Nebojša Medojević: Najuspešnejši promotor črnogorske mafije v Bruslju je bil Jelko Kacin

Nebojša Medojević (foto: osebni arhiv N.M.) Nebojša Medojević (foto: osebni arhiv N.M.)

»Črnogorske oblasti zelo skrbno izbirajo svoje diplomatsko osebje v Sloveniji. To ves čas zagotavlja logistično podporo pri vzpostavljanju mreže za pranje denarja,« nam v pogovoru razloži opozicijski poslanec v črnogorskem parlamentu Nebojša Medojević in doda, da je bil najuspešnejši promotor črnogorske mafije v Bruslju Jelko Kacin. Povedano se bere kot scenarij za dober kriminalni film z naslovom Balkanski narcos.

 

Gospod Medojević, ta pogovor je nastal predvsem zaradi vašega tvita, ki se v prevodu bere: »NLB in nekdanji direktor v ČG Črtomir Mesarič sta del pralnice denarja za oblast v ČG. Slovenske politike je kupila oblast v ČG in so postali njeni lobisti v Bruslju. Za debele apanaže. Preko ČG se je pral tudi umazan denar iz Slovenije, pridobljen s korupcijo in kriminalom.« Nam lahko bolj podrobno razložite, kaj ste s tem mislili?

Povezave črnogorskih oblasti ter političnih, tajkunskih, diplomatskih, varnostno-obveščevalnih in kriminalnih struktur so dolge, globoke, vsebinske in zelo donosne. Prvi mednarodni stiki Mila Đukanovića sredi devetdesetih let so šli prek Slovenije. Glede na to, da so bile strukture nekdanje jugoslovanske Udbe tako v Sloveniji kot v Črni gori nedotaknjene, so bili stiki vzpostavljeni enostavno. Črnogorskim oblastem, vpletenim v tihotapljenje v obdobju sankcij proti ZR Jugoslaviji, je bil potreben »know-how« (znanje, op. p.) za pranje denarja, pridobljenega s kriminalom, in tu so bili slovenski kadri že dobro usposobljeni. Slovenci so bili prvi »tuji« investitorji in so svojo pozornost osredotočili na banke, zavarovalnice, igralnice, borznoposredniške družbe, investicijske sklade. Slovenci so torej pokazali poseben interes predvsem za tiste posle, ki so izjemno primerni za pranje denarja. Slovenci so posredovali, da je še ena kriminalna bančna organizacija − banka Hypo Alpe-Adria − odprla svojo podružnico v Črni gori. Veliki črni fondi od tihotapljenja cigaret in kasneje prepovedanih drog so bili predmet zanimanja tožilstev številnih držav, konec devetdesetih let in v začetku leta 2000 pa so bili še posebej aktivni Italijani. Đukanović je moral poiskati pomoč izkušenih pralcev denarja in poskusiti, da se milijarde evrov pretihotapljene gotovine investirajo v legalne tokove. Mlada država, članica EU, javno znana po »uspešni« demokratični tranziciji, je bila idealen kandidatka. Črnogorske oblasti zelo skrbno izbirajo svoje diplomatsko osebje v Sloveniji, da ves čas zagotavlja logistično podporo pri vzpostavljanju mreže za pranje denarja. NLB je kupila največjo državno banko v Črni gori, banko Montenegro, in ta institucija je postala ključni igralec pri povezovanju umazanega kapitala z vrhom črnogorskih oblasti in slovenskimi strukturami. Razvila so se tudi osebna prijateljstva in visoka stopnja zaupanja med njimi. In tako so bila ustanovljena skupna podjetja črnogorskih tajkunov, ki so bili blizu vrha oblasti in slovenskih partnerjev. Črtomir Mesarič, nekdanji direktor NLB, postane nenadomestljiv; če je investitor iz Slovenije želel poslovati v Črni gori, je moral dobiti odobritev bratov Đukanović. Denar črnogorskih oblasti in denar slovenskih tajkunov se intenzivno giblje prek slovenskih bank, zavarovalnic, borznoposredniških družb, investicijskih skladov in borze.

