Slovensko gospodarstvo obvladuje Forum 21 s svojimi privrženci, ki so poleg divje privatizacije igrali tudi odločilno vlogo pri bančni luknji

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Andrej Aplenc Andrej Aplenc

S publicistom mag. Andrejem Aplencem smo se pogovarjali o njegovi novi knjigi, ki nosi naslov Tranzicija in je izšla pri založbi Nova obzorja, o Golem otoku, ameriški izkušnji, medijih, gospodarstvu, slovenski politiki in evropskih volitvah.

Gospod Aplenc, ste avtor številnih člankov in kolumn. Leta 1997 je izšla vaša knjiga Prodaja Slovenije, nedavno je izšla nova knjiga, ki nosi naslov Tranzicija. V njej ste zbrali svoje najzanimivejše članke in kolumne … Iz katerega obdobja?

V knjigi Tranzicija so zbrani moji članki in komentarji, ki sem jih napisal v zadnjih dvajsetih letih ter objavil v revijah in publikacijah Temna stran meseca, Mag, ko je bil urednik še Danilo Slivnik, Dignitas, Ampak in seveda Demokracija. To obdobje zajema našo tranzicijo iz totalitarnega režima v demokracijo, ki pa še ni končana.

V knjigi Tranzicija je na začetku ponatisnjen vaš članek iz knjige Temna stran meseca. Prispevku ste dali naslov Goli otok nekdaj in sedaj. Nedvomno vas je kot človeka golootoška izkušnja zelo zaznamovala.

Prav gotovo. Vsakdo, ki je bil izpostavljen izrednim psihološkim in fizičnim pritiskom, to v podzavesti nosi vse življenje. To velja za vse zapornike in vse vojake vseh armad. Za časa Vietnama je bilo to klinično prepoznano kot vietnamski sindrom. Je pa seveda tudi odločilno, kako je kdo živel kasneje v normalnih okoliščinah. Kar se mene tiče, lahko zatrdim, da so desetletja, ki sem jih preživel v ZDA, izničila vse psihološko breme Golega otoka.

 

Kako Goli otok doživljate zadnja leta, pravzaprav desetletja, ko je spremenjen v nekakšno turistično zanimivost?

Na Goli otok sem sedaj po osamosvojitvi vodil več obiskov, prvi je bil v režiji Nove revije. Za nekatere je res postal turistična zanimivost, nekateri se ne zavedajo, da je Goli otok naš ekvivalent Dachaua in drugih nacističnih taborišč. Razlog za to je, menim, iskati v dejstvu, da se naša polpretekla zgodovina ne uči objektivno v šolah, če se sploh, in da je v interesu vseh postkomunističnih strank vseh nekdanjih jugoslovanskih republik, da je bolje, da je Goli otok turistična zanimivost, kot pa spomin na koncentracijsko taborišče.

Po odhodu iz Jugoslavije in triletnem bivanju v Švici vas je oblikovala tudi ameriška izkušnja, kjer ste preživeli vse svoje poklicno življenje. S čim so vas ZDA navdušile? Je bila to svoboda, demokracija, podjetniški duh, svobodno tržno gospodarstvo ali kaj drugega?

Vse, kar ste našteli, predvsem pa občutek osebne svobode in obstoj pravne države. Mentaliteta Američanov je bistveno drugačna od slovenske, tam je vsakdo odgovoren zase, Američani ne pričakujejo in nočejo, da bi »država« na kakršenkoli način »poskrbela« za njih. Res pa je, da obstaja državna pokojnina, v katere sklad mora prispevati vsakdo, ki je zaposlen.

Leta 1990 ste se vrnili v Slovenijo. Kmalu ste postali direktor Slovenskih železarn. Vaše kolumne so zanimive tudi zato, ker pogosto uporabljate primerjalno metodo. Primerjali ste tudi slovenske in ameriške volitve. Vaš članek o tem je objavljen tudi v knjigi Tranzicija. Je razlika očitna?

