Spopad Nizozemska-Turčija; bo Evropsko unijo res potrebno resetirati?

Turčija drži Evropo v šahu. Turčija drži Evropo v šahu. Foto: Wikipedia

Prejšnji teden sem s svojo kolumno, v kateri sem nekoliko kritično obravnaval francosko nacionalistično usmerjeno političarko Marine Le Pen ter nasploh »alt-right« desnico, sprožil kar precej razburjenja. Po enem tednu je morda napočil čas, da tej opciji morda rečem tudi kakšno besedo v bran. Pa ne zaradi oportunizma, pač pa zaradi novih dejstev, ki jih ne moremo spregledati.

Praktično takoj po objavi omenjene kolumne sem imel priložnost govoriti z novinarskim kolegom, ki je debelo desetletje starejši od mene in zelo kritično opazuje sedanjo družbeno realnost. Seveda ne skozi levičarska očala, da ne bo pomote. Kot pravi, Evropi očitno ni več druge rešitve kot ta, da se enostavno resetira. Povedano drugače: da se povsem razsuje in potem začenja sestavljati povsem na novo. Sliši se prekucniško, celo revolucionarno, toda v sedanjem položaju, ko je stara celina postala nekakšno leglo vsesplošne moralne degeneriranosti, je to morda edina opcija, da se vrnemo v normalno stanje. V tem sem se tudi strinjal s svojim sogovornikom, ki je mimogrede tudi navrgel, da če za resetiranje Evrope ne bodo poskrbeli alternativni desničarji, ki so tega očitno edini spodobni, bodo to pač storili »obrezanci«, ki masovno prihajajo v Evropo. Posledice njihove trde variante resetiranja bomo občutili vsi, ne glede na politično prepričanje.

Nasprotovanje islamizaciji ni skrajnost

Prav tako tudi ne morem drugače, kot da se povsem strinjam s tem, kar je nedavno zapisal Bernard Brščič: nasprotovanje kampanjskemu uvažanju migrantov ter islamizaciji Evrope pač ni skrajno stališče, pač pa znak normalnosti. To drži in o tem ni dvoma. Ob tem se marsikdo vpraša, zakaj nenadoma takšen naval tudi z afriške strani, od koder se vedno več ljudi (in to večinoma ne ravno sestradanih moških!) s čolni prevažajo čez Sredozemsko morje in pri tem tvegajo lastno življenje. Kdo je tisti, ki iz ozadja vse to organizira? Je povezan s tistim delom evropske elite, ki bi demografski problem Evrope reševal na »instant« način, namreč z uvozom petdeset milijonov prišlekov iz držav, ki imajo težave z demografsko ekspanzijo? Takšen uvid je že pred časom sprožil Darko Štrajn, eden najvidnejših predstavnikov slovenske tranzicijsko-levičarske (kvazi)intelektualne elite. In očitno v svojih razmišljanjih ni osamljen, če mu na nek način pritrjuje tudi del Evropske ljudske stranke. Da, prav tiste politične opcije, ki ji pripada tudi stranka Fidesz z Madžarske, ki se je uprla naseljevanju migrantov (in prav ta stranka vsaj za zdaj ne namerava zapustiti skupine EPP). Madžarski premier Viktor Orban je pač videl to, česar v Bruslju niso hoteli videti – da tu ne gre za humanitarno katastrofo in njeno reševanje, pač pa za novo okupacijo Evrope s pomočjo hibridnega vojskovanja, kjer so civilisti v resnici bojevniki, hkrati pa sredstvo v rokah akterjev migracij, ki resno računajo na to, da bo velik del javnosti tudi v prihodnje nasedal navidezni resničnosti, da gre tu le za humanitarno katastrofo, ki jo bo morala Evropa pač reševati tako, kot jo je menda zakuhala s svojim vmešavanjem v krizna žarišča na Bližnjem vzhodu.

Evropa brez Boga?