Kako je to potekalo?

Sheme so znane. NLB odobri fiktivne kredite z denarnim zavarovanjem, slabe kredite z napihnjenimi zavarovanji, prek banke nato potekajo plačila slamnatim podjetjem na t. i. off shore destinacije itn. Ljubezen je trajala, dokler slovenski investitorji niso spoznali pravega obraza Đukanovića in njegovih ljudi. Tako je prišlo do težav pri delovanju NLB, ki je izgubila privilegirani položaj. Težave nastanejo tudi v zavarovalniških poslih, slovenski HIT odide iz igralniških poslov in proda se hotel Maestral, slamnato podjetje, za katerim stojijo Đukanovići, borza v Črni gori se zruši in Slovenci zapirajo borznoposredniške družbe, investicijski skladi bankrotirajo. Osebno se je name obrnil znani slovenski poslovnež Franc Riemer, ki je s svojim črnogorskim partnerjem, ki mu ga je priporočil prav Mesarič, odprl podjetje. Riemer je v rudnik svinca in cinka v Šulah, poleg Pljevlja, vložil več kot 10 milijonov evrov, a so ga grozljivo prevarali in na koncu izgnali iz Črne gore s smrtnimi grožnjami. Riemerju so v registru gospodarskega sodišču na čudežen način, brez njegove odobritve, zmanjšali ustanoviteljski delež in prevzeli večinski nadzor nad lastništvom skupne družbe s črnogorskim partnerjem, kjer je bilo odstotkovno razmerje 50:50. Pozneje so ugotovili, da je plačeval »reket« (zaščito, op. p.), grozili so mu s smrtjo, in Riemer danes odplačuje več kot 10-milijonski kredit, ki ga je vzel pri NLB za naložbo v podjetje, ki mu je bilo nasilno odvzeto in kasneje prodano za več kot 60 milijonov evrov. Da je zadeva še bolj bizarna, je črnogorski partner, ki v rudnik ni vložil ničesar, v Sloveniji vložil kazensko ovadbo proti Riemerju. V celotni prevari je bil ključni igralec Črtomir Mesarič. Zgodba je pravzaprav scenarij za triler. Đukanović ves čas prek svojih zaupnih ljudi zagotavlja aktivno lobiranje v Bruslju za svoj kriminalni režim, in to prav prek Slovenije.

Prek Slovenije? Kako?

Najuspešnejši promotor črnogorske mafije v Bruslju je bil Jelko Kacin. Ta je nase prevzel zelo težko delo, da bi izjemno kompromitirano oblast v evropskih strukturah, posebno v nemških, predstavil kot demokratično, proevropsko. Kacin je hitro ugotovil, da je to misija nemogoče, ker so vse obveščevalne službe v Evropi, še posebej BND, poročale svojim vladam, da je Đukanović nevaren mednarodni kriminalec, povezan s transnacionalnimi karteli za tihotapljenje cigaret in prepovedanih drog. Zato se je Kacin odločil, da obtoži opozicijo in jo v Bruslju predstavi kot protinatovsko, retrogradno, nacionalistično, protievropsko, prorusko itn. Svoje lobistične storitve, ki so bile plačane s krvavim denarjem mafije, je osredotočil na dva cilja: promocijo Nata in demoniziranje opozicije. Kasneje je Črna gora postala meka za slovenske diplomate, ki so prišli sem kot predstavniki EU, OVSE, Nata, evropskega parlamenta, in vedno je bila to ista zgodba. Mafijski denar je napolnil žepe slovenskih diplomatov in jim zaprl oči in usta.

Potem se ne smemo čuditi, da so Iranci za pranje kriminalnega denarja v Sloveniji izbrali prav NLB? Verjetno ste seznanjeni s slovensko afero IranNLBgate in pranjem iranskega denarja?