Osnovna razlika je v tem, da je v Ameriki večinski volilni sistem, kar pomeni, da je izvoljen tisti kandidat, ki dobi več glasov. Pri nas pa imamo po zaslugi postkomunistov proporcionalni volilni sistem, kjer, kot smo videli že večkrat, nekdo, ki je dobil nekaj sto glasov, pride v parlament, drugi, ki jih je dobil več kot 2000, pa ne. Ustavno sodišče je odločilo, da je to protiustavno. V Ameriki se ni zgodilo in se tudi ne bo, da bi volivci vrsto let volili po protiustavnem sistemu, kot je to bilo pri nas. Sedaj se bo, kot vemo, to moralo spremeniti, parlament se bo moral odločiti za nov volilni sistem in pričakujem, da bomo končno dobili takega, ki bo primerljiv z drugimi v Evropi.

Dolga leta ste bili direktor Zavoda za oživitev civilne družbe. V njegovem okviru ste se veliko ukvarjali s slovenskim medijskim prostorom. Skupaj s kolegom dr. Janezom Jerovškom ste uredili dve tematski številki revije Dignitas, kjer ste analizirali stanje v slovenskih medijih …

V teh dveh številkah revije Dignitas smo se res ukvarjali z našo medijsko sceno. Menili smo, da v njej premočno prevladuje vpliv postkomunističnih strank, in upali smo, da se bo to spremenilo. Spremenilo se je res, vendar še na slabše − globoka država dobro ve, da je za politično obvladovanje razmer nujno treba obvladovati medije. Sedaj je tako, da je edina televizija, ki ni pod vplivom globoke države, Nova24TV.

V knjigi Tranzicija je ponatisnjen vaš članek iz te revije, ki nosi naslov Medijski umori osebnosti. Takrat ste recimo izpostavili primer medijskega umora Andreja Bajuka leta 2000 …

To je res, ta primer smo analizirali. Še veliko hujši medijski umor pa je doživljal in še doživlja Janez Janša. Tu je globoka država res naredila vse, kar je zmogla, skupaj z gonjo v medijih, zaporom in nenehnimi lažnimi novicami na njegov račun.

Za revijo Demokracija ste pred časom napisali dva kolumni na temo »fake news«, ki sta objavljeni tudi v knjigi Tranzicija. Ta izraz je bil najprej dobro znan v ZDA, danes je tudi pri nas. Je to za nas res nekaj novega glede na to, da so nam na veliko lagali že v prejšnjem, totalitarnem režimu?

Fake news so novost v tem, da so njihov glavni medij družbena omrežja, ki jih za časa prejšnjega sistema ni bilo. Kot vemo, niso omejena samo na to, pri nas imamo »fake news« v vseh medijih in televizijah. Rekel bi tudi, da so tudi »no news« del »fake news«. Z »no news« označujem to, da mediji ne poročajo o nekaterih novicah, ki niso prijetne za politično oblast. Na primer, v vseh medijih slišimo, kako varna je naša država, če pa pogledate internetno stran Nova24TV, pa vidite, kakšen pritok migrantov imamo in kaj si prebivalci ob meji o tem mislijo. 

Kako vi gledate na ta pojav?

Družbena omrežja so tu, in dokler bodo posamezniki ali posamezne skupine namenoma po twitterju, facebooku, instagramu in tako naprej namenoma sporočali lažne novice, se to ne bo spremenilo. Sicer so ta družbena omrežja s facebookom na čelu predmet upravičenih kritik in tudi uradnih ukrepov tudi zato, ker lahko zaznavno vplivajo na mnenje volivcev in na volilne rezultate. Vendar menim, da bodo vedno ostala problematična.

V Ampaku ste med drugim pisali o oligarhiji medijev. Kaj ste imeli s tem v mislih? Kako gledate na aktualno medijsko sceno v Sloveniji?

