Sovražni govor, kot ga producirata Svetlana Makarovič in Ivo Godnič, je v Sloveniji celo nagrajen – smo se kaj naučili iz dogajanja v Ruandi pred četrt stoletja?

Ivo Godnič (foto: arhiv Demokracije) Ivo Godnič (foto: arhiv Demokracije)

O sovražnem govoru je bilo že toliko napisanega, da verjetno ni več kaj dodati. Morda le to, da ima ta pojav v Sloveniji očitno dvojni obraz. Po eni strani skuša režim čim bolj omejiti svobodo govora in tudi prikriti resnico o številnih perečih temah, denimo o migrantih. Po drugi strani pa isti režim dopušča sovražno propagando »rdečezvezdašev«.

Kot smo nedavno poročali, je vrhovno sodišče v zadevi domnevnega razpihovanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti proti Romom sprejelo novo razlago 297. člena Kazenskega zakonika v smislu, da gre pri javnem spodbujanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti za kaznivo dejanje tako v primerih, ki lahko ogrozijo javni red in mir, kot tudi v primerih groženj, zmerjanja in žalitev, če so podani ostali zakonski znaki za obstoj kaznivega dejanja. To pomeni, da se pojav sovražnega govora po novem obravnava z nekoliko širšo perspektivo, kar bi lahko oblast dodatno zlorabila za pregon drugače mislečih. Toda po drugi strani bi se po novi pravni praksi lahko v zaporu znašli tudi osebe, kot so Svetlana Makarovič, Ivo Godnič, Tit Turnšek in morda še kdo.

Spomnimo – najbolj znani Titov imitator Godnič je v oddaji Dobro jutro maja 2011 dejal, da ima sodeč po rezultatih ankete o Titu kot pozitivni ali negativni osebnosti več kot 90, 92 odstotkov prijateljev in zaveznikov, kar se Tita tiče. »Teh osem bomo pa … Saj zdaj so sveto Barbaro izpraznili, ne, je spet prostor, a veste.« Še bolj neposredna je bila leto kasneje Svetlana Makarovič, saj je v intervjuju za Siol dejala, da obstajajo stvari, ki jih je treba sovražiti. »Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost.«

Dovoljeno je sovražiti tiste, ki po »naši« presoji govorijo »sovražno«

Seveda bo kdo ob tem rekel, češ saj je govorila samo o instituciji. Toda tu ne gre samo za škofe in duhovnike, ampak za vse katoličane. Če bi denimo nekaj podobnega izrekla za Jude, bi verjetno nastal silovit vihar. Tako pa so si pristojni organi zatisnili oči in ušesa, medtem ko je precejšen del slovenske javnosti njeni izjavi glasno ploskal. In ne pozabimo: največjo vlogo pri tem igrajo množični mediji, ki so tudi prenašalci takšnih sporočil. T. i. mainstream mediji se od tovrstnih sovražnih izjav, ki niti niso tako redke, niso distancirali. Povsem obratno pa so ravnale v primerih izjav, ki same po sebi niso pozivale k sovražnim dejanjem – spomnimo se, kako so se obešali na izjave sedaj že nekdanjega ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta, pa v zadnjem času tudi na domnevni antisemitizem Bernarda Brščiča. Iz takšne selektivne obravnave pojavov javno izraženega sovraštva lahko razberemo, da je sovraštvo proti določenim skupinam (kot denimo katoličani, antikomunisti, »desničarji«, itd.) dovoljeno in celo nagrajeno. Spomnimo: Makarovičeva je tudi prejemnica izjemne pokojnine oz. državnih rent, ki jih prejemajo nekateri privilegirani umetniki. Iz tega pa lahko izpeljemo, da se sovražni govor proti določenim skupinam načrtno goji, tako kot se je gojil že v času bivše Jugoslavije – torej: režim, ki nam je vladal tedaj, nam vlada še vedno. In veliko vprašanje je, ali bodo sodišča v takšnih primerih sploh ukrepala.

Spomin na veliko tragedijo v Ruandi

Ko smo že omenili medije, naj spomnimo na zelo tragične dogodke pred 25 leti v Ruandi. V tej osrednji afriški državi je 6. aprila 1994 strmoglavilo letalo s predsednikom Juvénalom Habyarimano, z njim pa je bil na letalu tudi predsednik sosednjega Burundija Cyprien Ntaryamira in precej njunih sodelavcev. Zaradi sestrelitve so vsi umrli.