Moje prve izkušnje s težavami tranzicije so bile prav v Sloveniji, kjer sem bil pogosto na študijskem bivanju. Intenzivno spremljam dogodke v Sloveniji, posebno pa se mi zdi zanimiva usoda NLB, kajti prav propad NLB zaradi slabih kreditov je bili prvi znak, da tu ne gre za slabe ocene upravljanja banke, temveč za ogromno shemo pranja umazanega denarja. Slaba posojila so bila samo pravna oblika za pranje denarja. Z odpisom slabih kreditov zgubarskim podjetjem ali s premikom le-teh na posebno banko za slabe kredite, se trajno izbrišejo sledovi umazanega denarja, pridobljenega s kriminalom, in čistega denarja banke iz legalnih depozitov. Slovenija in NLB sta bili logična izbira za črnogorsko mafijo. Država je članica EU, uspešna zgodba o tranziciji. Tudi sam sem pogosto, ko sem kritiziral našo vlado glede zamude pri privatizaciji, pokazal na Slovenijo kot uspešen primer tranzicije. Na žalost smo prav skozi dramo s slabimi krediti in prezadolženostjo privatiziranih podjetij v Sloveniji odkrili, kaj se je bilo v bistvu skrivalo za tem »uspehom«. Vključenost Slovenije v mednarodni finančni sistem, dobra ocena države, ugled Slovenije kot pravne države z dobro zakonodajo in mehanizmi za preprečevanje pranja denarja so bili zelo utemeljeni razlogi, zakaj se je črnogorska oblast odločila za vzpostavitev »kriminalne bratovščine« s Slovenci.

Je torej prodaja NLB in njenih podružnic po državah nekdanjih republik Jugoslavije rešitev, da se ustavi organizirani kriminal?

Prodaja banke z bremenom slabih posojil, za katerimi stoji pranje umazanega mafijskega denarja, je vedno dobra poteza za skorumpirano vlado. Cilj uspešnega pranja denarja je prekiniti in zakriti izvor denarja in njegovo povezavo z resničnim lastnikom. Prav tako je zelo pomembno, da med celotno operacijo ohranjate nadzor nad sredstvi. Najvarneje je prati denar, kjer je v sam proces vključena tudi oblast, to so skorumpirani oblastniki, katerih osebni interes je sprejemanje odločitev in oblikovanje politike, ki ščiti njih same. Najboljši primer simbioze velikega kapitala, visoke politike in velikega kriminala je primer banke Hypo Alpe-Adria, ki je nastala prav zaradi velikanske količine umazanega denarja, ki se je nabral v času vojn v devetdesetih letih in po razpadu SFRJ. Jasno, ob pranju denarja z Balkana so se povlekle tudi silne milijarde denarja davčnih utaj, korupcije in kriminala iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Da ne bi odkrili pravih organizatorjev te kriminalne združbe, so banko Hypo Alpe-Adria poslali v stečaj in jo ugasnili. Dokumentacija je izginila, nekaj ljudi je bilo obsojenih na simbolične zaporne kazni, vse z namenom, da se razprodajo zavarovanja, ki so bila prenesena na novo podjetje HETA, ki ni več pod nadzorom monetarnih oblasti … in tu se zgodba konča. Volk je pojedel osla. Okradeni so ostali tudi davkoplačevalci Avstrije in Bavarske, saj se je neuspešno prestrukturiranje te banke financiralo iz državnega proračuna. Ključni ustvarjalci te sheme so ostali zunaj dosega pravosodja, ker so bili v celotno zgodbo vključeni tudi ključni politiki in vladajoče stranke. Podobna usoda lahko doleti tudi NLB, saj bi preiskava dogodkov v tej banki odprla vprašanja odgovornosti nekaterih ključnih politikov v Sloveniji.

V knjigi z naslovom Sprevržena tranzicija - od komunizma do mafije ste objavili svoje odmevne kolumne in intervjuje. Začeli ste z zapisom Miting za mir v Titogradu, kjer ste jasno izrazili svoj NE vojni na Balkanu. »Ne dovolimo tistim, ki so uničili našo sedanjost, da nas oropajo prihodnosti, saj tisti, ki ne cenijo življenj drugih, ne morejo ceniti svojih,« ste zapisali. A žal se je zgodilo nasprotno ...

