Strah pred EU premiera Šarca

  • Napisal  Peter Jančič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Foto: STA Foto: STA

Dogodek tedna je bila zgodba Petra Žerjaviča, da je premier Marjan Šarec po odstopu kupa ministrov in podpisu sporazuma z Levico ob rebalansu, da bodo denar trošili drugače, dal košarico še evropskemu parlamentu, ko je zavrnil, da bi v tednu, ki je pred nami, evropskim poslancem predstavil svojo vizijo prihodnosti EU.

Pomen zgodbe je priznal premier sam, ki se je odzval, da ni želel nastopati pred evropskimi poslanci, ki se jim izteka mandat in potem poslušati očitkov o zlorabi funkcije pred volitvami. Razlaga o iztekanju mandata je slaba, ker to nič ne moti drugih premierov. Da bi bilo kaj sporno zaradi kampanje, pa tudi ne more držati, če pa bosta aprila, ki bo še bližje majskim volitvam, tam nastopila, kot je opozoril že Žerjavič, švedski in latvijski premier, Stefan Löfven in Krišjānis Kariņš.

Premier Marjan Šarec je pozneje ocenil še, da je njegovo ravnanje sprožilo vihar predvsem v Sloveniji in da se večina Evrope z njim in nami ni zelo ukvarjala. To je res. Ni tako pomemben kot, denimo, premier sosednje Madžarske Viktor Orban, katerega stranko je volil večji delež volivcev kot celotno našo vladno koalicijo s seštevku. Vsaj doma pa je Šarec sprožil številna ugibanja, ali ga je bilo nastopa strah, čeprav to ne bi bilo zaslišanje, ki je nekoč doletelo zdaj koalicijsko partnerico Alenko Bratušek (SAB), ki ji je spodletelo postati evropska komisarka. Šarec bi lahko govoril tudi v slovenščini, če v tujem jeziku morda ni dovolj suveren. Ker sem bil v času, ko je bila zgodba objavljena, v Bruslju, kjer so imeli v EPP razpravo o Orbanu, ker je ta v svoji kampanji napadel šefa evropske komisije Jean-Claude Junckerja iz lastne politične skupine, lahko iz prve roke povem, da je vsaj med tistimi, ki so v Evropskem parlamentu iz Slovenije, sprožilo precej čudenja in razprav, kaj so pravi Šarčevi razlogi. Na posnetku je vrh EPP o Orbanu, ko govori predsednik SDS Janez Janša, zato je na glavnem monitorju:

Foto: P. J.

Šarec bi gotovo lahko našel nekaj boljših razlag, zakaj ne more pred evropski parlament. Lahko bi se, denimo, izgovoril na preobremenjenost, ker je ravno odstopil še dva ministra in mora že nekaj dni opravljati še delo ministra za zdravje, kar je ena težjih funkcij v državi, s katero se je v prejšnjem mandatu proslavila Milojka Kolar Celarc. A tudi tu bi bili najbrž pomisleki. Da bo prevzel še funkcijo ministra za zdravje, se je Šarec odločil sam. Malo kdo pa verjame, da bo res kaj veliko storil na ministrstvo v kakšnem tednu do izvolitve pravega ministra. Odstopljeni Samo Fakin je bil med ministri stranke, ki jo Šarec vodi, eden redkih z izkušnjami na področju, ki ga je prevzel. Šarčeva vlada je napovedala, da bo na področju zdravstva zavihala rokave in rezultat je, da so po pol leta odstavili ministra Fakina, češ da je preveč bolan, da bi lahko še vodil ta za skupnost nadvse pomembni sistem. Za novega ministra zdaj postavljajo nekdanjega direktorja Semenarne Aleša Šabedra, ki je že na vrh Kliničnega centra priletel politično, ne da bi kaj res vedel o največji zdravstveni ustanovi v državi. Zdaj pa, po dobrem letu vodenja, po podobnem vzorcu odhaja, da bi vodil celotno zdravstveno politiko države.

Da sta s Fakinom zelo narazen, je Šarec pokazal, ker je zadnji teden resor prevzel kar sam in ni dopustil niti tega, da bi bil Fakin do izvolitve kak teden še formalno opravljal delo ministra kot ga Jure Leben na okolju. Vlada je takoj odstavila tudi edino Fakinovo državno sekretarko Pio Vračko. Kot so ob “padcu” Dejana Prešička pred mesecem takoj odslovili Vojka Stoparja in Jana Škoberneta. Lebnovih niso. Nova ministra je Šarec sredi tedna predlagal tako:

Simon Zajc je zdajšnji Lebnov državni sekretar. Ne bodo ga odstavili, povišan bo. Črna packa ob imenih kandidatov je posledica politike varovanja zasebnosti v DZ.

Šarčev problem ni vizija Evrope, je pa, da ta teden potrebuje pomoč Levice, da bosta izvoljena še dva ministra, ta partnerica pa mu je ravno že pomagala potrditi rebalans državnega proračuna, ker je z njimi podpisal, da bo denar trošil drugače kot je določeno v rebalansu, ki so ga s tem sporazumom dobili. Z rebalansom samim pa je že krepko povečal trošenje v času, ko za to ni razlogov, zaradi česar ga namerava desna opozicija tožiti pred ustavnim sodiščem, ker se je požvižgal na ugotovitve fiskalnega sveta in podobna opozorila iz EU.

Povečano državno posredovanje in trošenje v dobrih časih, je že znana “vizija”, pa tudi potrjevanje proračunskih dokumentov s hkratnim dogovorom, da se bo delalo drugače, za Evropo ni nekaj novega. Če samo to ponuja Evropi, ni škode, če bo premier v evropskem parlamentu še dolgo tiho.

Peter Jančič, Spletni časopis

nazaj na vrh