Pedagog Marko Juhant v intervjuju za novo Demokracijo: Starši zelo težko sprejmejo lastne napake pri vzgoji

Dr. Marko Juhant Dr. Marko Juhant Foto: Polona Avanzo

Pogovarjali smo se z Markom Juhantom, specialnim pedagogom za motnje v vzgoji. Je avtor in soavtor več knjig o vzgoji. O vzgoji tudi veliko predava in skupaj z ekipo izdaja mesečni časopis Po pameti, ki obravnava večne vzgojne teme.

Odgovori Marka Juhanta so praktični in življenjski ter odsevajo množico izkušenj. Pravi, da se otroci najbolje vzgajajo tako, da »jih vlačiš s sabo kot mačka mlade«, da so torej aktivno vključeni v vsakodnevna opravila od a do ž. Zagotavlja, da otroci ne potrebujejo pametnih telefonov in tablic, saj jim moderne tehnologije naredijo veliko več škode kot koristi. Šola, pravi, prihaja premalo naproti dečkom.

Nekateri pravijo, da je vzgoja umetnost. Se strinjate s tem?

Po eni strani je, po drugi ni. Odvisno od tega, o kom govorimo. Za starše ni nobena posebna umetnost, ker je to nekaj najbolj naravnega, da ima človek mladiče. Naredimo pa lahko cel cirkus iz tega, to pa znamo. Poklicno vzgajanje, to je takrat, kadar pričakujemo, da bomo odpravili kakšne težave, ki so se pojavile zaradi otrokovih razvojnih posebnosti ali zaradi napak pri vzgoji – tisto pa je umetnost, ja. Tam pa ni več dovolj, da si spontan, ljubezen ni dovolj.

Kakšne pa so najpogostejše vzgojne napake, na katere naletite in jih potem pomagate odpravljati?

Po navadi je tako, da nekateri starši pravzaprav ne vedo, kakšen stil vzgoje bi si zbrali, oziroma o tem ne razmišljajo, ampak gredo spontano skozi čas, ki prinese marsikaj, in šele kasneje ugotavljajo, da niso ravnali najbolje, da ni rezultatov, ki bi si jih želeli, da se otrok ne obnaša primerno. Po obnašanju vedo, da nekaj ni v redu. Žal je pri tem vedno kar precej zamika in dostikrat kar traja, da starši sprejmejo, da ni vse narobe z okoljem: mož je kriv, žena je kriva, tašča je kriva, babica, drugi otroci v vrtcu, šoli, vzgojiteljica, učiteljica in tako naprej – tega je zelo veliko. Najprej torej iščejo napake pri drugih, ker bi drugače morali sami sebi priznati, da morajo nekaj narediti, in tu se neha. Potem nastopijo precej značilne faze: najprej zanikanje, po spoznanju, da je nekaj narobe, začudenje, potem živa groza, zakaj jim ni nihče nič povedal, potem iskanje vseh mogočih pravic, olajšav in podobnih stvari, nazadnje pride šele treznost, kaj smo naredili, in pogosto potem še obžalovanje in samoobtoževanje. To so procesi in zdaj je vprašanje, kdaj jaz pri svojem poklicnem delu srečam starše in otroka. Čim prej pridejo, bolje je. Kasneje so stvari pri otrocih že utrjene. Starši pridejo do novih spoznanj, otrok pa samo utrjuje staro, napačno, in dolgo traja, da se vzpostavi pravilno vedenje.

Je praznični čas in povsod so reklame, vabijo k obdarovanju. Kakšno je najboljše darilo za otroka? Kaj menite o tako imenovanih razvojnih igračah?