Kot študent fakultete za elektrotehniko sem ustanovil prvo protivojno organizacijo Študentski forum in s kolegi mi je uspelo ukiniti stare komunistične študentske organizacije. Ustanovili smo tudi Študentsko zvezo, ki ni bila ideološko obarvana. Začeli smo tudi s Študentsko ligo za mir in uspelo nam je v tedanjem Titogradu organizirati skupino študentov iz več republik SFRJ. A vojna norost je na žalost že zajela tudi študente in ta poskus je propadel. Organizirali smo več mirovnih manifestacij in aktivno nasprotovali vojni. Takrat sem kot gost na državni televiziji RTCG v enem najbolj gledanih terminov javno pozval študente in mladino, da naj bodo »dezerterji državljanske vojne, ki nam jo pripravljajo«. Organizirali smo peticije za vrnitev študentov z dubrovniškega bojišča, v parlamentu sem govoril proti tej sramotni operaciji in odpeljali so me na policijo. Nedavno pa sem doživel, da me nekdanji vojaški okupatorski upravnik Cavtata in major KOS JLA, zdaj pa specialni tožilec Milivoje Katnić lažno in montirano obtožuje in preganja. Vojni hujskači, ljudje, ki so neposredno sodelovali v vojnih zločinih, so danes državni uslužbenci, ministri, tožilci, sodniki in tajkuni. Na žalost lustracija v Črni gori ni bila izvedena, tajni dosjeji Udbe niso bili odprti, danes pa je stanje človekovih pravic, demokracije in vladavine prava slabše kot v komunizmu. Katnić je pred nekaj dnevi vložil kazensko obtožnico proti meni zaradi mojega govora v parlamentu, v katerem opozarjam na dejstvo, da ima boter tožilca monopol na trgu z zdravili in da so cene 2- do 10-krat višje v Črni gori kot pa v Srbiji, kot tudi to, da ima tožilec premoženje, ki je veliko večje od legalnega dohodka. Črna gora je zasebna država v lasti mafije.

Pravite, da »Črna gora razpada kot posledica gnilobe«. Kaj vse spodjeda vašo državo?

Sobivanje oblasti in organiziranega kriminala je izbrisalo mejo med tema dvema strukturama družbe. Črnogorska oblast je po osamosvojitvi leta 2006 vzpostavila sodelovanje s transnacionalnimi narkokarteli in država Črna gora ter njene institucije so postale platforma za izvajanje najobčutljivejših delov operacij teh kartelov. Dostop do evropske celine in dostop do bank, nobenega strahu pred policijo ter varnostno-obveščevalnimi službami in carinami, vse to je zelo privlačna vaba in črnogorska oblast je postala ključni člen za delovanje latinskoameriških in turških narkokartelov. Razpad sistema tradicionalnih vrednot in nekaznovanost članov vladajoče mafije sta pripeljala do uničenja morale naroda in do novega vrednotnega sistema. Tajkuni, kriminalci, skorumpirani agenti Udbe, skorumpirani sodniki in tožilci so postali simbol moči in uspeha v Črni gori. Tradicionalni srednji razred je doživel moralni zlom in posledice so globoke, strukturne in težke. Industrija je uničena, izvoz ne obstaja, kmetijstvo je uničeno. Črna gora danes živi od pranja denarja, ki se steka s tihotapljenjem cigaret, od leta 2001 pa tudi s prepovedano drogo in orožjem. Analiziral sem strukturo pobiranja DDV in ugotovil, da najmanj 30 do 40 odstotkov plačanega DDV izhaja iz gospodarskih dejavnosti, ki so neznane. Preprosto, ko primerjate stopnjo prejemkov črnogorskih državljanov in njihovih izdatkov, ugotovite, da se prek hipermarketov, iger na srečo, gostinskih objektov, gradbeništva, hotelov in podobno s plačanimi davki z umazano gotovino opere okrog 30 do 40 odstotkov več denarja, kot je dejanski davčni promet. Ponekod so celo prebivalci in upokojenci sčasoma sprejeli, da se njihove plače in pokojnine financirajo iz tihotapljenja in pranja denarja, pa tega ne obsojajo. Država je število zaposlenih zmanjšala približno na 170.000 uslužbencev, od katerih 60.000 ljudi prejema plačo iz proračuna. Več kot 50 odstotkov zaposlenih prejema plačo 250 evrov in manj, a povprečno je zaposlenega 1,2 člana družine. Okoli 60 odstotkov prebivalstva je pod absolutno mejo revščine ali zelo blizu. Ogromna rast zunanjega dolga je že ogrozila normalno delovanje javnih financ in 50 odstotkov našega pokojninskega sklada se izplača neposredno iz proračuna. Politična kriza je globoka in sistemska. Oblast ohranjajo z ukradenimi volitvami, s pomočjo mafije in umazanega denarja od drog in cigaret. Največjo opozicijsko skupino, Demokratsko fronto, sistemsko preganjajo policija, tožilstvo in Udba − slednja nas spremlja že leta.

