Predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca v novi Demokraciji: »Država se obnaša kot razvajena ljubica, ki ultimativno določi svoje potrebe, gospodarstvo pa jih mora obvezno zadovoljiti«

Alojz Kovšca je leta 1996 diplomiral na temo terorizma, kasnejši dogodki so potrdili njegove teze. (foto: Polona Avanzo) Alojz Kovšca je leta 1996 diplomiral na temo terorizma, kasnejši dogodki so potrdili njegove teze. (foto: Polona Avanzo)

»Nekateri poslanci žal ne razumejo, kaj lahko dajo v obdelavo državnem svetu in kakšne rezultate lahko od nas dobijo. Marsikatero vprašanje se ne bi izpostavilo kot ideološko vprašanje, če bi bilo strokovno razrešeno že v DS,« meni Alojz Kovšca, obramboslovec, urar in zlatar-filigranist, danes pa predsednik državnega sveta.

Alojz Kovšca se je rodil 13. septembra 1965 v Čapljini kot drugi od štirih otrok častnika JLA in gospodinje. Po končani osnovni šoli je maturiral na Vojaški gimnaziji Franca Rozmana - Staneta v Ljubljani ter šolanje nadaljeval na Vojaški akademiji v Beogradu in v Banjaluki. Tik pred diplomo je na lastno zahtevo 2. junija 1988 zapustil JLA. Od leta 1988 do 1992 je bil zaposlen kot računalniški programer v PS Mercator. Leta 1991 je kot prostovoljec aktivno sodeloval v osamosvojitveni vojni in bil odlikovan s srebrno Maistrovo medaljo. Takoj po vojni je zapustil TO in se zaposlil pri urarskem mojstru Stanetu Kajfežu v Ljubljani, opravil urarski pomočniški izpit in izpit za trgovskega poslovodjo. Leta 1996 dokončal študij ob delu na Fakulteti za družbene vede, smer politologija - obramboslovje in prejel univerzitetno Prešernovo nagrado za diplomsko delo, nato je ustanovil lastno podjetje. V Centru strokovnih šol Celje je pridobil strokovno poklicno izobrazbo urar in zlatar-filigranist, nato pa pri OZS opravil še urarski mojstrski izpit. S soprogo se preživljata z urarstvom, zlatarstvom in gostinstvom v družinskem podjetju. Decembra lani je bil že v prvem krogu izvoljen za predsednika državnega sveta. Je poročen in oče štirih otrok.

Je državni svet sploh potreben? Zakaj?

Državni svet (DS) Republike Slovenije je neizogibno potreben, ker je to zadnji branik civilne družbe pred politokracijo. V DS imamo možnost neposredne komunikacije s civilno družbo brez upoštevanja strankarskih interesov in ideoloških zadržkov. DS je najvišji organ, v katerem so neposredno zastopane lokalne skupnosti. V njem je 22 predstavnikov občin, nekateri so župani ali podžupani, ki so bili z zakonom izključeni iz državnega zbora. V DS neposredno zastopajo interese lokalne samouprave. V DS izvajamo nelobistično obliko zastopanja interesov posameznih družbenih skupin: negospodarstva, gospodarstva, kulture, športa, šolstva in znanosti. Neposredno se srečujemo s problemi, ki jih v vsakdanjem življenju zaznavajo različne stroke. Državni svetniki niso zaposleni v DS, ampak delajo v svojih okoljih. Iz teh okolij prinašajo v DS aktualna vprašanja civilne družbe. Včasih smo sposobni artikulirati probleme, ki jih politika zazna šele čez nekaj časa. Takšen primer je problem nadzora nad plačili delavcev, napotenih na delo v tujino. Zaradi varovanja lokalnih trgov delovne sile je Evropska unija postavila zahtevo nacionalnim zakonodajalcem, da izenačijo plačila napotenih delavcev s plačili delavcev v državi, v katero so napoteni. S tem se zagotavlja lojalen nastop gospodarskih družb na enotnem evropskem trgu. Poplačilo davkov in prispevkov delodajalca je pogoj za izdajo obrazca A1, brez katerega delavec ne sme biti napoten na delo v tujino. Zakonodajalec je uzakonil 5-dnevni rok za izdajo obrazca na zahtevo delodajalca. Posamezna podjetja, ki v tujini opravljajo servisne storitve v pogodbenih rokih, ki so lahko tudi 24 ali 48 ur, so s takšno zakonsko ureditvijo hipoma zašla v težave. Preden bi lobisti gospodarstva prišli do politikov in preden bi politika zaznala razsežnosti problema, bi minilo veliko časa. V DS pa je ta problem prišel na dnevni red, takoj ko se je pojavil. Tudi način dostopa DS do odločevalcev je zelo neposreden, saj smo v isti hiši, zato svetniki lahko naslavljamo poslance vseh političnih strank. Razmeroma hitro lahko predlagamo ustrezne rešitve. Od tod dalje pa je vse odvisno od Državnega zbora (DZ) RS.

Ob robu nedavne ustanovne seje DS je predsednik državnega zbora Milan Brglez rekel, da DS ne sme nagajati državnemu DZ? Nagajate DZ?

Ne, tega ne bi vzel kot nagajanje. DS sledi dogajanju v DZ in takrat, kadar je mnenje javnosti nenaklonjeno kakšni zakonski določbi, zelo hitro reagira. Izpostavil bi, da se sestava DS močno razlikuje od sestave DZ. Če pogledate državne svetnike, na primer predstavnike znanosti, so to ljudje, ki imajo v strokovnih asociacijah pomembne vloge, prav tako predstavniki kulture in gospodarstva. Problemi, ki jih zaznava stroka, pridejo na dnevni red DS takoj in takoj se nanje odzovemo. Če bi bila slovenska politika malo bolj modra in malo manj vulgarna, bi lahko DS uporabila kot indikator javnega mnenja. Preden se zakonodajni predlog znajde na mizah DZ, je vedno mogoče opraviti posvet v DS in dati vsem družbenim skupinam možnost, da zavzamejo del političnega parketa. Vendar ne tisti del, kjer se sprejemajo odločitve, temveč tisti del, kjer se predlagajo kakovostne rešitve. DS bi morala politika razumeti kot javni forum, kjer se oblikujejo rešitve po meri javnosti. Če bi politika to znala, bi DS lahko s pridom uporabljala. Da pa bi politika to znala, bi tisti, ki sedijo v DZ, morali bolje razumeti svojo vlogo in potrebe civilne družbe. Nekateri poslanci žal ne razumejo, kaj lahko dajo v obdelavo v DS in kakšne rezultate lahko od nas dobijo. Marsikatero vprašanje se ne bi izpostavilo kot ideološko vprašanje, če bi bilo strokovno razrešeno že v DS.

Celoten intervju si lahko preberete v novi Demokraciji!

nazaj na vrh