Preberite Jankovićeve laži, ki jih je izrekel na Rožniku: “Recimo hvala partizankam in partizanom, ki so osvobodili to državo, nam dali priliko, da smo zdaj v samostojni državi”

  • Napisal  M. S./Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Foto: printscreen Foto: printscreen

Na ljubljanskem Rožniku smo bili spet priča rdečim orgijam, ki jih tradicionalno pripravljajo ob prazniku dela. Prireditve so se sicer udeležili tudi “evropski veljaki” Violeta Bulc, Tanja Fajon in Igor Šoltes, ki so – vsaj slednja dva – prišli po simpatije za evropske volitve. Partizanska pesem Hej, brigade je bila sicer uvod v to komunistično srečanje, ki ga je “izpopolnil” ljubljanski župan Zoran Janković s svojimi številnimi lažmi.

Po partizanski pesmi Hej, brigade, za katero je voditelj dejal, da je to “neformalna himna Ljubljane”, je imel besedo “tovariš Zoran“, ki je zbrane nagovoril “Živel 1. maj, spoštovane tovarišice in tovariši, s partizanskim pevskim zborom je to srečanje polno spominov, polno lepih stvari, ki so se zgodile v tej državi.” Dejstvo je, da se je pod “partizanskimi pesmimi” v tej državi zgodilo lepega bolj malo, o čemer pričajo številna morišča po vsej državi. Komunisti so namreč za seboj pustili več kot 600 morišč, številne žrtve komunističnih pobojev pa dostojnega pokopa niso dočakale. Velika večina je bila pobitih izvensodno, kar še dodatno priča o tem, kako so komunisti pravico vzeli v svoje roke.

Janković se je hvalil z vodenjem Mercatorja in kako so delavke za njim jokale – a to, da je Janković uspešen podjetnik, je mit!
Seveda Jankovič ni mogel iz svoje kože in je spet obujal čase, ko je bil na čelu podjetja Mercator. Tistega podjetja, ki ga je zapustil globoko v rdečih številkah, kljub temu pa je Janković vsem zbranim na Rožniku dejal:“V najboljših časih sem vodil največji sistem v državi, Mercator, in če si vzamem tisto, kar mi je ostalo najbolj v spominu, poleg 14 jugoslovanskih nagrad, je to, da so moje sodelavke v trgovinah jokale, ko so me zamenjali. To je bil tisti naš notranji odnos, da vsakega sodelavca moraš spoštovat.” Da je Janković uspešen podjetnik, je mit. Na čelo Mercatorja je prišel neposredno po nalogu politike. Nekdanji predsednik vlade Tone Rop je to priznal tudi pred kamerami:

https://www.youtube.com/watch?time_continue=2&v=MzhbR7N9FeI

V času, ko je Janković vodil Mercator, je le-ta posloval z vsemi njegovimi družinskimi firmami: Electa Inženiring, Electa holding in Electa naložbe. Takoj ko je Janković zapustil Mercator, so se vse tri znašle v rdečih številkah, njihov dolg je znašal kar 25 milijonov evrov.

Janković je na čelu Mercatorja s podporo politike agresivno in brezobzirno prevzemal manjše trgovske verige pri nas in nekritično gradil megalomanske trgovske centre po regiji. Danes je Mercator v lasti hrvaškega Agrokorja, katerega bivši lastnik Ivica Todorić je pristal v zagrebškem zaporu, ter na tem, da proda večino svojih trgovskih središč avstrijski Supernovi. Če je torej kdo zafural Mercator, ga je ravno Janković. Ko je odhajal, so delavke Mercatorja jokale za njim. Danes jočejo, ker je sploh kdaj prišel v Mercator. Skupaj z njimi pa jočejo tudi poslovni partnerji, kooperanti, dobavitelji, podizvajalci in banke, ki so županu, pardon direktorju, pardon šefu vseh šefov nekritično podeljevale kredite.