Za Miklavža ali za tri dobre može je značilno, da je to predmetno darilo, načeloma pa je najboljše darilo za otroka vedno doživetje, ne predmet, vendar pri Miklavžu velja, da mora biti darilo sestavljeno, in sicer je to po navadi oblačilo, nekaj sladkega in igrača ali knjiga. Vse te štiri kategorije so prave. Jaz dodam še peto: nobeno darilo od teh ne sme biti več kot iz enega kosa: odpadejo torej kocke lego pa tudi pametni telefon, ker je sestavljen iz dveh kosov: telefona in polnilca. Z razvojnimi igračami je tako: po navadi bi otrok imel več, si želi več in bi zmogel več, starši pa ga ovirajo: premajhen je še, to je nevarno, to še ni zanj … to je klasika. No, če mu kupujejo razvojne igrače, bodo pogosto kupili igračo za razvoj, ki ga je otrok že prerasel. Obstaja nekaj univerzalnih igrač, ampak to niso klasične razvojne igrače, saj lahko trajajo vse življenje: različne sestavljanke. Vendar je spet vprašanje, kdaj začeti in kako. Sicer pa igrače ne smejo biti preveč določene; če je igrača preveč določena in lahko z njo počneš samo nekaj določenega, potem onemogoči, da bi se otrok z njo igral druge igre. Po domače povedano: včasih so imele punčke narisane oči, nos, usta in so znale govoriti in peti in hoditi, lahko so se veselile, smejale, jokale, jedle, pile, vse so lahko počele. Lahko so dobile katerokoli vlogo, tega danes ne more dobiti igrača, kot je Elza ali punčka, ki hodi … Razvojna igrača je še en problem: v katero smer bomo razvijali otroka? In boste našli starše, ki bodo rekli – saj gremo hitro v elektronski svet, otrok pri štirih letih že mora imeti kakšno igrico. Resnica je seveda čisto drugačna. Pri pravi vzgoji otrok v starosti štirih let potrebuje mehanske igrače, da se seznani s tem svetom in ga obvladuje, da obvladuje svet okrog sebe, ne pa da se potaplja v vsebine, ki so jih pripravili drugi.

Zdi se, da se je družba v zadnjem letu vendarle malo prebudila in slišati je vse več glasov o tem, da so pametni telefoni, tablice in pametne ure pravzaprav stvari, ki sploh niso za majhne otroke. Kdaj naj otrok dobi telefon, računalnik in seveda kakšnega? Kako doseči pametno uporabo vsega tega?

Telefon otrok dobi takrat, ko mora poklicati starše. Nič prej. Telefon ni nekaj, kar mu pripada, to ni pravica. Čeprav so šli z novo zakonodajo v detajle: če so npr. starši v postopku ločevanja, ne sme eden od njih otroku vzet telefona in podobno. Zato se dogajajo zlorabe otrok, ker starši ne smejo tega preprečiti. »Telefon otroku pripada, to je pravica.« Tako se dostikrat zadeve tolmačijo narobe in potem je zadeva s to pravico videti tako, da gre deklica za konec tedna na obisk k očetu, ko je pol ure tam, pa zazvoni telefon in potem otrok visi na telefonu dve uri, ker ga mama ne spusti, in večer je mimo. In oče deklici telefona ne sme vzeti, ker bi potem prekinil komunikacijo, češ, kaj pa če bi otrok hotel iti domov, če bi bil ogrožen in podobne stvari. To so ekstremi, vendar se pojavljajo. Telefon torej ni otrokova pravica; ko ga potrebuje, naj dobi navaden telefon na tipke in en tak telefon zadošča za družino s petimi otroki. Vzame ga tisti, ki ga tisti dan potrebuje, da pokliče starše. Za to potrebuje telefon in za nič drugega. Za pametni telefon pa čas recimo za dekle takrat, kadar ima fanta in mama ve, da fantove družine ni doma in je punca rekla, da bosta šla v kino, mama pa natančno ve, da bosta šla k njemu v stanovanje, in če mama ve, da je punca tako zrela, da ji vseeno dovoli iti na zmenek, potem je tudi čas za pametni telefon. Prej pa ne.

Intervju si lahko v celoti preberete v novi Demokraciji!

 

nazaj na vrh