Opozarjali smo: Napake zdravljenja se skrivajo!

UKC UKC Foto: arhiv Demokracije

Kolikokrat izvajalci zdravstvenih storitev priznajo napako zdravljenja in škodo, ki s tem nastane? Odgovor najdemo v medijih: napake zdravljenja se skrivajo, zanikajo in pometajo pod preprogo, posledice napak zdravljenja pa se pripisujejo komplikacijam pri zdravljenju.

Bralcem Demokracije smo dolžni še drugi del odgovora ministrstva za pravosodje, ki se navezujejo na članek, objavljen v Demokraciji z naslovom »Celo ministrstvo za pravosodje priznava, da sojenja ne potekajo ustrezno«. Spomnimo. Po predstavitvi zgodbe Darje Mihelčič v Demokraciji (Revizijski nevrokirurg iz Nemčije: Mlada pacientka poškodovana za vse življenje, 4. 5. 2017) in komentarju na odgovore UKC Ljubljana v zvezi s kalvarijo Mihelčičeve smo novinarska vprašanja poslali tudi državni sekretarki na ministrstvu za pravosodje Tini Brecelj. Slednja namreč bedi nad tako imenovanim projektom Šilih. Če se je država s projektom Lukenda zavezala k skrajšanju sodnih zaostankov, se s projektom Šilih zavezuje k učinkovitejšemu ugotavljanju odgovornosti v primerih zdravniških napak. Članek predstavlja širok pregled o delu razmer v slovenskem zdravstvu, ki se pomembno nanašajo na spoštovanje pacientovih in človekovih pravic. Upamo, da bodo pristojni dobrohotno sprejeli dobronamerni komentar za dobro bolnikov in ne nazadnje za dobro celotnega zdravstva. Ne nazadnje pa, volivci sami neposredno izbiramo na volitvah, kako bodo z nami ravnali, ko bomo v vlogi bolnika ali pa (p)oškodovani med zdravljenjem.

Sodba ni izvršena v celoti
Ministrstvo za pravosodje je odgovorilo, da se v primeru projekta Šilih v sodelovanju z ministrstvom za zdravje zbirajo podatki o postopkih, povezanih s preprečevanjem in odpravo napak med zdravljenjem, in ko najbolj izraziti pridejo na sodišče, da se zagotovi pravično in pravočasno sojenje v primerih smrti, povezanih z napako med zdravljenjem. Iz odgovora ministrstva za pravosodje lahko izluščimo, da do danes sodni postopki zaradi napak med zdravljenjem še niso niti pravočasni niti pravični. Tudi varuhinja človekovih pravic je dejala (Demokracija, 24. 8. 2017), da sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Šilih proti Republiki Sloveniji še (po 8 letih) ni izvršena v celoti ter da bi morala sodišča in drugi državni organi v takšnih primerih delati hitreje in bolj odgovorno. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pacientovih pravicah predvideva prednostno sojenje, kadar bolnik med zdravstveno obravnavo utrpi hudo telesno poškodbo ali smrt in je zaradi tega začet sodni postopek. Zakon pa ne bo imel posledic na področju poslovanja pravosodnih organov. V času priprave te zakonodaje ministrstvo za zdravje izraža prepričanje, da ni nobenega razloga, da bi se sodna praksa zaradi primera v Postojni spremenila (Delo, 11. 4. 2017).
Ministrstvo za pravosodje v svojem odgovoru tudi opisuje, da so že vzpostavljeni pritožbeni mehanizmi v primeru kršitve pacientovih pravic, kot je pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe v okviru zastopnikov pacientovih pravic in Komisije RS za varstvo pacientovih pravic. Pomembno mesto v tem postopku ima mediacija, ki omogoča ustrezen dialog s pritožnikom, vključno z opravičilom, postopek pa predvideva tudi zahtevo za izvedbo strokovnega nadzora in druge odločitve komisije. Pomembno vlogo imajo zastopniki pacientovih pravic, ki pacientom svetujejo glede pravic in posredujejo za odpravo kršitev.
Če bolnik za kršitev svojih pravic (npr. da ni šlo za komplikacijo, ampak za napako zdravljenja) izve več kot 4 mesece po končanem zdravljenju, nima možnosti za poseganje po teh pritožbenih mehanizmih. Sprašujemo se, kolikokrat izvajalci zdravstvenih storitev priznajo napako zdravljenja in iz tega izhajajočo škodo. Odgovor najdemo v medijih − napake zdravljenja se v Sloveniji skrivajo, zanikajo in pometajo pod preprogo, posledice napak zdravljenja pa se pripisuje komplikacijam pri zdravljenju. Znan in zgleden primer zagotavljanja pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe je otroška srčna kirurgija.
Ministrstvo za pravosodje v omenjenem pisnem odgovoru navaja še pristojnosti Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS) za izvajanje strokovnega nadzora in disciplinskih postopkov. Del njenega delovanja pa je razviden iz medijev – ko so bili presojevalci, ki so si drznili priznati napake zdravljenja, označeni kot problematični in kot sramota za zdravnike (Viva, 17. 9. 2013). Potem ko so se opozorila na nepravilnosti v programu otroške srčne kirurgije pojavila že leta 2011 in javno leta 2012, je ZZS šele leta 2014 uvedla strokovni nadzor. Mednarodna presoja je pokazala nesprejemljivo kakovost oskrbe otrok. Kakšni postopki so bili izvedeni? Predsednica ZZS Zdenka Čebašek Travnik je opozorila, da če bi na UKC uresničili priporočila v okviru nadzora, bi danes imeli na kliniki urejene razmere (STA, 13. 6. 2017). Odgovornosti, kot vidimo, ne prevzame nihče.

