miru in še 483 drugih incidentov, ki jih niso posebej kategorizirali pod eno izmed prejšnjih dveh kategorij.

 “Lahko rečem, da so se prebivalci Bihaća in Kladuše začeli počutiti nesigurne, ljudi je postalo strah. Zato smo skupaj z mestnimi oblastmi prišli do zaključka, da je nekaj potrebno storiti. Vsaj toliko, da se mesto izprazni in se povrne v neko normalno stanje.” Od tu torej Vučjak. Šiljdedić priznava, da so tam razmere za življenje nečloveške, a da so tisti, ki so tam, tja bili prepeljani z razlogom, ker so pač povzročali težave. Med njimi je tudi tistih 282, ki so jih pred dvema tednoma odkrili v samo dveh večjih hišah. Objekta so zapečatili, lastnike ovadili, saj so računali migrantom za bivanje, ti pa so bili po besedah našega sogovornika tam nameščeni na jogijih »kot sardele«.

Foto: L.S.

Med migranti so tudi teroristi, vsi ti pa ne spadajo v središče mesta, ampak na Vučjak

Na ministrstvu nam sicer vedo povedati, da gre v Bihaću večinoma za migrante iz Pakistana, Afganistana, Maroka, Alžirije in Bangladeša, držav, kjer ni oboroženega spopada, torej nihče ni begunec. “Mogoče je, da je nekaj takšnih, ki samo želijo v boljše življenje, torej so državo zapustili zaradi ekonomskih razlogov, mogoče pa je, da so vmes tudi ljudje , ki bežijo pred roko pravice, saj jim v domači državi grozi zaporna kazen. Med njimi so tudi takšni, ki so sodelovali v vojni kot člani Islamske države,” smrtno resno opozarja Šiljdedić. In hkrati priznava, da policija zelo težko preverja njihovo identiteto, saj 99 odstotkov ilegalnih migrantov nima nobenega osebnega dokumenta, zato lahko samo predpostavljajo, da so podatki, ki so jih navedli migranti, resnični.

Šotorišče med smetmi na nekdanji deponiji. Foto: L.S.

Foto: L.S.

Seveda želimo tudi sami na Vučjak. Šiljdedič nam ponudi pomoč, da nas bodo tja odpeljali policisti. A vsa policijska vozila so na terenu, nova »smena« njegovih fantov pa mora prav tako na ta zlovešč kraj. Gospod to reši »po bosansko«. Vpraša nas, kako velik avto imamo, potem pa pride na idejo, da bi tri policiste na Vučjak odpeljala kar Televizija Nova24TV, midva s snemalcem,  Seveda rade volje pristaneva. Po desetih kilometrih vožnje po stranskih asfaltnih in makadamskih cestah se res pripeljemo na nekdanjo deponijo, kakšnih 200 metrov nadmorske višine višje od Bihaća. Tam ni pripadnikov IOM, saj Vučjaka nočejo priznati za legalen migrantski kamp, ker ne izpolnjuje minimalnih pogojev. Hitro lahko vidimo zakaj. Migrante varujejo samo policisti in pripadniki rdečega križa, ljudje živijo po etičnih pripadnostih v posamičnih šotorih, dobesedno med smetmi. Na tleh povsod ležijo ostanki hrane, odprte ribje konzerve, umazane spodnjice in nogavice. Skupina moških se tušira pod sodom, na katerem piše, da voda ni pitna. A deževnico vseeno pijejo. Nekaj metrov proč druga skupina moških peče palačinke, spet tretji pa ležijo v šotorih in kadijo. Vsem je zelo vroče, na soncu je najmanj 35 stopinj.

Garje in hepatitis sta resna grožnja, Rdeči križ bo uvedel karanteno. Foto: L.S.

Oblasti razmišljajo o sanitarnih instalacijah. Foto: L.S.

Predstavniki Rdečega križa: S seboj nosijo bolezni, največ je garij in hepatitisa
“To je samo začasna lokacija, da bi se mesto Bihać izpraznilo od migrantov in si opomoglo od vseh tistih problemov, ki so nastali. Mi smo naredili vse, kar lahko, da iz humanih razlogov lahko tukaj bivajo, in uspeli smo doseči neko spravo med njimi in nami, da eni drugim verjamemo da si pomagamo ter na neki način tukaj skupaj bivamo”, nam pove Selam Midžić, sekretar Rdečega križa v Bihaću. Migrantom na Vučjak so prinesli odeje, najosnovnejše higienske artikle, planirajo tudi sanitarne instalacije. Na vprašanje, kako ljudje tukaj sploh lahko živijo v tako nemogočih pogojih, nam Midžić zatrjuje, da so to migranti, ki so se srečevali tudi že s težjimi situacijami. “Nekateri, ki so res revni, so zadovoljni s tem, kar jim damo. Drugi se pritožujejo.” No, nam je večina migrantov, s katerimi smo v šotorišču stopili v kontakt, zelo jasno povedala, da z njimi tukaj ravnajo kot s »ščurki«. Zato tisti, ki imajo denar, vsak dan pešačijo po gozdu nazaj v mesto, nakupijo stvari v trgovini, nato pa »štopajo« policijo, ki jih vozi nazaj na Vučjak. In tako je vsak dan, ves dan, že sedem dni, odkar so kamp odprli.