Razumljivo je, da so sedaj v najtežjem položaju predvsem tisti vidni člani Evropske ljudske stranke (EPP), ki propagandi o humanitarni katastrofi ne verjamejo in terjajo ukrepe, hkrati pa opozarjajo na pomanjkanje vizionarstva ter državniške drže nekaterih svojih strankarskih kolegov, ki imajo v rokah škarje in platno. Spomnimo se, da je predsednik SDS Janez Janša že ob začetku migrantske krize podal ocene in možne rešitve za Evropo, vendar so tisti, ki bi lahko kaj storili, očitno »sedeli na ušesih« in s svojo nenačelno politiko celo pomagali k temu, da so glasovi njihovih volivcev začeli uhajati k skrajni desnici. In prav to je največja tragičnost zmernega proevropsko usmerjenega konservativnega bloka, saj postaja talec svojih lastnih voditeljev, ki se ne naslanjajo več na očete združene Evrope, ki so bili kajpak vizionarsko usmerjeni kristjani, pač pa le še na sekularni pragmatizem, ki ne išče dolgoročnih rešitev, pač pa zgolj instant rešitve, od katerih vsaka prinese novo kopico problemov. Že kar dolgo tega se je EU celo odpovedala omembi krščanskih korenin, ne glede na to, da je njena zastava pravzaprav neke vrste krščanski simbol (dvanajst zvezd namreč označuje Devico Marijo, kar nakazuje tudi svetopisemska knjiga Razodetja). Nekoliko poenostavljeno lahko rečemo, da so evropski prestol zasedli prostozidarji, ki so, mimogrede, vladali na Portugalskem prav v času, ko so se začela prikazovanja v Fatimi. Istega leta so prostozidarji slovesno proslavili svojo dvestoletnico v Rimu, kjer so poudarili svoj cilj: imeti Evropo brez Boga. Njihove manifestacije je tedaj opazil mlad redovnik br. Maksimilijan Kolbe s Poljske, ki je nato ustanovil združenje Vojska Brezmadežne, po vrnitvi na Poljsko pa ustanovil celo najbolj moderno tiskarno v Evropi v tistem času. Prav to njegovo apostolsko poslanstvo je pripomoglo k temu, da so ga nato aretirali nacisti in ga poslali v zloglasni Auschwitz, kjer je s prostovoljnim odhodom v smrt omogočil preživetje nekemu družinskemu očetu. Leto dni za njim je v istem taborišču doživela rojstvo za nebesa karmeličanska redovnica sv. Terezija Benedikta od Križa, z rojstnim imenom Edith Stein, po rodu Judinja s Poljske, sicer pa dolgoletna sodelavka filozofa Edmunda Husserla. Še veliko mučencev je v 20. stoletju dalo življenje v času, ko so totalitarne ideologije teptale Evropo, a Portugalska, ki se je s prikazovanji v Fatimi duhovno prebudila, se je po padcu prostozidarske vlade uspešno izognila čerem druge svetovne vojne. Kjer so bila vrata Bogu zaprta, je Bog odprl novo okno upanja.

Sultan na apokaliptičnem pohodu

Prav na današnji dan pa se je na tapeti znašla Nizozemska, ki je že stoletja nekakšen simbol liberalizma v Evropi. Zavetje je nudila tudi pregnanim Judom iz Iberskega polotoka, njihov potomec je bil med drugim tudi Baruch (Benedikt) de Spinoza, filozof, panteist, matematik in optik. Prav Spinoza je postal v času svojega življenja (17. stoletje) glavni zagovornik svobode govora, ki takrat še zdaleč ni bila samoumevna, danes pa je vgrajena v vrednostni sistem EU, vendar jo z vzhoda ogroža islamizem s šeriatskim pravnim sistemom. Ta dejstva zagotovo niso brez povezave z aktualnim dogajanjem, namreč parlamentarnimi volitvami na Nizozemskem, kjer je eden od favoritov za zmago tudi protiislamsko ter evroskeptično usmerjeni Geert Wilders, ki predstavlja nizozemsko različico politike Marine Le Pen. A tu je potrebno izpostaviti, da je sedanji vladajoči liberalni stranki na Nizozemskem zelo prav prišel spopad s turškim predsednikom Recepom Tayipom Erdoganom, ki je želel arogantno širiti svoj politični vpliv tudi med turško diasporo v zahodni Evropi. Pričakovati je bilo mogoče, da se bo Nizozemska, tudi zaradi bližine volitev, temu ostro uprla, s tem pa je naredila veliko uslugo celotni Evropi, saj je razgalila Erdogana kot novega sultana, ki se obnaša kot slon v trgovini s porcelanom. Predvsem pa so Erdoganovi verbalni napadi na Nizozemsko potisnili v neroden položaj tiste, ki so skušali ustaviti balkansko migrantsko pot s sklenitvijo nekakšnega sporazuma s Turčijo, ki naj bi pospešil postopek njene vključitve v EU ter lažji dostop Turkov do vizumov, seveda v zameno za to, da migranti z Bližnjega vzhoda ostanejo v Turčiji. A že takrat smo mnogi opozarjali na umazano plat tega sporazuma: da lahko Erdogan celotno Evropo drži v šahu in se obnaša povsem neevropsko, v primeru protireakcij pa znova odpre Pandorino skrinjico Alahove vojske, torej migrantov z Bližnjega vzhoda, ki bi lahko imeli celo turško državljanstvo in bo v Evropsko unijo prišli povsem legalno. In najverjetneje se sedaj nekateri krepko tolčejo po glavi, da niso zaprli vzhodne schengenske meje takrat, ko je bil čas za to – sedaj se namreč lahko zgodi, da bo Erdogan spravil celotno Evropo na kolena, če se ne bo podredila njegovim interesom. Toda mar ni že kakšno stoletje pred tem slovenski narodni in politični buditelj Janez Evangelist Krek zapisal, da mora Turek iz Evrope ven?