O tem sva že rekla nekaj besed. Sedaj imamo premočan vpliv postkomunističnih strank na celotno medijsko sceno z rezultatom, da je poročanje in pisanje medijev politično pristransko. Pri nas se v nasprotju z drugimi demokracijami v poročanje v istem članku nenehno mešajo novice in osebna mnenja novinarjev in novinark. Povprečen bralec jemlje vse, novice in osebna mnenja, kot dejstva, kar seveda omogoča zelo uspešno manipuliranje z javnim mnenjem. Tega v demokratični tujini sploh ni, tam vsi ugledni časopisi točno ločijo novice in uredniški del časopisa, kjer lahko uredništvo objavlja svoja politična stališča. Pri nas pa vsi mediji sledijo opisanemu vzorcu tendencioznega poročanja zaradi tega, ker globoka država prek posameznikov lastniško obvladuje medije. To je po mojem mnenju eden glavnih razlogov, da smo še globoko v tranziciji.

V kolumnah ste se veliko ukvarjali tudi z divjo privatizacijo družbenega premoženja in s t. i. rdečimi direktorji, ki so se združili v Forumu 21 pod vodstvom zadnjega šefa partije Milana Kučana. V zadnjem desetletju smo o njih govorili kot o tajkunih. Kdo danes obvladuje slovensko gospodarstvo?

Slovensko gospodarstvo obvladuje Forum 21 s svojimi privrženci, ki so poleg divje privatizacije igrali tudi odločilno vlogo pri bančni luknji. Le del gospodarstva, to so mala podjetja, je tu izvzet, ker je pač lastniško v družinski lasti.

Kako pa gledate na dogajanje v slovenskem sodstvu? V zadnjem času so predvsem odmevale besede sodnika Zvjezdana Radonjića, ki je sodil v zadevi Novič in je opozoril na pritiske nanj …

Pravna država je nujen sestavni del demokracije, brez nje demokracije ni, in ker pri nas pravne države ni, nimamo niti demokracije v pravem smislu te besede. Primer Novič in pritiski na sodnika so le zadnji v vrsti enakih primerov, kjer nekoga poskušajo obsoditi za nekaj, česar ni storil, in kjer nekoga ne obsodijo za to, kar je storil. Vrsto najvišjih funkcij v sodnem sistemu so zasedali ljudje, ki tam nikdar ne bi smeli biti zaradi njihove sodne prakse v prejšnjem režimu. Dejstvo je, da sodni sistem tudi sedaj ni prečiščen. Spomnimo se le na sodno farso Patria. V sistemu sodstva za ta montirani sodni proces ni nihče odgovarjal, in dokler odgovornosti ne bo, se tudi sistem sam ne bo spremenil.

No, pojdiva k aktualni politiki. Konec maja so bile v Sloveniji in Evropski uniji volitve evropski parlament. Kako vidite rezultate evropskih volitev v Sloveniji?

Rezultat liste SDS-SLS z več kot 26 odstotki vseh glasov in tremi poslanskimi mesti v evropskem parlamentu je zelo dober. Poleg tega je tu NSi z dobrimi 11 odstotki glasov. Mediji to komentirajo na vse mogoče načine, dejstvo pa je, da smo na volitvah lahko videli katastrofalne rezultate Levice, Alenke Bratušek, DeSUS in Mira Cerarja. Nihče pa ne pove, da je zmaga SDS-SLS in NSi še posebno pomembna ob tem, da so vsi mediji lastniško in propagandno vezani na prenovljene komuniste in globoko državo. Še en detajl, ki me je pa presenetil; kolikor vem, je prvič v Ljubljani Center zmagala SDS-SLS z več kot 21 odstotki glasov. 

Kako pa na evropski ravni? Zmagala je sicer Evropska ljudska stranka, a je dobila manj poslancev kot pred petimi leti, nazadovali so tudi evropski socialisti …

To je res in pričakujem, da bodo povezave v evropskem parlamentu take, da bo lahko Evropska ljudska stranka uresničila svoje cilje.

