V novi reviji Demokracija: »Manjšinska« Šarčeva vlada bo orodje »globoke države«!

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Izrazi na obrazih predsednikov levega peterčka povedo vse. Že sedaj se komaj še prenašajo med seboj! Foto: Daniel Novaković/STA Izrazi na obrazih predsednikov levega peterčka povedo vse. Že sedaj se komaj še prenašajo med seboj! Foto: Daniel Novaković/STA

Peterica levih strank (LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS) je v državni zbor vložila kandidaturo prvaka LMŠ Marjana Šarca za kandidata za mandatarja. Šarec pri tem pričakuje podporo radikalne Levice. Hkrati predlagajo, naj predsednik državnega zbora postane predsednik SD Dejan Židan.

Potem ko je sredi julija izvršilni odbor Nove Slovenije sklenil, da ne bodo sodelovali v koaliciji z LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS, je predsednik LMŠ Marjan Šarec svoj pogled usmeril k skrajno levi stranki Levica, ki jo vodi Luka Mesec. Spomnimo. Predsednik NSi Matej Tonin je takrat izrazil dvom o stabilnosti in trajnosti take koalicije ter verjetnost, da bi program, ki so ga zapisali v koalicijski pogodbi, v praksi lahko tudi uresničili, saj bi jih druge (leve) koalicijske stranke pri tem lahko izigrale s pomočjo radikalne Levice. Poleg tega je opozoril na »zelo viden konflikt med starimi koalicijskimi partnerji«, ki je na trenutke bremenil pogajanja, na dolgi rok pa bi se ti konflikti »lahko razplamteli, ogrozili koalicijsko delovanje in na koncu privedli do propada«. Ob tem je opozoril na težavno koordiniranje tako raznolike koalicije. Hkrati je izrazil prepričanje, da bi bilo za Slovenijo najbolje, da dobi veliko koalicijo, v kateri bi bili SDS in LMŠ. Poleg NSi bi se k tej koaliciji pridružila še kakšna »sredinska stranka«.

Rokohitrsko spreminjanje pogodbe

No, Marjan Šarec njegovemu pozivu ni prisluhnil in zadnje dni julija je sledilo koalicijsko usklajevanje z Levico, ki se navdušuje nad komunistično ideologijo, venezuelskim socializmom, ki je to južnoameriško državo pripeljal v popolno revščino in bedo ter se ji kolca po jugoslovanskem komunističnem diktatorju Josipu Brozu Titu. V praksi je to pomenilo, da so začeli na vrat na nos spreminjati koalicijski pogodbo, ki so jo prej v veliki meri že uskladili z desnosredinsko Novo Slovenijo. Pri tem jim je Levica v pogodbo vsilila cel kup demagoških političnih floskul, ob katerih se resen človek lahko drži za glavo. Peterica strank pa naj ne bi privolila v zvišanje minimalne plače in dvig davka na dobiček podjetij. Prav tako naj bi vztrajala pri povečanju deleža bruto družbenega proizvoda za vojsko in zagotovitvi sredstev za vzpostavitev dveh srednjih bataljonskih skupin v vrednosti 1,2 milijarde evrov ter pri stališčih do privatizacije in prodaje NLB. A dejstvo je, da so stranke dosedanje koalicije (SMC, DeSUS in SD) to že sedaj delno obljubljale, pa niti približno uresničile.

Levica za »projektno sodelovanje«

Zadnji večer julija pa je svet stranke Levice presenetil (ali pa tudi ne), saj se je večinsko izrekel proti vstopu stranke v koalicijo. Kot je ob tej priložnosti dejal »koordinator stranke« Luka Mesec, so presodili, da je osnutek koalicijske pogodbe zadovoljiva osnova za to, da izrečejo podporo Marjanu Šarcu kot mandatarju, s Šarčevo manjšinsko vlado pa bi samo projektno sodelovali. V začetku avgusta so tako predstavniki Levice peterčku predstavili še predlog sporazuma o projektnem sodelovanju »z manjšinsko vlado Marjana Šarca«. V Levici so predlagali, da bi imele stranke vsake tri mesece koordinacijo, na kateri bi dorekle projekte, pri katerih bi sodelovali. Pri tem bi bila Levica nosilka najmanj enega projekta. Za izvajanje projektov bi bile po predlogu Levice pristojne delovne skupine, v katerih bi sodelovali predstavniki vlade in Levice, ministrstva pa bi zagotavljala vse zahtevane informacije. Proračun in rebalans bi na delovni skupini uskladili vsaj štiri mesece pred obravnavo v državnem zboru, izogibali pa bi se vlaganju interpelacij zoper ministre oziroma vlado …

Celoten članek preberite v reviji Demokracija!

nazaj na vrh