Vas osebno tudi spremlja Udba?

O meni se vodi tajni dosje Udbe od leta 1999, in to je v enem sodnem zapisniku, več kot 50 sodnih zadev se sicer vodi zoper mene, je priznal eden visoko rangiranih sodelavcev službe. Na koncu je prišlo do mafijske vojne znotraj nekoč edinstvenega narkokartela, ki je leta delal s podporo Udbe. Pravzaprav jih je Udba sprla in izzvala krvave obračune, v katerih je bilo ubitih več kot 50 ljudi, med katerimi so bile tudi nedolžne žrtve. Državne institucije, razjedene od korupcije, niso sposobne, da objektivno sprejmejo zakon in polovijo vodje teh narkoklanov. Poleg več kot 50 mafijskih likvidacij nobeden od vodij teh klanov ni v zaporu. In ko po naključju nekoga ujamejo ali obsodijo na smešno kazen, se ta hitro znajde na svobodi zaradi nekakšne napake tožilstva in sodišča, obsojeni pa pobegne iz države. Spor med klani je vstopil v zelo zaskrbljivo fazo, ker imata država in oblast svoje favorite v tem konfliktu. Organizirani kriminal v Črni gori je politični pojav »par excellence«, ki se dogaja v kazensko-pravni sferi: veliki igralci so nedotakljivi.

Sredi junija so cariniki v pristanišču v Baru odkrili 40 kg kokaina v zabojniku banan.

Drži. Uvoznik je znano državno podjetje VOLI. Nihče iz te družbe ni bil zaslišan in specialni tožilec Katnić je zadevo prenesel na navadno policijo, kot da bi v avtu našli 4 grame kokaina. Jasno je, da je bil ta zaseg posledica konflikta tihotapsko-varnostno-obveščevalno-politično-kriminalnih klanov na oblasti in da je šlo za prijavo od znotraj. Ker gre za utečen kanal za uvoz kokaina, ki je očitno dolgo deloval in je bil pod zaščito vrha oblasti, je Katnić, Đukanovićev pomočnik, ki ga lahko izsiljujejo zaradi vojnih zločinov in je zveza z enim od kartelov, to zadevo prikril. Po Katnićevem mnenju tihotapljenje 40 kg kokaina v zabojniku največjega državnega podjetja ni organizirani kriminal. Institucije so privatizirane. V Črni gori se širi neznosen občutek nepravičnosti. Politične, družbene, nacionalne in mafijske napetosti naraščajo. Narod je globoko razdeljen. Nestabilnost je očitna. Konflikti v mafiji se stopnjujejo. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo cilji postali politični. Potem država pade v kaos.

Citat iz knjige: »Korupcija je postala temeljni instrument, cilj in motiv gospodarske politike te vlade, organizirani kriminal pa najpomembnejša gospodarska panoga. Kokainski in heroinski svetovni karteli so razvili pomemben tranzitni krak prek moje države in uporabljajo logistično podporo diktatorja in njegovega režima. Varen dostop do evropske celine z morja in do bank pod kontrolo diktatorja je iz moje države naredil enega od najpomembnejših svetovnih središč organiziranega kriminala, zlasti trgovanja s prepovedanimi drogami in pranja denarja.« Je mreža kriminala ohranjena iz nekdanjega režima, komunizma?