Vsi Jankovićevi prevzemi za časa vodenja Mercatorja so bili skoraj v celoti financirani s posojili, pri tem pa naj bi Janković veliko sredstev za prevzeme pridobil tudi iz prevzetih tarč. Uradni podatki kažejo, da je imel pred prihodom Jankovića na čelo Mercatorja leta 1997 trgovec 30 milijonov evrov dolgov, kar je znašalo 14 odstotkov vrednosti premoženja, ob Jankovićevem odhodu leta 2005 pa so dolgovi presegali 626 milijonov evrov in z njimi je bilo financiranega že 41 odstotkov celotnega premoženja. Zadnja posledica Jankovićevih poslov je bila prodaja Mercatorja hrvaškemu kupcu Agrokor, s čimer se je Slovenija dejansko odpovedala desetim odstotkom vrednosti slovenskega gospodarstva.

Janković pa seveda ni pozabil poudariti tega, kar je očitno zadnji čas edina točka njegovega programa: “Jaz ne bom govoril o tem, da smo spravljeni. Že dolgo smo spravljeni, ampak to ne pomeni, da se spreminja zgodovina Ljubljane. Dokler sem jaz na tem mestu, tu, v Ljubljani, ne bo spomenikov izdajalcev. Ne bo jih.” Še ena v nizu Jankovićevih laži, saj je Ljubljana polna spomenikov izdajalcev – od Borisa Kidriča do Edvarda Kardelja, ki se v Ljubljani nahaja na Trgu republike.

Spomnil pa se je tudi na revščino, ki je bila v času, ko je vladal komunistični diktator Josip Broz Tito. Le da je Janković tiste čase poimenoval “romantičen čas”:  “V času maršala Tita smo bili bolj skromni, tisti čas nam ni bilo tako lepo kot danes, ko lahko vse dobimo, je bil pa romantičen čas.” Je s tem mislil na obdobja, ko so bile redukcije elektrike?

No, Jankovič je ob tem dodal: “Imeli smo perspektivo, videli smo, da bo jutri bolje, danes pa poskuša nekdo ustvarjati nervozo v državi, ki je res dobra, v državi, kjer imamo odlično šolstvo, v državi, kjer imamo tudi odlično zdravstvo, pa se dogaja to, da zdravniki dajo odpoved. Ja, kam bodo pa šli? A bodo šli vsi čez mejo?” Nikakor ne pozabimo, da na katastrofalne razmere v zdravstvu ne opozarjajo zgolj bolniki, ki pristanejo v čakalnih vrstah, ki so iz obdobja v obdobje večje, temveč tudi zdravniki, ki zaradi ne-posluha države ne zmorejo več opravljati svojega dela. Poleg tega pa se nad njimi izvaja še pritisk levičarjev po zahtevi za uvedbo evtanazije, čemur zdravniki odločno nasprotujejo. Prisegli so namreč, da se bodo borili za življenje, “nikomur ne bom dal smrtonosnega sredstva, četudi bi me prosil, in tega tudi ne bom svetoval”, poleg tega pa jim zdravniška etika narekuje: “Absolutno bom spoštoval človeško življenje od spočetja naprej.” Jankovićeve besede “Ja, kam bodo pa šli? A bodo šli vsi čez mejo?” so naravnost višek nespoštovanja slovenskih zdravstvenih delavcev.

Ob koncu govora pa je presegel celo samega sebe. Dejal je: “Slavimo našo svetlo zgodovino. Recimo hvala partizankam in partizanom, ki so osvobodili to državo, nam dali priliko, da smo zdaj v samostojni državi, ki so nam s svojim zgledom pokazali, kaj je pogum, kaj je humanitarnost, kaj je sodelovanje, ko se boriš za svoj jezik, za svojo zemljo.” Ob tem je požel bučen aplavz, a neizpodbitno dejstvo je, da nam državo Slovenijo ter s tem slovenskega jezika niso priborili partizanke in partizani. Svobodno in demokratično Slovenijo so nam namreč izborili dr. Jože Pučnik, Janez Janša, Tone Krkovič, Igor Bavčar, Lojze Peterle, dr. Dimitrij Rupel in ostali zavedni Slovenci.

M. S./Nova24TV

nazaj na vrh