Slovenska vojska po zgledu komunistične JLA? Pred tremi leti slovenski vojaki vadili obvladovanje protestnikov in zaščito migrantov pred njimi - bodo šli tokrat nad vaške stražarje?

Bi vojska, ki je branila samostojno Slovenijo, ponovila to, kar je prakticirala JLA? (foto: arhiv Demokracije) Bi vojska, ki je branila samostojno Slovenijo, ponovila to, kar je prakticirala JLA? (foto: arhiv Demokracije)

Ob nedavni smrti Davida Tasiča, enega od obsojencev v procesu JBTZ, smo obudili spomine na dogajanja v drugi polovici osemdesetih let, ko je tedanji zastavnik JLA Ivan Borštner na poveljstvu devetega armadnega območja v Ljubljani v roke dobil dokument, pravzaprav vojaški ukaz, za katerega je presodil, da je zelo nevaren za Slovence. Šlo je namreč za premeščanje sil in oborožitve z obmejnih območij v notranjost Slovenije, kar bi lahko pomenilo tudi pripravo vojske na boj proti morebitnim protestom.

 

Ukaz, ki ga je izdalo poveljstvo devetega armadnega območja (tedaj ga je vodil generalpodpolkovnik Svetozar Višnjić, malo kasneje pa je bila »deveta armada« priključena k petemu armadnemu območju s sedežem v Zagrebu), se je naslanjalo na ukaz iz Beograda, ki je bil izdan tako rekoč le teden dni po dogodkih v ljubljanskem Litostroju, ko je prišlo do stavke in nato do ustanovitve iniciativnega odbora bodoče socialdemokratske stranke. Borštner je dokument skopiral (šlo je za pohabljeno kopijo, brez oznake stopnje zaupnosti) in kopijo dostavil v uredništvo Mladine, kjer jo je najprej dobil David Tasič, malo kasneje, ko je armadni časopis napadel Mladino zaradi kritičnega članka o jugoslovanskem obrambnem ministru Branku Mamuli, pa je odgovorni urednik Mladine Franci Zavrl kopijo odnesel na Mikro Ado, založniško-računalniško podjetje, kjer je delal tudi publicist Janez Janša. Nadaljevanje je znano: omenjeno kopijo je Udba izrabila kot »corpus delicti« za aretacijo Janeza Janše in za discipliniranje »domačih upornikov«, kar je sicer zahteval Beograd. Udba je aretirala še Davida Tasiča, KOS pa Ivana Borštnerja, vsi trije so končali v vojaškem priporu na Metelkovi. Četrti obtoženi Franci Zavrl se je branil s prostosti.

Kakor je razvidno iz knjige Igorja Omerze »JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje«, so vodilni v JLA kasneje tajili pomembnost dokumenta, katerega kopijo je na Mladino dostavil Borštner – vsaj v tem smislu je javnosti kasneje sugeriral eden vodilnih v tedanjem devetem armadnem območju generalmajor Marjan F. Kranjc. Ne glede na to pa so kasnejši dogodki pokazali, da je bil strah pred vojaško intervencijo upravičen. Čeprav je JLA z odkrito agresijo posredovala šele junija 1991, torej ob osamosvojitvi Slovenije, je bila že pred tem večkrat v najvišji stopnji bojne pripravljenosti za posredovanje. Spomnimo: rožljanje z orožjem se je pojavljalo že ob sprejemu amandmajev k republiški ustavi septembra 1989, pa pred prvimi večstrankarskimi volitvami spomladi 1990, istega leta tudi pred plebiscitom, pa tudi v začetku oktobra 1990, ko je prišlo do zasedbe zgradbe, kjer je imela TO svoje poveljstvo, zato je prišlo do spontanih demonstracij in tudi do incidentov, saj so demonstranti ovirali tudi vozilo z vojaškimi osebami. Po nekaterih podatkih so bili takrat v vrhniški vojašnici pripravljeni tanki za pohod proti Ljubljani, očitno za primer, če bi se število demonstrantov povečalo, vendar se je situacija umirila, ko je notranji minister Igor Bavčar preko zvočnika pozval demonstrante, da se razidejo. Glavni štab TO, ki ga je namesto odstavljenega generala Ivana Hočevarja vodil polkovnik Janez Slapar, je tedaj že delovalo na drugi lokaciji, Demosova vlada pa v tistem trenutku, ko so bili šele vzpostavljeni mehanizmi za prevzem nadzora nad TO in vključitvijo Manevrske strukture narodne zaščite v njene strukture, ni želela tvegati spopada in izrednih razmer.