V parlamentu sem dejal, da je Đukanović leta 1989 postal premier na predlog Slobodana Miloševića in beograjske Udbe, katere sodelavec je bil kot študentski funkcionar konec osemdesetih let. Đukanović ni sodeloval pri strmoglavljenju in rušenju starega komunističnega vodstva, in ko je bilo treba izvoliti predsednika vlade, se je pojavilo njegovo ime, ki ga takrat nihče ni poznal. Vpliv struktur nekdanje jugoslovanske Udbe je ključen za povezovanje mafije z Đukanovičem konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. Konflikti znotraj DPS in konflikti z Miloševićem so posledica boja za prevlado nad državnim tihotapljenjem cigaret. Takrat je bil ključni človek CIA in ZDA v regiji Jovica Stanišić, nekdanji vojni šef srbske Udbe. Zahodne službe so zatisnile oči pred oblikovanjem balkanske konfederacije organiziranega kriminala in širitvijo tihotapljenja cigaret in drog. V zameno so Đukanović, Stanišić in družina brezpogojno izpolnjevali navodila zahodnih centrov moči. Kasneje smo lahko v spominih nekaterih zahodnih diplomatov in obveščevalcev brali tudi konkretne podatke o tem, da je balkanska mafija nastajala s tihim soglasjem zahodnih služb in vlade. Črna gora je postala platforma za delovanje najmočnejših transnacionalnih narkokartelov. Tako so v Črni gori po ukazu DEA aretirali visoko rangirane bolgarske in italijanske politike, ki so v imenu kolumbijske gverilske organizacije FARC sklenili posel »droga za orožje«. Črnogorski in srbski državljan postane tudi Mohamed Dahlan, za katerega sam Đukanović pravi, da je »pomembna varnostno-obveščevalna osebnost Bližnjega vzhoda«. Tu se odpre komunikacija z Združeni arabskimi emirati, ki so tudi zelo na slabem glasu zaradi slabe zakonodaje glede pranja denarja in tihotapljenja cigaret. Dahlana je palestinsko tožilstvo obtožilo za korupcijo in poneverbe državnih sredstev. Mnogi ga povezujejo s črnimi operacijami zahodnih služb na Bližnjem vzhodu. Postal je tesen prijatelj Đukanoviča in Vučića.

Kolumne se torej berejo kot scenarij za balkansko kriminalko. V eni opisujete tudi čas, ko je guverner vaše Centralne banke javno govoril o pranju milijarde evrov gotovine črnogorske in ruske mafije prek komercialnih bank v t. i. virtualnih denarnih posojilih. Kako močno je ruska mafija povezana s Črno goro?