Nemška kanclerka Angela Merkel je nedavno na izrednem vrhu Evropske unije podprla koncept t. i. spitzenkandidatov in vodilnega kandidata svoje desnosredinske evropske politične skupine EPP Manfreda Webra. Menite, da mu bo uspelo postati predsednik Evropske komisije? Je pravi človek za to mesto? Kako politično obarvano Evropsko komisijo pričakujete oziroma si želite?

Pričakujem, da bo Manfred Weber postal predsednik Evropske komisije. Menim, da je zelo dober politik in da mu bo za to uspelo pridobiti široko podporo.

No, največji poraženec evropskih volitev pri nas Miro Cerar se po novem omenja kot morebitni slovenski kandidat za evropskega komisarja. Ali ni to precej nenavadno glede na to, da je njegova stranka na evropskih volitvah dobila samo 1,6-odstotno podporo? Si upate napovedati, koga bo Šarčeva vlada predlagala za komisarja? Nedvomno bi to moral biti kredibilen kandidat z ustreznimi kompetencami, ki bi bil sposoben zagovarjati tudi slovenske interese v Evropski komisiji?

V sedanji zmešnjavi in prerivanju v strankah koalicije je tako napovedovanje zelo nehvaležno. Najboljši kandidat bi seveda bil dr. Anže Logar, vendar ne pričakujem, da bi ga vlada imenovala. Po vsej verjetnosti poteka boj med Cerarjevo stranko, ki hoče Mira Cerarja, in SD, ki bo seveda forsirala svojo Tanjo Fajon.

Kako pa gledate na razmišljanja, naj bi se SMC, DeSUS in SAB priključile LMŠ? Podobno kot je leta 1994 prišlo do združitve Liberalne demokratske stranke (LDS), Demokratske stranke Slovenije (DSS), Socialistične stranke Slovenije (SSS) in Zelenih - Ekološko socialne stranke (ZESS) in je nastala Liberalna demokracija Slovenije …

O tem se govori, kaj pa bo, bomo pa videli. Vsekakor bi to lahko bil poskus, ki bi ga narekovala globoka država. Dobiti moramo namreč nov volilni sistem in ni dvoma, da globoka država razmišlja, kaj storiti v novih okoliščinah, združitev teh strank je mogoč odgovor na to. Zelo verjetno pa bodo, če bo do združitve prišlo, po združitvi nastale razprtije v novonastali stranki za položaje, vplive in denar. Globoka država to seveda tudi ve, dejstvo pa je, da na političnem prizorišču levice ni močne osebnosti, ki bi te razprtije in interese držala v šahu. Pri tem, ker je pri nas marsikaj mogoče, je mogoče, če že ne celo zelo verjetno tudi to, da Šarec ne bo več predsednik vlade, pač pa da bo spet postal komedijant in da bo po Jankoviću, Cerarju in Šarcu vzniknil nov obraz. Lahko da ima globoka država tudi to v mislih. Šarec je kot predsednik vlade popolnoma neoperativen, globoka država to dobro ve, zato je nov obraz verjeten. Če na tak način presojam sedanji politični položaj in ocenjujem, kdo bi lahko bil kaj, menim, da ni izključeno, da bo dozdajšnja komisarka Violeta Bulc igrala pri vsem tem pomembno vlogo.  

In še za konec. Kako na eni strani ocenjujete delovanje Šarčeve vlade in na drugi opozicije na čelu s SDS?

Kar se tiče opozicije in SDS, je odgovor lahek. Zavzema se za pravno državo, pričakuje ukrepe institucij z ozirom na rezultate preiskovalne komisije Anžeta Logarja glede bančne luknje in milijarde opranega iranskega denarja ter predlaga ukrepe za sanacijo pokojninskega in zdravstvenega sistema. Za zdaj brez rezultata, ob obstrukciji koalicijskih strank.

