Ste že slišali za Kalergijev uničujoči načrt – nov svetovni red, v katerem bo beli človek izginil: »Človek prihodnosti bo mešane rase.«

  • Napisal  Andrej Sekulovič / Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
V Praktičnem idealizmu je nazorno opisal tip tega novega človeka: Človek prihodnosti bo mešane rase. V Praktičnem idealizmu je nazorno opisal tip tega novega človeka: Človek prihodnosti bo mešane rase.

Množične migracije so danes najbolj vroča tema, ki razdvaja praktično vso evropsko javnost. Medtem ko predvsem leva opcija podpira politiko odprtih mej in množično priseljevanje iz tretjega sveta, se vse več Evropejcev pridružuje mnenju, da je multikulturni eksperiment propadel ter da potrebujemo strožji nadzor mej in ustavitev pretoka migrantov v evropske države.

V vsakem primeru postaja vse bolj jasno, da se za podporo množičnega priseljevanja skrivajo nekakšni osebni interesi bruseljskih elit ter da pri predlaganju in sprejemanju novih dvoumnih zakonodaj in deklaracij, ki bodo pospešile pritok migrantov, ne gre le za njihovo pretirano človekoljubje. Pri tem pa se seveda porajajo nova vprašanja in ugibanja o tem, kakšni so pravzaprav interesi in cilji teh elit. Zakaj so mnogi evropski voditelji pripravljeni tvegati svoj ugled in priljubljenost lastnih volivcev, s tem ko podpirajo množičen pritok migrantov z Bližnjega vzhoda in iz Afrike na tla naše stare celine? Če želimo najti odgovor na takšna vprašanja, ki nam bo pomagal razumeti trenutno dogajanje v Evropi in razloge za podporo množičnim migracijam, se moramo predvsem seznaniti s tako imenovanim Kalergijevim načrtom, za katerim stoji eden prvih arhitektov Evropske unije Richard von Coudenhove-Kalergi, ki pa kljub veliki vlogi, ki jo je odigral pri graditvi Evropske unije, ostaja neznan širši evropski javnosti.

Idejni oče Evropske unije

Richard von Coudenhove-Kalergi je bil zgodnji zagovornik evropskih integracij in ustanovitelj Panevropskega gibanja, velja pa tudi za idejnega očeta Evropske unije. Ravno na njegov predlog je postala Oda radosti iz Beethovnove 9. simfonije himna Evrope, tesno pa je sodeloval tudi pri oblikovanju zastave Evropske unije. Vendar pa se njegov vpliv ne ustavi le pri izbiranju himne in oblikovanju simbolov, temveč sega mnogo globlje, do samih temeljev, na katerih je zgrajena EU. Prav on je s svojimi deli, v katerih se je zavzemal za “mednarodno povezovanje evropskih držav na demokratičnih načelih”, začrtal glavna načela in ideje Evropske unije.

Kalergi, ki je, kot bomo videli, napovedoval prihod novega rasno mešanega človeka, je bil tudi sam mešanega, japonsko-avstrijskega rodu, rojen leta 1894 v Tokiu, kjer je njegov oče, sicer diplomat plemiškega rodu, služboval kot veleposlanik Avstro-Ogrske. Večino mladosti je preživel na družinskem veleposestvu na Češkoslovaškem, dokler ni leta 1908 odšel študirat na Dunaj. Po opravljenem študiju je ostal na Dunaju, kjer se je leta 1921 pridružil ugledni dunajski prostozidarski loži Humanitas, leto kasneje pa je ustanovil gibanje Panevropska unija. To gibanje se je zavzemalo predvsem za evropske integracije, ki naj bi postopoma privedle do ustanovitve Združenih držav Evrope s skupnim trgom, skupno valuto in prostim pretokom prebivalstva. Ta nova evropska veledržava pa naj bi vključevala tudi takratne afriške kolonije, kar bi torej omogočalo tudi praktično nenadzorovan pretok Afričanov v Evropo. Poleg tega je Kalergi trdil, da se lahko le z ukinitvijo suverenih nacionalnih držav in z odpravo državnih mej vzpostavi v Evropi dolgotrajen mir, saj naj bi se sicer med posameznimi državami vedno znova pojavljala rivalstva, ki bi posledično vodila v nove vojne. Tako je Kalergi v svojem Panevropskem manifestu, ki ga je izdal leta 1923, zagovarjal vzpostavitev Panevrope, ki bi obvladovala Evropo in združevala vse njeno prebivalstvo v eni skupni državi brez meja.

Podpora mednarodnih bankirjev

Kalergijeve ideje so požele veliko zanimanja in podpore med mnogimi pomembnimi politiki tistega časa, kot so bili dvakratni kancler Avstrije Ignaz Seipel, avstrijski minister za zunanje zadeve Karl Renner, prvi predsednik Češkoslovaške Tomaš Masaryk, prvi zunanji minister Češkoslovaške in njen drugi predsednik Edvard Beneš, francoski predsednik in nobelovec Aristide Briand, francoski politik in kasneje tudi trikratni francoski predsednik Leon Blum in Konrad Adenauer, avstrijski odvetnik in politik, ki je kasneje zasedal mesto kanclerja Zahodne Nemčije.