Đukanović je v začetku leta 2000 s svojim »ministrom za odnose z Rusijo« in nekdanjim veleposlanikom v Moskvi Milanom Roćenom okrepil odnose z Rusijo, njihovimi tajkuni, mafijo in obveščevalnimi službami. Rusija je edina, ki je podprla projekt črnogorske neodvisnosti, ker so bile tedaj ZDA in EU bolj za nadaljevanje ohlapnih vezi s Srbijo zaradi problema Kosova in stabilnosti Srbije. V obdobju med letoma 2006 in 2009 so Rusi v Črno goro »vložili« več milijard gotovine in postali ključni vlagatelji. Naše šibko gospodarstvo ni moglo sprejeti tolikšnega priliva gotovine in ruske ekspanzije, banke pa so bile zasute z denarjem. Seveda je bil dober del tega denarja vložen v državne banke in tajkunska podjetja z namenom, da se ta denar opere. Da ne gre le za gospodarski interes, je postalo jasno, ko je zadnji šef KGB, general Viktor Ivanenko, vložil ogromno denarja v graditev največjega hotela ob morju, hotela Splendid, ki je postal ključna točka ruskih varnostno-obveščevalnih služb. V obveščevalnih krogih se že desetletja govori o povezavah nekdanjih sovjetskih služb z gverilskimi organizacijami in revolucionarnimi vojskami v Latinski Ameriki, ki nadzorujejo nasade koke in obrate za proizvodnjo kokaina. Tako kot se ista zgodba povezuje z vlogo zahodnih služb pri nadzoru proizvodnje maka in opija v Afganistanu ter proizvodnje heroina. Velik priliv gotovine sumljivega izvora ni mogel ostati neopažen. Cene nepremičnin v Črni gori so eksplodirale. Ruski kupci so plačevali nesmiselno visoke zneske za povsem ničvredna zemljišča po planinah in črnogorskih vaseh. Takrat je bila med Rusi najpopularnejša Prva banka bratov Đukanović, ki v Črni gori posluje mimo zakonov in nadzora Centralne banke. Takratni guverner je javno nasprotoval taki praksi in v parlamentu potrdil moje prepričljive obtožbe, da se prek slamnatih posojil z gotovinskim zavarovanjem v bistvu pere denar ruske mafije in tajkunov. Zelo hitro so ga zamenjali in utišali. Nenadoma je postal lastnik odličnih vinogradov in sodobne vinske kleti, tako da nič več ne govori o nevarnih temah.

Pišete, da je bilo vse videti čudovito, dokler dejavnosti tega kartela niso postale grožnja varnosti Združenih držav in EU … Na kakšen način? Kdo je sodeloval v akciji?

Prav zato, ker so transnacionalni narkokarteli spoznali, da jim za njihove posle v Črni gori jamčijo vlada, država, carina, vladne službe, sodišča, tožilstva. Posel je cvetel, Črnogorci so se izkazali za zelo zanesljive in profesionalne partnerje, a stvari so šle predaleč. Črnogorski karteli so postali glavni ponudniki tradicionalnih kartelov po Evropi, predvsem v Italiji, Španiji in na Nizozemskem. Obseg njihovih operacij je bil takšen, da so prišli v radar DEA. Zmotili so nekakšne od nekdaj vzpostavljene povezave in odnose na trgu. Ker so se lahko v Črni gori tudi fizično skrili, dobili lažne potne liste, oprali denar, spremenili svojo identiteto in vlagali denar v legalne posle, jim je takšen ugled hitro pripeljal na vrata DEA. Vendar pa zaradi povezave kartelov s policijo in z Udbo na sodelovanje z njimi ni bilo mogoče računati, zato je bila preiskava zelo zapletena. Po drugi strani so zahodne službe varovale Đukanovića in njegov pomen v tej organizaciji je ravno ta: ima zaščito ZDA in Združenega kraljestva ter njihovih služb. Učinki preiskave DEA so bili tako omejeni. Črna gora je pod Đukanovićem postala nekakšna Kolumbija na Jadranu. Sčasoma se je to vrnilo kot bumerang, ker je mafija prevzela nadzor nad vsemi vladami v regiji. Balkan je postal Latinska Amerika Evrope. Mafija je tako močna, da se morajo ZDA in EU, če želijo nekatere spremembe v regiji, pogajati z njimi. Tako kot v Kolumbiji, ko se je vlada pogajala s FARC.

Ko sem lani napisala nekaj člankov na podlagi pričanja v Urugvaju zaprtega t. i. balkanskega bojevnika Anastazija Martinčića, je bila rdeča nit le-teh črnogorska mafija. V enem od pogovorov nam Martinčić svetuje, naj se borimo za svojo državo. »Če trije Črnogorci ustavijo celotno slovensko sodišče, to ni normalno,« je med drugim dejal. Je Slovenijo ugrabila mafija? Je to ena najmočnejših mafijskih organizacij na svetu, kot nam dejal Martinčić?

