V reviji Demokracija: Dr. Janez Jerovšek: Morišče v Kamniški Bistrici in kamniški župan Marjan Šarec

  • Napisal  dr. Janez Jerovšerk
Spomenik kapelica žrtvem revolucionarnega nasilja v Kamniški bistrici. Spomenik kapelica žrtvem revolucionarnega nasilja v Kamniški bistrici. Foto: Matic Štojs Lomovšek

Ko sem po drugi svetovni vojni kot sedemnajstletnik odkril planine, sem šel vsako soboto v Kamniško Bistrico in od tam na Kamniško ali Kokrško sedlo. Ker sem hodil peš, kar je bilo za tiste čase običajno, sem v majhnem naselju Kopišče, nekaj kilometrov pred Bistrico, opazil veliko, najmanj dva metra visoko gomilo nametane zemlje.

Zadeva se mi je zdela čudna in sumljiva, zato sem redke okoliške prebivalce spraševal, kaj to pomeni. Z nezaupanjem in previdno so mi zaupali, da so na tem kraju pobijali črnogorske ujetnike in da je treba o tem molčati, sicer je stvar nevarna.

Šlo je za tipičen zločin, ki je definiran s tem, da ubiti ni obsojen ali registriran v nekem uradnem seznamu, da je uboj izvršen skrivnostno, da so izvajalci uboja zavezani k molčečnosti in da grob žrtev ni javen, temveč skrit ali uničen. Ko sem tako leta in leta na poti v gore hodil mimo te ogromne gomile zemlje, me je vedno stiskalo pri srcu, čeprav nisem vedel za ozadje tega pomora in za porazdelitev krivde. Po dobrih desetih letih se je ta gomila postopoma začela pogrezati, kar je pomenilo, da se je z mrtvimi začelo nekaj dogajati.

Morišče v Kamniški Bistrici

Čez nekaj let sem svoje pohode preusmeril v Julijske Alpe, postal sem alpinist in imel za svojega soplezalca izjemnega prijatelja Sineta Orehka iz Domžal. Spoprijateljil sem se tudi s pisateljem Tonetom Svetino, ki me je imel vse življenje za svojega najboljšega prijatelja. Bil sem prvi, ki sem prebral rokopis njegovega romana Ukana, s katerim je v javnosti zaslovel in pridobil veljavo tudi v visokih političnih krogih. Na Brdu ga je sprejel Tito, obiskal ga je Kardelj in drugi visoki funkcionarji. Danes je Svetina v literarnem pogledu skoraj pozabljen, čeprav sem prepričan, da bo prvi del Ukane literarno znova aktualen in bo preživel čas.

S Tonetom Svetino sva bila torej dobra prijatelja in si veliko zaupala. Povedal mi je, da dela za Udbo, in me stalno opozarjal na nevarnosti udbovskega zasledovanja. Taras Kermauner, ki je bil o vsem pomembnem informiran, mi je enkrat očital, češ da imam udbovca Toneta Svetino za prijatelja.

Ker je imel Svetina veliko obiskov, je imel tudi veliko informacij. Vse tiste informacije, ki so bile literarno zanimive, si je zapisoval. Tako mi je podrobno opisal pobijanje Črnogorcev v Kamniški Bistrici, kar mu je pripovedoval eden od udeležencev pobojev. Udba je pripeljala na kraj zločina okoli 200 mladih ujetih Črnogorcev v starosti od 18 do 25 let. Po dva in dva sta bila zvezana z žico na rokah. Morali so se sleči do nagega in nato se je začelo pobijanje.

Dvesto ljudi ni mogoče naenkrat ubiti. Črnogorci, ki so jih pripravili za postopno ubijanje, so začeli strašno kričati, jokati in preklinjati. Partizanskim rabljem so izrekali hude psovke. Morilci so po dva in dva ustrelili z brzostrelko in jih vrgli v dve veliki skopani jami. Vendar sta bili jami premajhni za tolikšno število pobitih. Tako so žrtve nalagali na že polne jame.

Pri tem se je zgodilo nekaj neznansko strašnega, kar so opazili celo udeleženci in izvrševalci tega pokola. Ker je bilo pobitih veliko − nekaj več kot dvesto −, niso bili takoj vsi mrtvi in so, ko so umirali, še dihali. In to dihanje je bilo tako močno, da se je kup žrtev kot celota začeli dvigati iz jame. Svetina mi je pripovedoval, da je bilo to poslušanje dihanja in ta pogled na dvigajoče se mrtve oz. umirajoče nekaj najbolj grozljivega in pretresljivega.

Ker sta bili jami za vse pobite premajhni, so žrtve zasuli z zemljo tako, da je bilo morišče več kot dva metra visoko. Ta strašni prizor je potrjeval slavne verze Prešerna, ki govorijo: »Slovenec že mori Slovenca, brata, kako strašna slepota je človeka.« Pogled na te kraje me je več let, vse do danes, vznemirjal in žalostil.

Ko sem kasneje imel avto, sem se tam večkrat ustavil, pregledal ostanke grobov in teren tega strašnega dogajanja. Kljub vsej grozoti se mi je kot v posmeh odprl čudovit pogled na planine. Kamniška občina je na tem kraju postavila majhen križ s skromnim napisom. Včasih sem ob znamenju prižgal kakšno svečko.

Kasneje sem to zgodbo povedal Jožetu Pučniku, ki je bil tedaj v državnem zboru predsednik komisije za povojne poboje. Povedal mi je, da to zgodbo v enaki obliki pozna, ker mu jo je zaupal neki udeleženec tega poboja.

Marjan Šarec in njegova »pieteta«

Po padcu socializma in revolucije so Črnogorci izvedeli za pokol svojih ljudi v Kamniški Bistrici. Našli so celo seznam vseh pobitih. S posebnim letalom so prišli v Slovenijo, prispeli so tudi sorodniki ubitih. Tam so imeli cerkveni obred in na svoj način počastili svoje žrtve. Vendar pokopališče z okolico ni bilo urejeno.

Nekaj let pozneje so se urejanja tega morišča lotili z izdelanim načrtom in zasebnim financiranjem. Postavili so lepo kapelico in uredili okolico. Potem pa je prišlo do uradnega odprtja tega spomenika. Ker je spomenik v kamniški občini, je župan Marjan Šarec v določeni obliki sodeloval, če ne drugače, v administrativnih in birokratskih postopkih.

Ko pa je nastopil s svojim govorom, je vse pokvaril...

Celotno tribuno preberite v reviji Demokracija!

Dr. Janez Jerovšek

nazaj na vrh