Odprto, pošteno in sočutno
Ministrstvo za pravosodje še navaja, da je pomemben vidik pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe tudi zagotavljanje sistema za preprečevanje napak, tudi z določitvijo ustreznih protokolov zdravljenja, evidentiranja ukrepov in napak, ki pripomorejo k sistemskim ukrepom za njihovo odpravo. Omenjeno ministrstvo navaja, da ima ministrstvo za zdravje sistem sporočanja in učenja o opozorilnih nevarnih dogodkih in da imajo bolnišnice vzpostavljen notranji sistem spremljanja vseh varnostnih zapletov. Ministrstvo za zdravje namerava urediti tudi zakonski okvir za zagotavljanje kakovosti in varnosti v zdravstvu.
Kako pa v obravnavo napak zdravljenja sodi ravnanje z oškodovanimi bolniki? Ekspertna skupina za varno ravnanje z zdravili pri Svetu Evrope je leta 2006 pripravila priporočila, v katerih navaja, da mora biti ravnanje z bolniki, ki so bili poškodovani, odprto, pošteno in sočutno. Zakonski pristopi k pravicam bolnikov bi morali zagotoviti, da so bolniki nemudoma obveščeni o varnostnih incidentih in da so ti vpisani v medicinsko dokumentacijo, ter zagotoviti, da so bolniki, ki so bili poškodovani zaradi varnostnega incidenta, upravičeni do prejetja finančne kompenzacije (torej odškodnine). Varnost bolnikov se začne pri vrhu zdravstvene organizacije. Za zagotovitev varne zdravstvene oskrbe bolnikov pa se uporabljajo ne samo medicinski, ampak tudi pravni, ekonomski in politični ukrepi.

Kaj pa v Sloveniji?
Zdravstveni delavec mora kot pripadnik poklicne skupine ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke ter veljavnih strokovnih in etičnih kodeksov. Za svoje delo prevzema etično, strokovno, kazensko in materialno odgovornost. Zdravnika v okviru zavarovanja poklicne odgovornosti zavaruje delodajalec za škodo, nastalo pri bolniku iz strokovnih napak, tako je namreč zapisano na spletni strani: Republika Slovenija Nacionalna kontaktna točka za čezmejno zdravstveno varstvo (RS, NKT-Z). To je teorija. Pa realnost? Pri nas tako imenovanih zdravniških napak ni – oziroma jih skoraj ni, zato pa je obilo zapletov, komplikacij, saj zaradi kazenskega zakonika prihaja do skrivanja napak, pravi stroka (Viva, 17. 9. 2013). Zavarovalnice (večinoma) odklonijo izplačilo odškodnine, ker se ravnajo po mnenju potencialnega povzročitelja škode (zdravnika). Za plačilo odškodnine mora oškodovanec vložiti tožbo na sodišče. Največji izziv (ob zdajšnji etiki izvedencev medicinske stroke) je, da je uspeh na sodišču odvisen od mnenja izvedenca medicinske stroke. Za zdaj, z redkimi izjemami, izvedenci na sodišču podajajo ugotovitve, ki so »kolegialne« do kolegov zdravnikov (www.prostran.si). Zdravniki in bolnišnice največkrat napak in škode ne priznajo, oškodovanci pa naletijo tudi na sodne izvedence v konfliktu interesa z bolnišnicami in zavarovalnicami (Finance, 6. 7. 2015).