Ker je kamp lociran blizu hrvaške meje, državi ločujejo hribi, najvišji vrh je Plejševica, je tu še veliko ne razminiranih območij iz vojne. Od tu opozorilne table, kjer so z rdečo označene cone, kje lahko migranti stopijo na mino. Ko si z Midžićem ogledujeva minska polja v neposredni bližini, se okrog naju takoj nabere večja skupina migrantov. Vsi sprašujejo, celo mene, kje točno so mine, kako se jim izogniti, dajejo občutek, da bodo že to noč poskušali čez goro priti na Hrvaško. “Doslej še nihče ni stopil na mino, a ves čas hodijo po gozdovih, zato so ves čas v nevarnosti,” dodaja Midžić. No, nekateri morda sploh ne bodo dočakali poti, saj delujejo bolni. Glede na to, v kakšnih pogojih živijo, je to tudi razumljivo. Jejo in spijo med smetmi, a skupina migrantov si pred šotorom kljub temu peče palačinke. Ne ljubi se jim čakati v dolgi vrsti na obrok pasulja, ki so ga ravno pripeljali iz Bihaća. Ko se poskuša skupina fantičev vriniti v vrsto, se takoj razležejo glasni, jezni kriki drugih, ki grozijo s pestmi. Pod žgočim soncem pod Plješevico se lahko strasti zelo hitro razgrejejo.

Foto: L.S.

Vsak ima svojo zgodbo, a migracijska politika kot takšna je zatajila
Midžić pravi, da je ta velika skupina ljudi s seboj prinesla tudi kopico bolezni iz svojih držav. “Povečini imajo garje in hepatitis, ti dve bolezni sta najbolj prisotni. Ravno danes smo imeli na obisku predstavnike Ministrstva za zdravje, ki so pregledali teren in, normalno, rekli, da to ni dobro. A bomo poskušali vzpostaviti minimalne zdravniške standarde, da vse migrante pregledajo.” Načrt je zelo konkreten; po pregledu bodo vzpostavili karanteno in ločili bolne migrante od zdravih, bolnim pa bodo preprečili pot nazaj v mesto, ves čas, dokler se jim stanje ne izboljša, naj bi bili na opazovanju. No, vsaj ob našem obisku na Vučjaku se je opazovalo predvsem naju s snemalcem. Vsak od teh migrantov ima svojo zgodbo. In svoje razloge, zakaj potuje v Evropo. “Nikomur ničesar nočemo. Samo radi bi si ustvarili boljše življenje. V Afganistanu sem bil tudi jaz snemalec, na državni televiziji,” mojemu sodelavcu prišepne 28-letnik, ki je ravnokar prišel na vrsto za kosilo in nama razlaga o vladni korupciji v njegovi domovini. Spet drugi nas samo nečimrno opazujejo, nas prebadajo z očmi in nam dajejo vedeti, naj se čimprej “poberemo”.

Vučjak je dokaz, da je evropska migrantska politika že zdavnaj spodletela. Je hkrati dokaz, da so ti migranti, ki so zaradi svojih kriminalnih dejanj končali v tem nehumanem, od boga pozabljenem, na varni razdalji od civilizacije postavljenem šotorišču, hkrati tudi žrtve. Žrtve nevladnih organizacij in tihotapcev, ki imajo lastne interese, da migrante vsakodnevno, pogosto zgolj pod pretvezo humanitarnosti, vzpodbujajo h kriminalnim dejanjem, kar je nenazadnje že samo ilegalno prestopanje meje – in ti seveda v Evropo še bolj množično derejo z vseh koncev sveta. Vučjak je hkrati paradoks, saj se tem ljudem zdaj tukaj godi še bistveno slabše, kot bi se jim v njihovi domovini, od koder so odšli v želji za boljšim življenjem, in hkrati dokaz, da je tem ljudem preprosto potrebno pomagati doma. V njihovih državah. Je pa to zlovešče taborišče hkrati tudi tudi opozorilo, da se nam lahko v bližnji prihodnosti Vučjak “zgodi” tudi v Sloveniji.

Luka Svetina

nazaj na vrh