V reviji Demokracija: Brglez razmišlja o prestopu v SD, v NSi pa kdo bo nasledil Novakovo

Brglez bo nemara prestopil v SD. Brglez bo nemara prestopil v SD. Foto: Urban Cerjak

Glede na to, da je do parlamentarnih volitev ostalo le še dobrega pol leta, ne preseneča, da se na obzorju že pojavljajo nove stranke. V vrstah neokomunistične nomenklature se tako rojeva nova iniciativa, ugibanja pa se vrstijo tudi o prihodnosti NSi.

Nekaj je jasno: če bi se neokomunistom na prihodnjih parlamentarnih volitvah – kot najverjetnejši datum volitev se omenja 3. junij 2018 – znova posrečilo priti na oblast s pomočjo »novih obrazov« in kakšne nove stranke po zgledu PS in SMC, bi to lahko pomenilo zelo hud udarec za pomladni tabor.

Že zdaj je psihološko stanje v njem zaradi neuresničenih želja na predsedniških volitvah in zaradi dejstva, da je šlo na pomladno stran zelo malo glasov, precej slabo. Morda pa se ključ do rešitve ponuja v dejstvu, da je treba dokončno izstopiti iz igre sistema, kjer pravila narekujejo »sivi strici«, zlasti javnomnenjski guruji iz Foruma 21, kot sta denimo Niko Toš in Zdenko Roter.

Če bi pomladna (domoljubna, protikomunistična) stran postala nepredvidljiva za »rdeče režiserje« − slednjim je očitno na podlagi znanja o (pogojnem) refleksu uspelo zagotoviti nadzor nad ravnanjem volilnega telesa, saj je o zmagovalcu volitev odločujoče predvsem to, kateri in čigavi volivci bojkotirajo volitve –, bi bil to ključni pogoj za potrebne spremembe.

Velike politične ambicije SD

A pojdimo najprej k dogajanju v vladajoči nomenklaturi, ki jo še najbolj poznamo pod sintagmo »tranzicijska levica«. Zadnje čase so oči javnosti znova uprte v predsednika DZ Milana Brgleza, ki daje precej dvoumna sporočila glede nekaterih pomembnih vprašanj.

Še nedavno se je odločno postavil na stran razvpitega migranta Ahmada Šamija in s tem pripomogel k izničenju slovenskega pravnega reda. No, premier Miro Cerar, najvišji funkcionar stranke, ki ji pripada tudi Brglez, se je medtem »potegnil nazaj«, ko je ugotovil, da bi preveč očitno zavzemanje za sirskega migranta lahko pomenilo konec njegove politične stranke in morda tudi njen razpad. Medtem pa je začel Brglez, očitno spet razočaran nad menda preveč »sredinsko« usmeritvijo SMC, znova »flirtati« z bolj jasno ideološko profiliranimi strankami tranzicijske levice, še zlasti s SD.

Prejšnjo sredo so ga namreč opazili na zasebnem sestanku v slaščičarni Galerija Grad, kjer naj bi se sešel z aktivistom, ki naj bi zastopal Ahmada Šamija. Tako so vsaj potrdili nekateri informatorji. A očitno je bolj verjetno, da se želi Brglez pred prihodnjimi volitvami preseliti v novo stranko, čeprav naj bi se že pred časom oziral k Levici. Vendar je slednja v zadnjem času precej izgubila, tudi na javnomnenjskih lestvicah, precej bolje naj bi kazalo SD, ki naj bi se spogledovala z zmago. Ni skrivnost, da si njen predsednik Dejan Židan, ki je ta čas kmetijski minister in si očitno niti najmanj ne beli glave z zapravljenim kraškim teranom, želi premierske funkcije, čeprav bo moral računati na ostre tekmece v svoji lastni opciji.

Očitno so v SD prepričani, da se bo SDS v prihodnjih mesecih spet ujela v zanko kakšnega velikega škandala, ki ji bo zbil javnomnenjski rating, s čimer bo lahko SD ponovila uspeh iz leta 2008, ko je ob pomoči afere Patria novi premier postal Borut Pahor, sedaj predsednik republike. Pri Pahorju je zanimivo, da je začel po dobljenem drugem mandatu postajati bolj nepredvidljiv.

Nedavno je tako sprejel ženo že tri leta priprtega Milka Noviča, Pahorjev kabinet pa je ob tem izdal precej presenetljivo sporočilo za javnost. Za Židanovo SD pa bi bilo sedaj ključno predvsem to, da bi ji uspelo v njene vrste pripeljati tudi katerega od poslancev SMC, vključno z Brglezom.

Navsezadnje to spominja na dogajanje leta 2007, ko je poslanska skupina LDS povsem razpadla, nekateri od njih so se pridružili novonastali stranki Zares, ki je tako mimo volitev postala parlamentarna stranka, nekaj jih je ostalo neodvisnih, medtem ko je skupina štirih poslancev (nekdanji premier Anton Rop, iz afere Patria znan Milan M. Cvikl, Marko Pavliha in Darja Lavtižar Bebler) prestopila k poslancem SD. No, zlobni jeziki ob tem namigujejo, da bi bil v tem primeru med prestopniki zagotovo tudi Jani Möderndorfer, ki je glede tega že pravi rekorder.

Spomnimo: poslanski skupini SMC se je pridružil šele po volitvah, za poslanca je bil izvoljen na listi Stranke Alenke Bratušek (oz. nekdanjega Zavezništva A. B.), že prej pa je imel strankarski izkaznici LDS ter Pozitivne Slovenije. Sicer pa je bilo že v tem mandatu nekaj odmevnih prestopov med poslanskimi skupinami oz. izstopov. Npr. Bojan Dobovšek, ki je svoj zavod Dobra država nedavno nadgradil v stranko (s pomočjo nekdanjega »arhitekta« SMC Petra Jamnikarja) in ga nekateri že primerjajo z Gregorjem Virantom, sam pa je bil najprej poslanec SMC.

Iz Zavezništva A. B. je v DeSUS prestopil Peter Vilfan, ki je v prejšnjem mandatu že odstopil kot poslanec. Vrste SDS pa sta zapustila Andrej Čuš, sedaj neodvisni poslanec, in Zvone Lah, sedaj poslanec NSi.

Ko se Kučan ugrizne v jezik

Pa bo SD odprla vrata za tovrstne politične »imigrante«? Sodeč po sobotnem kongresu Mladega foruma SD naj bi se neposredna pravna naslednica Zveze komunistov Slovenije odprla za vsakogar, ki se navdušuje nad komunistično revolucijo...

Celoten članek preberite v reviji Demokracija!

Gašper Blažič

nazaj na vrh