Odvetnik Damijan Terpin v intervjuju za Demokracijo: Z vidika suverenosti naše države na morju je to neuspeh!

Damijan Terpin Damijan Terpin Foto: Polona Avanzo

Damijan Terpin se je rodil leta 1963 v Gorici. Najprej je živel v Števerjanu v Goriških brdih (slovenska vas na italijanski strani), sedaj pa z družino živi v Devinu pri Trstu. Po končanih slovenskih šolah v Italiji je diplomiral na pravni fakulteti v Trstu. Najprej je delal kot odvetnik v Italiji (predvsem v Gorici in Trstu), sedaj pa ima svojo odvetniško pisarno tudi v središču Ljubljane. Med Slovenci v Italiji je aktiven že od mladosti: najprej je bil deželni tajnik mladinske sekcije stranke Slovenska skupnost (SSk), od leta 2001 pa do leta 2013 pa je bil deželni tajnik te stranke, ki deluje v Furlaniji Julijski krajini. V zadnjih letih je v Sloveniji širši javnosti znan kot odličen in odločen odvetnik najboljše slovenske smučarke vseh časov Tine Maze.

Gospod Terpin, glede na to, da ste odvetnik in pravni strokovnjak, bi najin pogovor začela z nedavno razsodbo arbitražnega sodišča v Haagu v primeru meje med Slovenijo in Hrvaško. Kako na splošno ocenjujete razsodbo?

Če je po eni strani dobro, da je Slovenija dobila vsaj večji del Piranskega zaliva, pa čeprav je ob osamosvojitvi nadzorovala celoten Piranski zaliv in je torej rezultat slabši kot ob osamosvojitvi, je formula, ki so si jo arbitri izmislili, da so omogočili Sloveniji prosto plovbo do mednarodnih voda z ustreznem koridorjem po hrvaškem morju, salomonska rešitev. Z vidika suverenosti naše države na morju je to neuspeh. Gre namreč za to, da danes Slovenija ne meji več z mednarodnimi vodami, pač pa je z morskega vidika »zaprta« država, ki ji je bila priznana le pravica do uporabe tega koridorja za zračno in morsko plovbo ter polaganje kablov in cevovodov. Morje v tem koridorju je del Republike Hrvaške in ne Republike Slovenije. Kar zadeva mejo na kopnem, pa je prišlo do vrste izjemno bolečih rezultatov za Slovenijo, zlasti na meji pri Dragonji, kjer so se ljudje sedaj, vključno z g. Jorasom, definitivno znašli v tuji državi.

Kako si razlagate dejstvo, da je ob reki Muri arbitražno sodišče upoštevalo kataster, ki je za Slovence neugoden, ob reki Dragonji pa ne, zaradi česar so zaselki na levem bregu Dragonje pripadli Hrvaški? Gre za dvojna merila?

Priznam, da sodbe še nisem prebral in se zanašam na to, kar poročajo mediji in politiki. Občutek imam, da je arbitražno sodišče glede kopenske meje sledilo predvsem dejanskemu stanju na terenu, se pravi, da je ugodilo nasilnim potezam Hrvaške, ki je na nekaterih točkah dejansko začela izvajati svojo suverenost, pa čeprav je bila meja sporna. Slovenija pa je zaradi ljubega miru umaknila svoj nadzor na določenih točkah in jih je sedaj definitivno izgubila. Tako slab rezultat bi bilo najbrž mogoče doseči že kako desetletje prej, zagotovo z odločnejšo in suvereno držo do južnih sosedov. Slovenija pa tudi ni znala na mednarodni diplomatski ravni pridobiti na svojo stran ključnih mednarodnih akterjev, zlasti ZDA, kar je na koncu pripeljalo do rezultata, s katerim ne moremo biti zadovoljni.

Sodišče se je v primeru Dragonje sklicevalo na sporazum med hrvaškim in slovenskim socialističnim izvršnim svetom iz leta 1955, v katerem so se dogovorili za nadzor med republikama na reki Dragonji. Kakšno veljavo ima tak sporazum?

Seveda je takšen sporazum presežen, kot rečeno, pa je arbitražno sodišče na kopenski meji, kot sem že dejal, sledilo predvsem dejanskemu stanju na terenu, temu stanju pa je poiskalo »opravičilo« v kakšnem starem sporazumu ali katastru ali kje drugje zato, da je pač utemeljilo svojo izbiro.

Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da je na morju mednarodno pomorsko pravo prevladalo nad načelom pravičnosti?

Zagotovo načelo pravičnosti tukaj ni bilo upoštevano, saj bi bil sicer koridor do mednarodnih voda definiran kot del Republike Slovenije in ne kot del Republike Hrvaške, kot je sedaj. Slovenija ima samo pravico do plovbe, ne more pa izvajati svoje suverenosti na omenjenem morskem koridorju, kar je seveda bistvena razlika. Glede na obstoječe tristranske dogovore Italija-Slovenija-Hrvaška, ki urejajo smeri plovbe z učinkom erga omnes (slov. proti vsem) v tem delu morja, pa je, kot pravijo pomorski strokovnjaki, sploh vprašanje, ali bo plovba iz koprskega pristanišča v mednarodne vode po koridorju sploh mogoča, saj je v slednjem za zdaj mogoča samo plovba v severno smer. Skratka, zapletov se napoveduje še nič koliko, tudi ker se koridor ne konča v mednarodnih vodah, pač pa v ekološko-ribolovni coni, ki jo je razglasila Hrvaška.

Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!

nazaj na vrh