Ste vedeli? Duh Edvarda Kardelja, ki je cenzuriral slovensko filmsko produkcijo, prisoten še danes

"Pri nas se še mrtvi morajo skrivati! Niti sledu ne sme biti!" (iz filma Na svoji zemlji) "Pri nas se še mrtvi morajo skrivati! Niti sledu ne sme biti!" (iz filma Na svoji zemlji)

Se sprašujete, zakaj do danes v Sloveniji nismo videli filma s tematiko slovenske osamosvojite? Odgovor je preprost in hkrati zaskrbljujoč: komunizem je začrtal pot slovenski filmski produkciji.

Slovensko nacionalno filmsko produkcijo spremlja velika nesreča že od samega začetka, t.j. od snemanja prvega slovenskega zvočnega celovečernega filma »Na svoji zemlji« (1948). Triglav film, prvo slovensko povojno državno producentsko podjetje, je septembra 1946 razpisal "natečaj za prvi slovenski celovečerni umetniški film" in navidezno »povabil« k sodelovanju literarne delavce. Imenovana je bila žirija oz. "razsodišče" za izbor scenarija, ki so jo sestavljali Josip Vidmar (predsednik), France Koblar, Josip Ribičič, Dušan Pirjevec, dr. Anton Melik, Samo Hubad in Bojan Stupica. Na natečaj se literarni delavci niso mogli prijaviti kar tako, ampak jim je vabilo k prijavi poslal državni Triglav film. Vabilu so se odzvali France Bevk, Matej Bor, Mile Klopčič, Ciril Kosmač, Juš Kozak, Miško Kranjec, Bratko Kreft, Igor Torkar, Prežihov Voranc in Vitomil Zupan. Državna komisija je nato izbrala in odkupila scenarij, ki ga je po svoji noveli Očka Orel napisal Ciril Kosmač. Od originalnega Kosmačevega scenarija pa je ostalo zelo malo, saj se ga je lotila "adaptacijska" državna skupina v sestavi Draga Šege, Jožeta Galeta, Janeza Jermana in Franceta Štiglica. "Prvi slovenski celovečerni umetniški film« z naslovom »Na svoji zemlji« naj bi režiral Bojan Stupica, a ga je partija poslala v Beograd ustanavljat Jugoslovansko dramsko gledališče. Potem ga je začel režirat Ferdo Delak, vendar so ga kmalu odstavili in zamenjali s Francetom Štiglicem, ki je novembra 1947 posnel prvi kader, zadnjega pa septembra 1948.

Revolucionarna tematika na povojnem filmskem platnu

Po zapisu publicista Zdenka Vrdlovca je ves film »Na svoji zemlji« pod dvojnim znamenjem povojnega patriotizma in politike oz. revolucije. To je poudarjeno tako v besedi kot v sliki. Patriotska komponenta je glasno oznanjena v agitacijskem govoru filmskega lika partizanskega komandanta Staneta, medtem ko je politična plat bolj izrazito ikonografska, saj iz ozadja bije v oči s Stalinovo in Titovo sliko. Ti ikoni vselej spremlja tudi ustrezen diskurz, npr. debata v partizanskem štabu o "imperializmu, ki noče izpustiti tega kosa naše zemlje". Politična oz. revolucionarna komponenta filma je navzoča tudi v tem, kar je prikrito in zamolčano, to pa je religija. Ta je zatajena najprej tako, da njene institucije, cerkve, enostavno ni videti (in to na slovenskem podeželju, kjer skoraj ni hriba brez cerkvenega zvonika in ne vaške poti brez razpela!), in potem še tako, da je v filmu odstranjen njen simbol, križ. Ta pač ne more stati na partizanskem grobu. Komisar Sova v filmu to pojasni dečku Orliču, ki je posadil križ na grob, z naslednjimi besedami: "Pri nas se še mrtvi morajo skrivati! Niti sledu ne sme biti!"

Edvard Kardelj leta 1949

Kardelj cenzuriral slovensko filmsko produkcijo

Novembra 1948 so film »Na svoji zemlji« pokazali najprej komisiji, v kateri so bili vodje Komunistične partije tedanje Jugoslavije: Edvard Kardelj (dedek Igorja Šoltesa!), Milovan Djilas, Aleksandar Ranković, Boris Ziherl, Vladimir Dedijer in Veljko Vlahovič. Ker »Na svoji zemlji« prikazuje deželo, ki si je izbojevala svobodo in obenem novo komunistično družbeno ureditev, je komisija, v kateri je bil Šoltesov dedek Edvard Kardelj, film odobrila. Ta je bil nato prvič javno prikazan delegatom 2. kongresa Komunistične partije Slovenije, potem pa je 21. novembra 1948 prišel še v redni spored ljubljanskega kina Union. A zamolčanih resnic pri nastajanju prvega slovenskega celovečernega zvočnega filma je še več! Pri filmu, ki je bil posnet v Baški grapi, ni bil sporen samo izbor scenarija in niso se na nenavaden način po partijskem ukazu menjali samo režiserji (šele tretjemu režiserju Štiglicu je na koncu uspelo posneti film!), ampak so med snemanjem potekale tudi likvidacije posameznih članov filmske ekipe (npr. kostumografa), nekateri pa so prebegnili čez mejo v Avstrijo in Italijo.

Prizor iz filma Angela Vode, skriti spomini

Od 1946 ni sprememb v slovenski kinematografiji

Nekateri režiserji in producenti (oziroma oboji, ker je danes večina režiserjev hkrati tudi producentov) so manj zaželeni pri realizaciji filmov kot drugi, določeni filmi pa se še zmeraj izključujejo na podlagi ideoloških tem in pripadnosti. Naj spomnimo, da se je eden takšnih primerov zgodil leta 2009 s filmom »Angela Vode – skriti spomin«. Prav tako so nekdanji sodelavci Udbe, drugih državnih služb CK SKJ (npr. v svetu Viba filma) in partijski sekretarji še vedno pretesno vključeni v filmsko politiko, produkcijo in akademsko izobraževanje.

In prav tu se skriva vzrok, da do danes niste videli filma s tematiko slovenske osamosvojite.

nazaj na vrh