In odškodnine?
Na predlog ZZS, v soglasju z ministrom za zdravje, že od 24. 2. 2001 velja najnižja zavarovalna vsota 12.519 evrov (Žurnal, 6. 7. 2017). Od 1 do 5 milijonov kritja imajo na primer v celovški bolnici, to je vsaj sedemkrat več kot v UKC Ljubljana. Povečanje kritja 100.000 evrov na milijon evrov bi tako pomenilo približno trikrat višjo premijo, razlika v letnih stroških v zvezi z zavarovanjem bi za manjšo bolnišnico pomenila nekaj tisočakov ali na primer 10.000 evrov (Delo, 11. 4. 2017). To pa ob znanih milijonskih preplačilih v zdravstvu ni tako veliko, mar ne? Če bi zdravstvene ustanove oziroma zavarovalnice priznavale napake zdravljenja, bi šla sredstva za odškodnine iz zavarovanja poklicne odgovornosti (saj so temu namenjena), izognili bi se tudi mučenju bolnikov na sodiščih, sodnim stroškom in zamudnim obrestim. Dodatne vire financiranja odškodnin vidimo v prihrankih zaradi zmanjšanja števila napak zdravljenja (ocenjena letna škoda zaradi napak zdravljenja v Sloveniji znaša okrog 300 milijonov evrov, Viva, 17. 9. 2013) pa tudi v prihrankih zaradi gospodarnejšega upravljanja s sredstvi (npr. gospodarnejše nabave, ničelna toleranca do korupcije v zdravstvu ), ko bomo slednje dosegli. Enako kot drugje po Zahodni Evropi bo treba zagotoviti ustrezna zavarovanja bolnišnic in ustrezen zavarovalniški servis zavarovancev in ne nesorazmerno bogatenje lastnikov zavarovalnic, kot se to zdaj dogaja (www.prostran.si). Zadnji predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pacientovih pravicah, ki je ta čas v obravnavi, pa za slovenske bolnike še vedno ne predvideva pravice do odškodnine, čeprav Evropska listina pacientovih pravic (ki po svoji naravi sicer ni dokument mednarodnega prava, vendar naj bi bila temelj za nacionalne predpise s področja pacientovih pravic) predvideva tudi pravico do odškodnine oziroma nadomestila, če je pacient zaradi zdravstvene obravnave utrpel škodo oziroma bil finančno ali psihično prizadet. Ministrstvo za zdravje je hkrati prepričano, »da ni nobenega razloga, da bi se sodna praksa zaradi primera iz Postojne spremenila« (Delo, 11.4.2017).

Kaj pravi Svet Evrope?
Odbor strokovnjakov za obravnavo varnosti in kakovosti zdravstvene oskrbe pri Svetu Evrope pojem pravične kulture opisuje kot ključni element varne kulture, ki išče ravnotežje med potrebo po učenju iz napak in potrebo po disciplinskih ukrepih zaradi profesionalne odgovornosti zdravnikov. Tudi ameriški strokovnjaki poudarjajo, da ob spodbujanju poročanja o napakah pravična kultura ne more biti okolje brez odgovornosti. Zdravniki imajo dolžnosti, da sledijo pravilom stroke in postopkov, da se izogibajo neopravičljivemu tveganju. Zavestna izvršitev neopravičljivega tveganja je lahko podlaga za disciplinske ukrepe, civilne in kazenske tožbe. Našli smo podatke, da so poškodbe bolnikov zaradi malomarnosti obravnavane kot kaznivo dejanje tudi drugje po svetu, npr. v Nemčiji, Italiji, Angliji, Avstriji, na Portugalskem, v Švici. Sankcioniranje malomarnega ravnanja v nasprotju s pravili medicinske stroke, ki bolnikom povzroči občutno poslabšanje zdravja, tako ni posebnost slovenskega kazenskega zakonika, slednji pa ne bi smel biti opravičilo za to, da se napake zdravljenja ne priznavajo.
Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti natančno opisuje nadzor za zagotavljanje zakonitosti, strokovnosti, kakovosti in varnosti dela, vključno s predvidenimi ukrepi. Tudi do sedaj veljavni predpisi dajejo bolnikom pravico do kakovostne in varne zdravstvene oskrbe ter predvidevajo nadzor in ukrepe za zagotovitev strokovnosti dela zdravstvenih delavcev, pa se nam kljub temu dolga leta dogaja otroška srčna kirurgija, če tako rečemo, in drugi znani primeri. Pomembno je predvsem, da se predpisi izvajajo v praksi.
Delovna skupina za varnost bolnikov in kakovost oskrbe pri Evropski komisiji je maja 2014 podala priporočila za sisteme poročanja o varnostnih incidentih v Evropi, v katerih pripoznava pomen medijev pri opozarjanju na slabe izide zdravljenja in nevarne prakse ter pri pomenu pritiskov laične in strokovne javnosti za povečanje varnosti bolnikov. Zato bi morala medijske izpostavitve bolnikov tudi v Sloveniji stroka obravnavati hvaležno in skrajno resno, da bi se povečali varnost in kakovost zdravstvene obravnave bolnikov.

(Članek je bil prvotno objavljen v Demokraciji, 28. septembra 2017.)

nazaj na vrh