V reviji Demokracija: Poti tranzicijske levice vodijo v arabski svet! Kako je prišlo do pranja denarja v NLB?

  • Napisal  Vida Kocjan
Milan Kučan in častni konzul Jordanije v Sloveniji Samir Amarin. Milan Kučan in častni konzul Jordanije v Sloveniji Samir Amarin. Foto: arhiv Demokracije

Po razkritju suma pranja denarja v največji državni NLB v višini okoli milijarde dolarjev se razkrivajo tudi imena tistih, ki so po dostopnih podatkih vedeli za to in niso ukrepali. Vrata v arabski svet je že davnega leta 1995 odpiral takratni predsednik države Milan Kučan.

Poročali smo že o sumu velikega pranja denarja v Novi Ljubljanski banki (NLB) v letih 2009 in 2010. Iranski državljan je račun v NLB odprl takoj po volitvah leta 2008. Tudi zato so takrat sprožili politično motiviran proces Patria. Primer ima tudi mednarodne razsežnosti, povezane z jedrskim oboroževanjem in terorizmom. Šlo je namreč za poslovanje z iransko banko, za katero je po sklepu Sveta EU št. 668/2010 veljal embargo.

Primer v rokah dveh komisij

Spomnimo. Parlamentarna preiskovalna komisija o zlorabah v slovenskem bančnem sistemu, ki jo vodi Anže Logar, je prišla na sled listinam, iz katerih se vidi, da je bila v letih 2009 in 2010 prek NLB v večinski državni lasti oprana skoraj milijarda dolarjev (okrog tri četrt milijarde evrov). Šlo je za nakazila ene od iranskih bank, ki je denar nakazala na decembra 2008 odprt bančni račun v NLB, NLB pa je ta denar nakazala na več kot 9.000 različnih bančnih računov po svetu. Pri tem je iranskega lastnika bančnega računa v slovenski NLB vodstvo banke oprostilo plačila provizij za bančne transakcije (za prilive na račun, kot jih plačujemo drugi), odobrili so mu celo uporabo osebne spletne banke (ProKlik), da je kar sam, z domačega naslonjača, verjetno nekje v Iranu, upravljal s svojim računom in prenakazoval denar brez vsakršnega nadzora. Logarjeva preiskovalna komisija je o razkritju obvestila komisijo državnega zbora za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, saj sta uporaba prikritih metod in sredstev ter sodelovanje s tujimi službami in kriminalistično policijo v njeni pristojnosti. Branko Grims, ki vodi to komisijo, pa je razkril, da je iz bančnih transakcij razvidno, »kam je šel denar, vendar pa so to zaupni dokumenti«, o katerih ne sme govoriti.

Urad za preprečevanje pranja denarja

V Sloveniji imamo tudi urad za preprečevanje pranja denarja, takrat ga je vodil Andrej Plausteiner, ki bi to moral odkriti in razčistiti, pa tega očitno ni storil. Pravzaprav je urad organe pregona oziroma policijo o tem obvestil šele po letu in pol, ko se je to začelo dogajati. Vse skupaj je sicer trajalo dve leti in več kot očitno je, da je bilo nekomu v interesu, da stvari trajajo čim dlje.

Več kot 400 opozoril tujih bank

Posel se je končal izključno zaradi tujih bank, ki so začele opozarjati na spornost nakazil. Teh opozoril je bilo več kot 400, nekatere tuje banke so poslale tudi uradne proteste, tri banke pa so zaradi teh nakazil celo nehale poslovati z NLB in niso več sprejemale denarja z njenih računov. Kljub temu nihče v Sloveniji ni ukrepal. Tudi danes zaradi tega še nikogar ne preganjajo oziroma v zvezi s tem še nikogar niso ovadili. Večina medijev o tem še vedno molči.

Provizije do 400 milijonov evrov

V igri pri teh poslih so bile tudi visoke provizije. Te običajno znašajo pet odstotkov višine nakazila, če je država pod embargom, pa so veliko večje, kar pomeni, da je nekdo pridobil protipravno premoženje v višini do 300 milijonov dolarjev. Zadeva postaja škandal mednarodnih razsežnosti, zanjo pa je odgovorno tako državno vodstvo kot vodstvo banke, Banke Slovenije, uradov in vseh, ki so bili v to vpleteni.

Celoten članek preberite v reviji Demokracija!

Vida Kocjan

nazaj na vrh