Vendar pa se nad Kalergijevimi idejami niso navduševali le vplivni politiki, temveč je užival tudi veliko podporo mednarodnih bankirjev. Potem ko je leta 1925 izdal svoje najpomembnejše delo Praktični idealizem, v katerem je podrobno opisal tudi svojo vizijo prihodnje Evrope, je njegovo Panevropsko gibanje prejelo velikodušno denarno podporo v znesku 60.000 zlatih nemških mark od mednarodnega bankirja Maxa Warburga. Z Maxom Warburgom je Kalergi stopil v stik preko barona Louisa de Rotschilda, enega vplivnejših bankirjev iz družine Rotschild, ki velja tudi danes za eno najbogatejših in najvplivnejših družin na svetu. Seveda so bili tudi Rotschildi podporniki Kalergijeve Panevrope in ideje o združevanju evropskih narodov v eno entiteto. Prek Rotschildov in s pomočjo Maxa Warburga je Kalergi navezal stike tudi z mnogimi uglednimi bankirji z newyorškega Wall Streeta, kot so bili Maxov brat Paul Warburg, Jacob Schilf in Bernard Baruch. Paul Warburg in Jacob Schilf sta znana po svoji ključni vlogi pri ustanavljanju Ameriške centralne banke. Zanimivo pa je tudi dejstvo, da je Paul Schilf, velik kapitalist, finančno podpiral tudi rusko oktobrsko revolucijo in boljševike, saj je ravno on s svojo velikodušno denarno podporo omogočil Trockemu vrnitev v Rusijo.

Kalergijeva prizadevanja za evropske integracije in združeno Evropo so mnogi videli le kot plemenite namere za vzpostavitev boljših življenjskih razmer in trajnega miru, saj je tudi sam uporabljal tako plemenito retoriko o blaginji celotnega človeštva. Vendar pa so se za to plemenito retoriko skrivali ne tako plemeniti osebni interesi njegovih glavnih financerjev in zlonamerni nameni, katerih katastrofalne posledice se danes odvijajo pred našimi očmi.

“Človek prihodnosti bo mešane rase”

Kalergi se v svojih načrtih ni ustavil le pri ukinitvi nacionalnih držav, temveč je hotel izbrisati tudi evropske narode. Nadomestila bi jih nova vrsta ljudi, bolj skladna z njegovo vizijo prihodnje evropske superdržave. V Praktičnem idealizmu je nazorno opisal tip tega novega človeka: “Človek prihodnosti bo mešane rase. Rase in družbeni razredi bodo sčasoma izginili zaradi odprave prostora, časa in predsodkov. Evrazijsko-negroidna rasa prihodnosti, navidez podobna starodavnim Egipčanom, bo nadomestila trenutno raznolikost ljudstev in posameznikov.” In prav nad to vizijo prihodnjega prebivalca Evrope se je navduševala mednarodna elita bankirjev, prostozidarjev in drugih vplivnežev, ki so po izidu Praktičnega idealizma začeli financirati Panevropsko gibanje. Ta elita je Kalergiju tudi omogočila, da je ob začetku druge svetovne vojne, ki je zmotila njegovo delovanje v Evropi, prebegnil v ZDA, kjer je nadaljeval s svojim prizadevanjem za evropske integracije, pri tem pa so mu pomagali tudi ugledni časopisi, kot je New York Times, ki so redno objavljali njegove članke. Tako je po vojni Kalergijeve ideje podpiral tudi ameriški predsednik Harry Truman, ki naj bi prebral njegov članek v nekem časopisu. Kalergi se je po vojni preselil v Francijo in do svoje smrti nadaljeval z delom za ustanovitev ene evropske države. Bil je pionir evropskih integracij, postavil pa je tudi temelje za nov svetovni red, v katerem bodo raznoliki narodi izginili skozi mešanje ljudstev, nadomestilo pa jih bo eno monotono prebivalstvo, ali bolje rečeno, ena človeška čreda pod centralno oblastjo mednarodnih elit.

Pionir multikulturalizma

Kalergijeve ideje predstavljajo načrt za demografsko zamenjavo avtohtonih Evropejcev s pomočjo mešanja ljudstev in načrtovanega priseljevanja. Spomnimo se, da je Kalergi želel vključiti v panevropsko državo tudi takratne afriške kolonije, kar bi prebivalstvu črnega kontinenta omogočalo svoboden pretok v Evropo. Posledica tega je seveda novo prebivalstvo križancev, ki nima jasno določene identitete, niti občutka za zvestobo do neke specifične kulture ali naroda. In prav takšna vrsta prebivalstva bi najbolj ustrezala centralni oblasti mednarodnih elit, saj je laže vladati množicam posameznikov kot pa homogenim narodom, ki ostajajo zvesti svoji tradiciji, kulturi in veri. Pot do vzpostavitve te absolutne oblasti nad mešano človeško čredo pa je ravno v Kalergijevem načrtu, ki ga iz teh razlogov do današnjega dne uresničujejo določene bruseljske elite, katerih cilj je pod pretvezo strpnosti in človekovih pravic vzpostaviti nov totalitarizem enoumnja in politične korektnosti. To je resničen razlog za stalno podporo množičnemu priseljevanju, za različne marakeške deklaracije in za nenehne hvalospeve multikulturi, ki nam jih iz dneva v dan servirajo režimski mediji. Kalergi torej ni le pionir evropskih integracij, temveč ostaja tudi pionir multikulturalizma in arhitekt novega svetovnega reda.

(Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.)

nazaj na vrh