V teh dneh pa je na twitterju spet zaokrožil članek o tem, da se Slovenska vojska uri za obvladovanje protestnikov v Sloveniji. Gre pa za članek, ki je bil objavljen na MMC RTVS že pred tremi leti, kot avtor pa se je podpisal Jure Brankovič. »Nad prihodom beguncev lokalni prebivalci niso bili navdušeni. Zato jih je začela vojaška policija potiskati na varno razdaljo,« naj bi bilo zapisano v scenariju vojaške vaje. »Pripadniki slovenske vojaške policije so s pripadniki vojska drugih držav, ki so sodelovale pri vaji, vadili samostojno in brez prisotnosti policije. Tako je iz območja opravljanja postopkov z migranti s fizično silo odstranila (našemljene) demonstrante, ki so s slovensko zastavo in napisi "Tukaj je naša zemlja" v namišljenem scenariju skušali preprečiti postopke,« je zapisano v tri leta starem članku. Kot je še zapisano, generalštab dogajanja ni komentiral, na ministrstvu za obrambo so bila mnenja deljena. Tudi zaradi stališča ustavnih sodnikov, da vojska ne sme uporabljati prisilnih sredstev.

Očitno je bila ta akcija precej neposrečena in so jo opustili, saj se podobne vojaške vaje kasneje niso več pojavljale, verjetno tudi zato, ker je akcija preveč spominjala na JLA. Spomnimo, v tistem času je obrambno ministrstvo vodila Andreja Katič (SD), sedaj pravosodna ministrica, medtem ko ministrstvo za obrambo sedaj spet vodi kompromitirani Karl Erjavec (DeSUS), ki je pred komisijo za nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami očitno govoril neresnico glede arbitražne afere. Vendar pa ni izključeno, da se priprave na obvladovanje morebitnih protestov izvajajo v tajnosti, tudi glede na precej množičen pojav protestov po svetu v zadnjem tednu dni. Prav tako je zaradi dejstva, da se kot odziv na neučinkovitost vlade pri zajezitvi ilegalnih migracij pojavljajo vaške straže in razne »varde«, zelo verjetno, da bi prišlo do kakšne vojaške akcije proti menda ilegalnim paravojaškim formacijam.

Je morda to razlog, da na sejo sveta za nacionalno varnost ne vabijo več predstavnika opozicije? Je možno, da Šarčeva vlada ljudstvo za hrbtom pripravlja akcijo v slogu JLA? Ob tem je bizarno, da koalicijske stranke zelo glasno napadajo tovrstne formacije, češ treba je zaupati redni vojski in policiji, ob tem pa častijo NOB, ki temelji na razvoju povsem ilegalne paravojaške formacije, kar so bili partizani vse do leta 1945, ko je prišlo do dokončnega revolucionarnega prevzema oblasti. Ob tem pa velja spomniti tudi na odločne zahteve zadnjega jugoslovanskega obrambnega ministra armadnega generala Veljka Kadijevića v prvi polovici leta 1991 po razorožitvi paravojaških enot v tedanji SFRJ – v mislih je imel seveda predvsem slovensko TO ter hrvaški Zbor narodne garde. Tudi ta Kadijevićeva zahteva je bila izgovor za pritisk na predsedstvo SFRJ, da dovoli vojski posredovanje – ali pa se bo zgodil vojaški puč, ki ga je Kadijević skušal (neuspešno) koordinirati s predstavniki dogmatičnih sil v Moskvi (general Dmitrij Jazov). Skratka, glede na ravnanje sedanje oblasti ni mogoče izključiti, da se bo praksa, ki bi morala biti del preteklosti, spet ponovila.

nazaj na vrh