Peter Jančič: Javne razprave o »fake news« včasih mejijo celo na poskuse omejevanja svobode govora navadnih ljudi. To pa je nevarno!

Peter Jančič Peter Jančič Foto: Polona Avanzo

Peter Jančič (1966) je diplomo o novinarski etiki in kodeksih časti na takratni FSPN (danes FDV) zagovarjal med vojno za osamosvojitev leta 1991. Petnajst let je bil novinar in urednik na Večeru, desetletje na Delu. Vmes je nekaj let delal v častnem razsodišču Društva novinarjev Slovenije (DNS) in tam vodil tudi postopek nastajanja in potrjevanja novega kodeksa etike, ki nekoliko spremenjen še vedno velja. V letih 2006 in 2007 je bil odgovorni urednik Dela, ko so vsak dan prodali več izvodov tega časopisa, kot danes prodajo Dela, Dnevnika in Večera skupaj. Dolga leta je bil član Sveta RTV Slovenija in pozneje član Programskega sveta RTV Slovenija. Bil je eden od ustanoviteljev in prvi predsednik Združenja novinarjev in publicistov. Ker ga pogosto sprašujejo, odgovarja, da nikoli ni bil član nobene politične stranke. Bil pa je četrt stoletja član Društva novinarjev Slovenije in precej manj Združenja novinarjev in publicistov. V začetku leta 2017 so ga na Delu odpustili, menda zaradi poslovnih razlogov. Ustvaril je zelo bran spletni portal spletnicasopis.eu, novice o medijih in politiki. Nedavno je pri založbi Družina izdal knjigo »Fake news«, lažne novice, v kateri je opisal nekatere večje manipulacije velikih medijev v Sloveniji in njihova ozadja.

Začniva tako: zakaj ljudje lažemo?
V šoli smo se, ne sicer čisto resno, učili, da je bila celotna govorica izmišljena, da bi fantje zapeljevali punce ali pa obratno. Nekaj je na tem. Ko pa govorimo bolj resno in gre za pomembne ljudi, imajo laži dosti resnejše posledice in resnejše cilje, kot je ta − čisto človeški − ujeti primernega partnerja, kot sem omenil na začetku. Gre za oblast, moč, vpliv nad drugimi ljudmi, za vladanje. In včasih se laže zaradi tega. Včasih se laž imenuje bolj blago, PR oziroma odnosi z javnostjo, včasih pa še bolj blago, novinarstvo.

»V medijih na Vzhodu je bila vedno zapisana le resnica. Na Zahodu so se včasih zlagali. Danes smo na svobodnem Zahodu.« To je vaš uvodni citat v knjigo Fake news, lažne novice. Kako ga razumete sami?
V resnici citat ni čisto moj. To je izjava zahodnonemškega politika, ki so mu mediji po krivici »sestrelili« ministra. Izmislili so si zgodbo in minister je moral odstopiti s funkcije. Premier na Zahodu se je na to takrat odzval na ta način, da je pojasnil, da v Vzhodni Nemčiji zapišejo vse po resnici, v Zahodni pa se včasih mediji tudi kaj zlažejo. Na ta način je branil svojega ministra in svobodo tiska, ki je velika vrednota zahodnega sveta, tudi našega. S tem sem hotel povedati, da je pravica lagati tudi pozitivna. Predstavlja veliko svobodo, ki jo danes uživamo, nekoč pa je nismo. Svoboda govora je, da lahko kdaj kdo tudi laže. Če v celoti prepoveš vsako laž, si v totalitarnem sistemu, kjer nekdo vse nadzoruje. Jaz si takega sistema ne želim. Je že bolje, da včasih kakšen minister po krivici pade, kot pa da nobeden ne pade in se dogaja to, kar se je dogajalo v vzhodnem bloku. Na koncu je do zamenjave prišlo s streljanjem. Ko ni demokratičnega sistema, volitev, svobode ljudi, se prenos oblasti uredi drugače, to je s poboji. In dostikrat je šlo v zgodovini to zelo daleč, niso pobili samo konkurenta, ampak tudi vso njegovo družino in sorodnike, ker so jim bili nevarni. Ali pa kar večino premožnejših ljudi, ki so kaj imeli in znali. Bolj všeč mi je zahodni način vladanja, kjer se soočenje opravi bolj civilizirano, na volitvah.

Če prav razumem, je laž dovoljena v svobodi in potem jo iščeš.
Laž je sicer nemoralna, nič ni čaščena, še najmanj v novinarstvu. Se pa zgodi. Da jo država absolutno prepove in preganja, je drugo pretiravanje, ki se ga je treba tudi paziti. Tudi javne razprave o »fake news« gredo včasih daleč in pridejo do tega, da mejijo na poskuse omejevanja svobode govora navadnih ljudi. To pa je nevarno. S tem imamo zgodovinsko izkušnjo tudi pri nas, ko je Udba po gostilnah preverjala, ali kdo kaj grdega govori o partijcih ali o državi. In so se potem ljudje znašli v zaporu. Ponekod v Vzhodni Evropi so šli tako daleč, da so celo otroci ovajali svoje starše.

