Ob 72. obletnici ugrabitve: Spomin na Andreja Slavka Uršiča ni umrl

Andrej Slavko Uršič / Vir: primorci.si Andrej Slavko Uršič / Vir: primorci.si

Danes se spominjamo 72. obletnice ugrabitve časnikarja in politika Andreja (Slavka) Uršiča, zagovornika demokracije, soustanovitelja Slovenske demokratske zveze v Gorici. Bil je prvi urednik tedanjega tednika Demokracija, ki je obsojal vsakršen totalitarizem. 31. avgusta 1947 je na mestu ugrabitve Andreja Slavka Uršiča ostalo motorno kolo, žica in dva nabita samokresa... 

Andrej (Slavko) Uršič je bil rojen 17. oktobra 1908 »pri Jeronovih« v Kobaridu. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, nato pa je 1928 maturiral na gimnaziji v Novem mestu, leta 1943 pa diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti. V dijaških letih je bil član društva Prosveta, kot študent pa se je pridružil Klubu jugoslovanskih akademikov Trsta, Gorice in Istre ter unitarističnemu Jugoslovanskemu naprednemu akademskemu društvu Jadran, ki mu je v začetku 30. let tudi predsedoval. Pred drugo svetovno vojno je bil primorski begunec v Ljubljani, po vojni pa se je umaknil pred komunizmom v Cono A Julijske krajine, ki so jo upravljali zahodni zavezniki. Bil je med ustanovitelji Slovenske demokratske zveze v Gorici. Kot sourednik tednika Demokracija je jasno obsojal vsak totalitarizem, za kar je plačal najvišjo ceno. Spomenk naše zgodovine V nagovoru ob slovesnosti v spomin Andreju Slavku Uršiču je pred dvema letoma v Kobaridu spregovorila profesorica Mira Cencič: »Primorska zgodovina je naš ponos in naša bolečina. Stojimo pred Jeronovo domačijo, ki je spomenik naše zgodovine, simbol krivic, trpljenja, upanja in ponosa,« in predstavila narodno delovanje Jeronove rodbine, ki sega v obdobje preporoda, v drugo polovico 19. stoletja. »Narodno-kulturno je deloval tudi rod Antona mlajšega (1871–1951), ki se mu je v zakonu z Amalijo Volarič rodilo sedem otrok. Za narodno delovanje so bile razmere izjemno težke. Dva totalitarna režima sta dušila in trla to številno družino. Z velikimi črkami sta zapisana v narodnem spominu Antonova sinova Rudi in Andrej,« je nadaljevala Mira Cencič, ki je nadaljevala svoj govor z besedami uporniškem TIGRu, ki je v Kobaridu povezoval večino trdnih kobariških tržanov, tudi Jeronove.

Zvest sredini

Andrej Uršič, po domače Slavko, je v politiki zagovarjal liberalno in jugoslovansko usmeritev in se družil s primorskimi intelektualci sorodnih političnih nazorov: »V silno zapletenih vojnih časih je bil nasprotnik vsakršnega povezovanja političnih strank z italijansko oblastjo. Zavzemal se je za združitev vsega slovenskega ozemlja v obnovljeni Jugoslaviji s spoštovanjem demokratičnih načel in socialne pravičnosti. Njegova politična skupina se je v jeseni 1941 pogajala za vstop v OF, a ni prišlo do sporazuma, ker ni sprejela vodilne vloge komunistov. Andrej je ostal zvest gibanju, imenovanemu Ljubljanska liberalna sredina, ki se je, kot vse sredinske skupine, zavzemala za enoten nestrankarski narodni odpor brez nadvlade komunistične partije. Andrej kot član posebnega primorskega odbora te politične skupine se je povezoval s tržaškimi liberalci in preko njih z goriškimi katoliškimi sredinci. Njegove poti je zvesto spremljala služba VOS-a in skrbno beležila tudi vsebino njihovih pogovorov,« je zapisala prof. Mira Cencič. Ker je Uršič zagovarjal sredinsko politiko, je dobival udarce z obeh strani in se leta 1945 še pravočasno umaknil na Koroško. Ker je menil, da se zaradi čiste vesti in poštenega dela nima česa bati, se je kmalu vrnil v Kobarid, kjer opazoval razmere, in, »ocenjeval posledice politike komunistov do zahodnih zaveznikov, ki je z grožnjami ovirala sodelovanje z njimi in poskrbela, da so jih na skrbno organiziranih protestnih shodih zmerjali z okupatorji in imperialisti. Motila ga je tudi internacionalistična politika slovensko-italijanskega bratstva. Ugotavljal je, da svoboda, o kateri so sanjali, se zanjo borili in umirali naši ljudje, ni prišla v naše domove. Nasprotno, v imenu svobode in demokracije se je širil komunistični totalitarizem, in to z metodo brezobzirnega ustrahovanja. Povsod po Evropi je že zavladal mir, pri nas je še trajala revolucija in zahtevala novih žrtev. Izvajali so se montirani procesi in tihi poboji. Takih razmer kot narodnjak in demokrat ni mogel odobravati.«

Zahrbtna ugrabitev

Ugrabitev Andreja Slavka Uršiča 31. avgusta 1947, ko je na mestu ugrabitve ostalo motorno kolo, žica in dva nabita samokresa, je pretresla Soško dolino. V gozdu pa so našli njegovo denarnico, na pobočju Matajurja pa del pasu, Andreja Uršiča pa ni bilo nikoli več nazaj, ostala so le ugibanja. »Šušljalo se je, ugibalo, delovala sta razum in domišljija, in tako so nastale razne mogoče in nemogoče domneve: da je končal v roških breznih, da je bil smrtno ranjen, da je njegov grob nekje ob Soči, da so ga ugrabili zavezniki, da so ga odpeljali v Rusijo. Domačini so sumili in obsojali zdaj enega zdaj drugega. Šepetaje so se pojavljala celo imena ugrabiteljev. Poznavalci razmer so dejanje pripisali jugoslovanski tajni policiji, oblasti pa so obupanim domačim podale več lažnih odgovorov,« še piše v govoru Mire Cencič.

Neznani Slavko

Po propadu komunizma pa je resnica o Andreju Uršiču začela počasi prihajati na dan, kar je, kot je dejala Cencičeva, omogočalo odprtje arhivov in skrbno raziskovanje časnikarja Iva Jevnikarja, a dostopno gradivo ni dalo odgovorov na vsa vprašanja. Znano pa je, da je bil v tajnih zaporih Udbe v Ljubljani, po pričevanju dokumentov, zasliševan do jeseni 1948, zaslišanja pa so bila strogo varovana skrivnost pod zaznamko »neznani Slavko«. V tajnih zaporih, večinoma v samici, je Andrej Uršič ostal do domnevne nasilne smrti verjetno novembra 1950. 14. oktobra 2001 je bila na pročelje hiše Jeronoviih v Kobaridu vzidana plošča v spomin na brata Rudija in Andreja (Slavka) Uršiča. Spominska plošča je bila postavljena na pobudo društva TIGR in občine Kobarid. »Narodni mučenec Andrej Uršič ni bil nikoli izbrisan iz seznama živih in njegov grob je še danes znan le njegovim mučiteljem in morilcem. Nihče še ni priznal dejanja, nihče se ni kesal, nasprotno - zagovorniki tako zavrženih dejanj bi radi učili demokracijo za 21. stoletje,« so zvenele besede Mire Cencič.

nazaj na vrh