Udbovski gospodarski kriminal, ki se vleče vse do današnjih dni

  • Napisal  Dr. Brigita Korošec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Niko Kavčič in Ivan maček Matija. (foto: Nova24TV) Niko Kavčič in Ivan maček Matija. (foto: Nova24TV)

Ljudje govorijo o organizaciji s kratico UDBA – Uprava državne bezbednosti. Gre za UDV – Upravo državne varnosti. Danes vemo, po ddr. Ivanu Rihtariču, da je bila UDV organizirana večnivojsko, kot okrajna, oblastna, republiška in zvezna. S tem je KP – Komunistična partija po vojni, leta 1945, prevzela celotno oblast v družbi in zmagovala na volitvah brez opozicije, ki ni bila dovoljena. Največjega ideološkega nasprotnika je KP videla v Katoliški cerkvi in delno v Evangeličanski cerkvi. Dokumenti Udbe in KP nam lahko še mnogo povedo. Čakajo na raziskovalce, ki naj objektivno prikažejo obdobje  po letu 1945.

Nekdanji udbovci in komunisti se danes predstavljajo kot največji humanitarci. Bojijo se tujih lastnikov, ki bodo pretrgali povezave z državnimi podjetji. Komunisti so zase in za svoje sorodnike, s pomočjo Udbe, dobro poskrbeli. Tako imenovana “vzporedna ekonomija” jim je omogočala brezskrbno življenje, ki je vodilo v razkošje. Na takšen način so lahko šolali svoje otroke v tujini in prenašali finančna sredstva v tujino. Temu smo priča tudi danes v Zahodni Evropi in davčnih oazah.

Govori se, da so imeli oficirji JLA – Jugoslovanske ljudske armade stanovanja za smešno nizko simbolično ceno in letni oddih. Tega so bile deležne tudi njihove žene in otroci. Tako se lahko vprašamo, kako je bilo to sploh mogoče. Podamo lahko odgovor z vzporedno ekonomijo Udbe.

Gospodarski kriminal je bil način financiranja Udbe
Vzporedna ekonomija Udbe se je pojavila po 2. svetovni vojni. To je predstavil nekdanji finančnik Udbe Niko Kavčič. Oblast, ki se je vladanja države šele učila, je naročila Udbi, naj prebije ekonomsko blokado ter na ta način pridobi sredstva za svoje delovanje in ugodje voditeljev. Država je bila v razsulu, zato so se začeli ukvarjati s tihotapljenjem cigaret in s črno borzo. Pomagala je italijanska mafija, s katero so nato prek igralništva ohranili stike vse do osamosvojitve.

V začetku petdesetih let so tihotapstvo opustili in ga prepustili klasičnim kriminalcem. Svoje ilegalno delo so legalizirali z ustanavljanjem podjetij doma, kjer so tudi prali denar. Kavčič je povedal: “S tem denarjem smo tehnično opremljali svoje službe in ustanavljali podjetja v tujini.” Takrat je vodil ekonomsko komisijo pri slovenski Udbi. Po njegovem je o vsem odločal CK KPS oziroma kasneje CK ZKS, do leta 1990, in določal, kam je šel udbovski denar. Direktorje podjetij so skrbno izbrali, v tujini pa so bili izbrani slamnati možje, predvsem tuji državljani, ki so jih plačevali.

Primer takšnega podjetja je bil Jugo-Mercedes, ki se je leta 1953 preimenoval v Autocommerce (danes v Skupini ACH). Uvažal je vozila Mercedes-Benz. Kavčič je povedal, da so jih v Slovenijo v enem letu uvozili kar 80. Za tisti čas je bilo to veliko. Podobno ima udbovsko preteklost novomeška Adria (Mobil) in je danes v Skupini ACH, ki jo je obvladoval tudi Herman Rigelnik, ki je bil v zgodnjih osemdesetih letih v republiškem izvršnem svetu in je kasneje z blagoslovom CK ZKS do leta 1991 vodil velenjsko Gorenje. Velenjsko Gorenje je nastalo iz nacionalizirane Špehove delavnice, ki so jo komunisti financirali z udbovskim denarjem in uradno preko tedanje zvezne in republiške vlade. Enako se je dogajalo v Revozu, preden ga je prevzel Renault. Nekaj let je bil sestavni del britanske Austine. Tudi Kompas, ki je bil leta 1951 ustanovljen kot Putnik. TAM – Tovarno avtomobilov Maribor so leta 1941 ustanovili Nemci. Po vojni je z njim začela upravljati zvezna Udba. Prav tako Emona, LHT Škofja Loka, Adria Airways in SCT, ki je bilo nekdanje Gradbeno podjetje za ceste LSR. Vse imenovano so komunisti, po drugi svetovni vojni, ukradli zasebnim lastnikom, ki so bili zakoniti lastniki. Izmislili so si nacionalizacijo, s katero so vodenje podjetij prevzeli šolani udbovci.

S podjetji so upravljali “mačkovci”
Podjetja so uradno delovala po centralno-planskem sistemu, dejansko pa je vzporedna ekonomija prinašala ogromne dobičke. Torej, ekonomska kategorija, ki jo je komunistična oblast uradno prezirala, saj je po njihovem šlo za kapitalistično obliko delovanja. To naj bi bilo sovražno socialističnemu delovnemu ljudstvu. Iz tega je sledilo, da je Udba po uradni dolžnosti, po ukazu CK KPS pazila, da posamezniki niso zašli s postavljene poti. V nasprotju s tem pa je ta ista Udba delovala tržno, ko je poceni kupovala ali proizvajala in nato drago prodajala preko nadzorovanih podjetij. Ob takšnem načinu je bila delovna sila slabo plačana. Zaradi imenovane ekonomije so podjetja prišla v težave. Ob osamosvojitvi Slovenije, v začetku devetdesetih let, ko je prišlo do prve slovenske sanacije bank, so bile bančne terjatve prenesene na Agencijo za sanacijo bank in hranilnic. Med podjetji najdemo Adrio Airways, TAM, Emono, Adrio, Gorenje.

Kavčič je v omenjenem času sodeloval s partizanskim poveljnikom Ivanom Matijo Mačkom, ki je vodil tihotapstvo, upravljal s pranjem denarja. Njegovim zaupnikom, gospodarstvenikom in direktorjem so rekli mačkovci. Bil je brat komunistke Pepce Kardelj, žene Edvarda Kardelja. Pepca Kardelj je teden dni po zmagi Demosa na prvih demokratičnih volitvah storila samomor. Udba je delovala tudi v finančnih ustanovah, konec šestdesetih let. V Sloveniji je bila ustanovljena Kreditna banka in hranilnica Ljubljana, ki je predhodnica Ljubljanske banke. Za vodjo je bil postavljen udbovski finančnik Niko Kavčič.

Kot smo že omenili, so danes dosegljivi nekateri viri o delovanju Udbe, a še vedno imamo dokumente Udbe in KP, ki jih bo potrebno raziskati. S tem bi ljudem lahko objektivno približali obdobje po letu 1945. Tudi o udbovskih ženah in otrocih lahko naredimo objektiven prikaz z dodatnim raziskovanjem.

Dr. Brigita Korošec

nazaj na vrh