Delovanje vlade Marjana Šarca se najbolje opiše s tem, da ne dela nič, razen da zavrača vse predloge opozicije. Pokojninski sistem je v težavah, zdravstveni sistem razpada, zdravniki odhajajo v tujino, bolniške sestre pa v druge, bolje plačane službe, dogajanje ob arbitraži z neodgovornim govorjenjem Sekolca in Drenikove, prisluškovanje in tako naprej, vse brez odgovornosti in konsekvenc. Ob vsem tem pa poslušamo »fake news« v vseh medijih, ki o vseh teh zgodbah poročajo neprofesionalno in tendenciozno in kjer preiskovalni novinarji (ki pravijo, da so to, čeprav niso) ne naredijo ničesar, da bi zadeve preiskali.

Sicer me je pa nedavno res presenetila oddaja na nacionalni TV in potem posledično reakcija Marjana Šarca. Kot smo videli, je nacionalka imela oddajo o bančni luknji. Na internetu so znani ekonomisti in analitiki ocenili to oddajo kot neprofesionalno, finančno napačno in politično tendenciozno z iskanjem krivcev tam, kjer jih ni. No, karkoli je ta oddaja že bila, končno ni pomembno. Neverjetno pa je, kako se je odzval Marjan Šarec − s twittom, v katerem je napisal, da sedaj, ko je videl to oddajo, bo pa …, in tako naprej. Dejansko gre seveda za vprašanje odgovornosti glede bančne luknje in za prodajo Abanke, čemur se Marjan Šarec izogiba na vse načine. Skratka, kot da ni bilo preiskovalne komisije Anžeta Logarja in vse dokumentacije, ki jo je ta zbrala. Ne, predsednik vlade ne ve nič o tej komisiji in o tem, kaj je ugotovila. Ne, a ko je videl TV-oddajo, pa pravi, sedaj bom pa, in še pove, da bo, karkoli bo že naredil, pozabil na bančno luknjo in da bo premišljeval, ali naj proda Abanko, vse zaradi te TV-oddaje. Menim, da kaj takega nismo še nikdar videli nikjer, v nobeni državi, pri nobenem predsedniku vlade ali vplivnem politiku. Nekatere TV-oddaje v tujini so že imele velik vpliv na posledično dogajanje, toda tu je zadeva popolnoma drugačna. Tu je bilo že pred TV-oddajo vse jasno spričo dejstva, da so tu rezultati in poročilo preiskovalne komisije in zaveza Evropi za prodajo Abanke. Vendar, kot smo slišali Marjana Šarca in druge koalicijske politike, ta TV-oddaja je izpostavila nova dejstva, zato bomo ukrepali drugače. No, nova dejstva so seveda »fake news« in upal bi si trditi, da je vse skupaj zrežirano. Tako deluje naša sedanja vlada.

Biografija

Mag. Andrej Aplenc je bil rojen 2. septembra 1930 v Ljubljani. Kot dijak in študent je bil dvakrat zaprt na Golem otoku. Magistriral je leta 1970 na Thayer School of Enginering, Dartmouth College v ZDA. Leta 1990 se je vrnil v Slovenijo. Od takrat je bil dejaven v organizacijah civilne družbe, ki je kritično presojala politične razmere ter tiskane in televizijske medije v Sloveniji. Leta 1999 je bil med soustanovitelji Zavoda za oživitev civilne družbe, kjer je bil sourednik publikacij Medijska konstrukcija slovenske realnosti, 2002, ter Medijska in človekova (ne)svoboda, 2008, revija Dignitas, Založba Nova revija. Je avtor knjige Prodaja Slovenije, Mladinska knjiga, 1997, bil pa je tudi kolumnist v revijah Ampak, Mag in Demokracija. Njegov sin in hčerka živita v ZDA, kjer sta ustvarila uspešni akademski karieri.

V okvir na koncu

Tranzicja

Knjigo mag. Andreja Aplenca Tranzicija lahko kupite prek spletne strani www.vseknjige.si ali naročite na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma na telefonski številki: 01 24 47 200.

nazaj na vrh