Neskončna privlačnost rdečega džihada ali koliko porcelana je že razbil Tit Turnšek?

Tit(o) akbar! (foto: Matic Štojs Lomovšek) Tit(o) akbar! (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Ko sem včeraj prebiral tvite vidnega člana Levice, ki je lani celo nastopal kot nekakšen opazovalec volitev v Venezueli, je bila moja prva reakcija takšna: »Se je tem ljudem dokončno skisalo?« A reakcija je bila napačna – resnica je, da v stranki, kot je Levica, mentalno zdravih ljudi pač nikoli ni bilo. Zato pa me toliko bolj skrbi za mentalno zdravje Slovencev ob podatku, da je tretjega junija za Levico svoj glas oddalo 83.108 volivk in volivcev (9,33 odstotka). Kar je skrb vzbujajoče, še zlasti ob dejstvu, da je omenjena stranka v primerjavi s prejšnjim mandatom za tretjino povečala število mandatov v državnem zboru in je po zadnjih anketah celo tretja najmočnejša sila v državi.

 

Da, ob tem podatku me je resnično zaskrbelo. Kajti če bi bila Slovenija normalna država z razvito demokracijo, takšne stranke, kot je Levica, nikoli ne bi smele biti v parlamentu, pač pa kvečjemu nekje na obrobju. Ni se torej »skisalo« poslancem te stranke, ki so, kar so. Skisalo se je Slovencem, ki so to volili. Če je praktično povsod po Evropi že zanikanje holokavsta (poboja Judov) kaznivo dejanje, kaj šele, da bi kdo holokavst zagovarjal, se lahko vprašamo, zakaj je v naši državi nekaj normalnega, da se povojne komunistične pokole opravičuje. In kdor zagovarja tovrstni rdeči džihad, s tem izraža tudi željo, da bi tudi sam prelival kri, čim bi dobil primerno priložnost za kaj takega.

Sprašujem se, kaj se dogaja v glavi povprečnega Slovenca, da lahko glasuje za stranko, ki bi Slovenijo popeljala na pot sedanje Venezuele. Je kriv nizek IQ, totalitarna poškodovanost ali pa mentaliteta na nivoju Fritzlove kleti? Predpostavljam, da ima veliko Slovencev kratek spomin in so že pozabili, s kakšnimi problemi smo se ukvarjali v osemdesetih letih, ko smo uživali grenke sadove »socializma po meri ljudi«: bone za bencin, vožnja par-nepar, gromozanska inflacija, vsesplošno pomanjkanje dobrin in deviz, brez katerih bolnišnice niso mogle kupiti niti najnujnejših zdravil. Ni dosti manjkalo, pa bi tudi Slovenija zdrsnila v prelivanje krvi, kar je sicer doletelo Hrvaško ter BiH. Nekateri bi takšne eksperimente znova ponovili. Ali bo Levica v prihodnji vladi ali ne, sploh ni pomembno – manjšinjska vlada s podporo Levice pomeni zgolj to, da Levica sedi na dveh stolih, ker ji ne zadostuje, da bi bil zgolj eden od faktorjev v vladi. Saj se spomnite Dolomitske izjave?

Potem se tu pojavlja Tit Turnšek, ki svoje totalitarne mentalitete niti ne skriva. A dejansko samo bolj grobo pove to, kar v resnici mislijo v Levici. Napove tožbe in ovadbe, zahteva odpustitev dr. Jožeta Možine z RTV Slovenija, nato pa napove še protestni shod. Že videno? Saj se spomnite jogurtne revolucije in napovedanega mitinga resnice? Kam nas je že to pripeljalo? Zato lahko rečemo to, kar sem že večkrat ponovil (in od tega ne odstopam): da je Zveza združenj borcev za vrednote NOB v resnici ni nobena veteranska organizacija (pravi veterani so v glavnem že pomrli), pač pa revolucionarno-teroristična organizacija, v kateri člani branijo svoje privilegije ter interese preko svojega ideološkega džihada. Zato tudi pri organizaciji borčevskega »jogurtnega« mitinga v Kopru ne gre za nič drugega kot za napad na ustavne temelje države. Tako kot je to delal že srbski »vožd« Slobodan Milošević.

Ima pa Turnškovo džihadistično lomastenje tudi svojo dobro stran – deluje namreč kot slon, ki je v trgovini stolkel ves porcelan. In tega Slovenci pač ne bomo mirno gledali. Če ne kateri drug, je prav Turnšek dokaz, da v naši državi prave demokracije še vedno ni, saj nam življenje še vedno kroji konglomerat, ki ga sestavlja čudna mešanica partijskih politkomisarjev ter agentov iz nabora Balkanskega bojevnika. Od tega se bomo osvobodili šele po močnem državljanskem uporu.

nazaj na vrh