Pozabljeni Theo van Gogh

Če smo pred kakšnim desetletjem naivno dopuščali možnost, da se je Turčija res evropeizirala (takrat je bil Erdogan še premier), sedaj ni več dvoma – po očitno insceniranem spodletelem vojaškem puču lani se v Turčiji krepijo protievropske tendence, kjer ima vedno vidnejšo vlogo tudi politični islamizem. In ko smo že pri svobodi govora, za katero se je prizadeval filozof Spinoza, velja omeniti, da je bil zaradi nje leta 2004 umorjen nizozemski režiser Theo van Gogh. Ubil ga je islamski fundamentalist iz Maroka, ki ni prenesel svobode govora.

Mimogrede: takšne drže, kot jo je v odnosu do Erdogana in njegovih političnih apetitov pokazala Nizozemske, žal ni premogla Švedska, ki je, zanimivo, tista država, ki ima največje težave z muslimanskimi migranti. Ni naključje, da se po njeni prestolnici imenuje tudi – stockholmski sindrom.

Evroskepticizem se krepi

In Slovenija? Za zdaj lahko Slovenci opazujemo povsem razpršene krizne točke, povezanimi z migranti, pa naj bo to Črnomelj, Velenje ali pa Škofije. Kar je verjetno še eden v seriji postopkov »kuhanja žab«, torej počasnega navajanja na novo »multikulturno« resničnost. Ko pa bo duh ušel iz steklenice, pa bo prepozno. Videti je sicer, da glasovanje o imuniteti za Marine Le Pen ter ostra razprava, ki je temu sledila, ni bistveno ogrozila javnomnenjskega primata opozicijske SDS. Ki pa se že zaveda realnosti, da bo potrebno tudi na evropskem nivoju več energije vložiti v dodatno povezovanje s tistimi sorodnimi članicami EPP, ki gojijo podobna stališča do politike Evropske komisije (denimo konservativne stranke na Madžarskem, Češkem, Poljskem…). V vsakem primeru pa bo morala računati na scenarij možnega razpada EU ter razrast slovenskega evroskepticizma, ki se je – bodimo iskreni – v zadnjem času zelo okrepil tudi med volivci pomladnih strank. In tu ne gre le za kritiko sedanje politike EU, pač pa za EU v samem bistvu, saj naj bi bila po nekaterih (levičarskih) interpretacijah zgolj nadaljevanje tretjega rajha na nekoliko nežnejši način. Toda če slovenska pomlad zavzame takšno stališče, kaj ji potem sploh še ostane? Pritrjevanje Erdoganu in Vladimirju Putinu? Morda EU brez Francije in Nizozemske ter z novo članico Turčijo? Bog nas varuj takšne EU! In Bog nas varuj EU, v kateri bo ta isti Bog potisnjen v sekularistično in laicistično anonimnost.

P. S.: Mimogrede, ste že kdaj pomislili, da v angleščini in nemščini ista beseda pomeni »desno« in »prav«?

nazaj na vrh