V novi Demokraciji: Zaušnica državnih svetnikov Marjanu Šarcu

foto: Matic Štojs Lomovšek foto: Matic Štojs Lomovšek

Samo dan pred praznikom sv. Benedikta, zavetnika Evrope, je državni zbor potrdil sporno novelo zakona o financiranju šolstva, s čimer bo odslej financiranje javnih programov, ki jih izvjajo zasebne šole, precej bolj omejeno kot doslej.

 

Po noveli bo država obvezni del javnega programa v zasebnih osnovnih šolah financirala v celoti, razširjenega dela programa pa ne bo financirala. To z drugimi besedami pomeni, da se je skušal pristojni minister Jernej Pikalo s tem dejansko izogniti spoštovanju odločbe ustavnega sodišča, da se javni program osnovne šole, izvajan v zasebnih šolah, financira stoodstotno. Realno gledano bodo učenci zasebnih osnovnih šol sedaj še v slabšem položaju kot prej, kar pomeni tudi diskriminacijo.

Ko postane ustavno sodišče odveč

Za sporno novelo so glasovali v LMŠ, SD, DeSUS in SAB, v SMC so se vzdržali, zaradi česar je že grozilo, da bo novela padla. Vendar pa so Šarčev projekt izigravanja ustavnega sodišča »rešili« poslanci Levice in poslanca narodnih manjšin. Proti so glasovali v SDS, NSi in SNS. Že od vsega začetka pa je bilo jasno, da bodo zagovorniki novele širili svojo demagogijo o tem, da bi se morale zasebne šole pač financirati same, proračunski denar pa naj bo samo za javne (pardon, državne) šole. V parlamentarni razpravi je najbolj izstopalo mnenje Maše Kociper (SAB), ki je izrazila upanje, da bo zakon sprejet (res je bil) in da bo vložena še ena ustavna presoja, da bo lahko ustavno sodišče še enkrat povedalo, kako financirati zasebne šole. Ob tem pa se je vprašala, »ali si res želimo, da o najpomembnejših družbenih vprašanjih odloča ustavno sodišče oziroma devet ljudi«. No, s tem je dejansko postavila avtoriteto ustavnega sodišča pod vprašaj, kar se v naši državi ni zgodilo prvič. Spomnimo: v letih 1998−2000 je šlo za vprašanje volilnega sistema, ko je ustavno sodišče po sili razmer presojalo izide referenduma iz leta 1996. Ugotovilo je, da je na referendumu (pravzaprav so bili isti dan trije ločeni referendumi) dejansko zmagal dvokrožni večinski sistem, ki pa ga državni zbor potem ni hotel uzakoniti, češ da ustavni sodniki nimajo kaj komandirati poslancev. No, še dobro, da se tokrat niso spomnili genialne rešitve iz leta 2000, namreč s spremembo ustave, kjer bi bila dodana klavzula, ki določa, da lahko država in občine dodeljujejo denar le šolam v državni/občinski lasti (osnovne šole so najprej stvar občin). In verjetno ni naključje, da Osnovna šola Alojzija Šuštarja, ena redkih osnovnih šol, ki ne sodi v to sfero, stoji na območju mestne občine Ljubljana, v »Jankovićevem rajonu«. Postavlja se vprašanje, ali je bil lobist iz ozadja, ki je izsilil novo »ustavno rešitev« za zasebne osnovne šole, tudi ljubljanski župan.

Celoten članek si lahko preberete v novi Demokraciji!

nazaj na vrh