Ta dogodek je bil neposreden povod za genocid, ki je sicer temeljil na že starih medetničnih napetostih v državi, kjer je sicer živelo dvoje plemen in sicer Tutsiji in Hutuji. Za sestrelitev letala so bili neposredno obtoženi Tutsiji, vendar tedaj niti ni bilo več pomembno, kdo je streljal na letalo, pač pa so načrtovalci genocida samo čakali na primerno priložnost. In so jo tudi dobili. Takoj po tem dogodku so pripadniki vojske, žandarmerije in milic pobili ključne voditelje Tutsijev in zmernih Hutujcev ter vzpostavile nadzorne točke in barikade, kjer so preverjali etnično pripadnost na podlagi osebnih izkaznic; osebe s tutsijevskim poreklom so bile ubite na mestu. Omenjene oborožene skupine so novačile ali prisilile hutujske civiliste in jih oborožile z mačetami, palicami ter ostalim hladnim in strelnim orožjem. V naslednjih tednih so oboroženi Hutujci sistematično pobijali, pohabljali in posiljevali Tutsije ter uničevali in kradli njihovo lastnino. Ubiti so bili tudi vsi Hutujci, ki so bili domnevno povezani z zmernimi političnimi skupinami, so imeli novinarski poklic ali pa je bila njihova fizionomija bolj podobna Tutsijem.

Radio, ki je širil sovraštvo

Ob tem velja spomniti, da je pri tako pošastnem širjenju genocida veliko vlogo odigral radio RTLM, ki je ves čas objavljal pozive k pobijanju in pozival Hutujce k orožju, Tutsije pa so imenovali »ščurke«. Ker je bilo mogoče Tutsije prepoznati že po fizionomiji obraza, jih ni bilo težko prepoznati. Radio je zelo neposredno pozival k iztrebljanju Tutsijev (TUKAJ), kar je bilo prikazano tudi v filmu »Hotel Ruanda« (glej TUKAJ in TUKAJ). Po nekaterih ocenah je bilo v roku nekaj mesecev ubitih okoli milijon ljudi, s čimer se je Ruanda vpisala v zgodovino eno najbolj krvavih politično motiviranih pokolov, saj so pomori presegli celo intenzivnost pomorov, ki jih je ukazal Stalin. In kar je bilo najbolj umazano – hujskači so se v svojih pozivih sklicevali celo na Boga.

Genocid je bil napovedan dvanajst let prej

Ni tako nepomembno, da je dvanajst let pred tem dogodkom v Ruandi prišlo do prikazovanj Božje Matere Marije (več o tem TUKAJ). Prikazovanja so se začela novembra 1981, torej nekaj mesecev po začetku Marijinih prikazovanj v Medžugorju, Marija pa se je predstavila kot »Mati Besede«, kakor jo sicer imenuje tudi sv. Bernard iz Claivauxa v svoji znameniti molitvi »Spomni se« (TUKAJ).

V prikazovanju 15. avgusta 1982, torej na praznik Marijinega vnebovzetja, je bila izrečena tudi zloglasna prerokba. Prikazovanje je trajalo skoraj osem ur, navzočih pa je bilo skoraj dvajset tisoč ljudi. »Marija jih je posvarila, da bo tekla »reka krvi«, če se Ruanda ne bo obrnila k Bogu. Vidci, ki so skozi vse prikazovanje trpeli zaradi tresavice in so jokali, so videli goreča drevesa, razsekane in obglavljene ljudi in toliko trupel, da ni bilo nikogar več, da bi jih pokopal.« Marija je v sporočilih opozarjala, da je cel svet na robu katastrofe. To se je izkazalo septembra 1983, ko je zelo malo manjkalo, da bi prišlo do usodnega jedrskega spopada med Zahodom in Sovjetsko zvezo. Prisebnost sovjetskega oficirja Stanislava Petkova, ki je pravilno zaznal lažni alarm (šlo naj bi za opozorilo na tri jedrske rakete, ki naj bi jih izstrelila ZDA), je preprečila katastrofalne posledice, ki bi lahko terjale življenja več sto milijonov ljudi.

Preživela, da pričuje

O genocidu je svojo knjigo »Preživela, da pričujem« napisala tudi Immaculée Ilibagiza, sicer pripadnica Tutsijev, Slednja je preživela, ker je sosed Hutujec njo in še sedem drugih tri mesece skrival v zelo majhni kopalnici. Razen enega od njenih bratov, ki je študiral v Senegalu, so vsi člani njene družine nesrečno umrli. Očeta so ustrelili, mater in dva brata pa so z mačetami okrutno razsekali hutujski uporniki. Immaculée je med skrivanjem včasih po dvajset ur na dan premišljevala in molila. Zdaj z možem in dvema otrokoma živi v New Yorku in poziva ljudi k spreobrnjenju in spravi. Obiskala je celo bratovega morilca v ječi, da bi mu odpustila. Pred štirimi leti je tudi pričevala na festivalu mladih v Medžugorju (posnetek si lahko poslušate TUKAJ).

Čeprav so razmere v Ruandi, ki jo je že pred genocidom pretresalo nasilje, neprimerljive s Slovenijo in je v Sloveniji težko že po fizionomiji obraza določiti, kdo je »belogardist«, pa ni mogoče izključiti, da bi ob morebitni zaostritvi razmer prišlo tudi do nasilja – predvsem zaradi sovražne kampanje, ki jo izvajajo nekateri posamezniki, tem pa mainstream mediji »držijo štango«.

nazaj na vrh