»Bralo bi se dobro, a to ni vse.« Kje je ta meja za vas? Preveč rumeno namreč. In ne tako pomembno.
To je težka meja. Novinarji si želimo bralce, skušamo jih pridobiti, saj če jih nimaš, je vse tvoje delo zaman. Po drugi strani pa je pomembno, da ohraniš mejo spodobnosti. Pa saj podobne težave imajo tudi politiki. Lep primer je propagandna akcija, ki jo je izvedla vlada Boruta Pahorja, ko si je s spremembo zakonodaje zagotovila denar za referendum. Prek nekega podjetja, ki je bilo v lasti nekdanjega urednika Mladine Janija Severja, je pred referendumom o pokojninskem sistemu naredila spote z lepotičko Urško Čepin. Te je plačal vladni urad, njihovo predvajanje pa je potem Borut Pahor prepovedal, ker so bili nespodobni za večino publike. To kaže, da lahko greš čez mejo. Meja je, denimo, gotovo pornografija ali pa slab okus.

So časi novinarjev kot družbenopolitičnih delavcev mimo?
Na način, da bi bili to uradno in bi sami na to pristajali, kot so v socializmu, so gotovo mimo. Po sovjetski inačici so novinarji veljali celo za gradnike novega sveta, ki pomagajo politični oblasti preobraziti zaostalo Rusijo v nekaj modernega. Podoba, da so novinarji čisto zlizani z oblastjo, ki je uradno veljala v socializmu, je že tam padla, ker je bila za novinarje same pretežka. Zato so bili alternativni mediji in bolj kritični novinarji v času preloma zelo uspešni, ker so jim ljudje bolj verjeli. To je bil pri nas takrat razlog za uspešnost Mladine, ker si je upala dosti več kot neki družbeno politični delavec in glasnik oblasti. Danes imajo organi oblasti in politične stranke za obveščanje zaposlen cel kup piarovcev. Ti so zdaj prevzeli to vlogo in skrbijo za informiranje o delovanju oblasti. Kot pomoč medijem, ki bi morali nekaj več. Delo piarovcev je častno. S tem ni nič narobe. Vemo, da to počnejo v dobro tistih, ki jih plačujejo, kdo so njihovi delodajalci. Novinarji pa bi morali biti drugačni. Težava je, ker je večina medijev zaradi neurejenega lastništva posredno v lasti teh istih oblasti in politikov. Zato se novinarji lahko hitro znajdemo v podobni vlogi, kot smo bili v prejšnjem sistemu. Zelo težko je zbežati, da ne bi bili, kar smo že bili.

V knjigi zapišete: zdaj je svoboda, zdaj moramo biti tiho. Zaradi koga moramo biti previdni in tiho danes?
Govorim o tem, da sprememba ni bila tako velikanska, da bi zaradi tega, ker je bil odpravljen socializem, novinarji lahko nenadoma počeli, kar se jim zljubi. Čisto se pa socializma tudi nismo znebili. V zadnjih desetletjih se je pokazalo, da tisti, ki so prelom preveč široko razumeli, niso dolgo novinarji. Spoznali so, da imajo časopisi uredniške politike, lastnike, ki imajo jasne cilje, in da lahko te medije tudi zelo brutalno uporabijo za svojo politično propagando. V knjigi je vrsta primerov, kjer to zelo natančno opišem, objavim tudi posnetke člankov. Mislim, da je to prav, ker morajo ljudje razumeti, pa tudi mediji sami morajo o tem govoriti, razpravljati. Ko sem še študiral na fakulteti, sem veliko časa posvetil preučevanju dilem novinarske etike, bral sem ameriške učbenike novinarstva, ki so v glavnem sestavljeni iz praktičnih primerov, napak in dilem posameznih časopisov, novinarjev, razprav o tem, kako ravnati. Mislim, da so tam bolj pametni kot pri nas. Bolje se je učiti na že storjenih napakah drugih, kot jih kar naprej delati na novo. Čeprav je za posameznike, ki se znajdejo v tem, to boleče. Tudi sam sem naredil dosti napak in niso nič tako strašnega in je prav, da se o njih pogovarjamo. Nekaj jeznih odzivov na knjigo pa je bilo. Upam, da nisem bil do koga v knjigi preveč krivičen.

Ste spremljali primer Novič? Kakšno sliko ste si ustvarili glede na poročanje osrednjih medijev?
Ta primer sem spremljal zelo od daleč in na žalost preslabo poznam, da bi si ga drznil ocenjevati. Kaže pa neko nenavadnost v Sloveniji, da pravosodni sistem po mojem ne deluje, kot bi moral delovati. Bolj kot pošteno sojenje je videti kot mučenje človeka, za katerega se ne morejo odločiti, ali je kriv ali ne.

Celoten intervju si preberite v današnji Demokraciji.

nazaj na vrh