To ni samo težava Slovenije. Balkanska konfederacija organiziranega kriminala, za katero stoji nekdanja jugoslovanska Udba, vlada celotni regiji in je danes močnejša od vlad, policije, sodišč ... Njihova moč je tako velika, da lahko spet povzročijo vojno, da zavarujejo svoje bogastvo in svobodo, kot je Udba storila v začetku devetdesetih let, ko je ustanovila vse nacionalistične opozicijske stranke, oborožila ekstremiste in zanetila ogenj v državah, samo da bi preprečila demokratično tranzicijo in scenarij, kot se je zgodil v Romuniji. Ta zločinska hobotnica preprečuje stabilizacijo Balkana, ustavlja demokratične procese ter ohranja regijo v stalnih izrednih razmerah in konfliktih. In še vedno je partner z zahodnimi in vzhodnimi silami.

Ste eden od vodij črnogorske Demokratske fronte (DF) in predsednik Gibanja za spremembe (PzP). Kakšne so zdajšnje politične razmere v Črni gori?

PzP je bil ustanovljen leta 2006 kot poskus neodvisnih intelektualcev, strokovnjakov, da premagajo globoke in težke delitve po referendumu in da se oblikuje demokratična sila za zamenjavo Đukanovićeve mafijske oblasti. Na prvih volitvah, kjer smo nastopili brez enega občinskega odbora in strankarske infrastrukture, smo dobili skoraj 14 odstotkov glasov. Takoj se je sprožil alarm Udbe in od takrat do danes smo pod nevidnim državnim terorjem, medijsko demonizacijo, pregoni, aretacijami. Mene in mojo družino so fizično napadli mafijski vojaki, da groženj mafije s smrtjo niti ne omenjam. Skupaj s kolegi iz drugih opozicijskih strank smo ustanovili Demokratsko fronto (DF) in močno spremenili politično prizorišče v Črni gori. Pokazali smo, da je mogoče uspešno sodelovanje stranke, ki je za neodvisno Črno goro, EU in Nato, ter strank, ki imajo popolnoma nasprotna ideološka in politična stališča. Zbrala nas je ideja o črnogorsko-srbski spravi in boju za demokracijo, svobodo in reforme. Organizirali smo prve resne demonstracije proti vladi in jo prisilili k pogovorom o pravičnih in svobodnih volitvah. Na žalost to ni bilo po volji nekaterim tujim veleposlaništvom, ki so tudi tokrat prepričale ostanek opozicije in jo prisilile, da vstopijo v Đukanovićevo vlado, ki je bila na kolenih po brutalnem nasilju in terorju nad svobodnimi državljani 24. 10. 2015. Zamenjavi mafijskega režima smo bili znova blizu na volitvah leta 2016, nato pa je Đukanović s pomočjo dela srbske Udbe na dan volitev organiziral »lažni državni udar« in odprl državni, medijski, tožilski in sodni pregon DF, kakršnega nismo videli od leta 1948. Po dveh letih je črnogorska javnost v neposrednem TV-prenosu videla, da gre pri tem za poceni in primitivno montažo, kjer sta dva agenta srbske Udbe, od katerih je bil eden pravnomočno obsojen na 21-letno zaporno kazen za umor na Hrvaškem, s skupino upokojencev in ljudi slabega zdravja, brez orožja, opreme, poskušali aretirati Đukanovića, ki bi moral tisto noč tudi sam pripešačiti do »teroristov«. Takrat se je začela indoktrinacija in propaganda, da gre za ruski vpliv na volitve. A do zdaj ni niso pokazali niti enega dokaza o kakršnihkoli povezavah državnih struktur Rusije s komerkoli iz DF. Nasprotno, država Rusija izvaja svoje interese v Črni gori prek Đukanovića in njegovih vladajočih strank.

Čigava je torej Črna gora? Čigava je Slovenija? Smo res na Titaniku, kjer vam mesto oficirja ne pomaga. »Lepa je funkcija, vendar čaka vas ledena gora. Kapitan je že pred časom ukazal smer in zdaj je niti ne more, niti ne zna, niti ne želi spremeniti.«

Đukanović je v svoj zakonski stan z mafijo kot doto prinesel državo Črno goro in njene državljane. Za zdaj ta zakon dobro funkcionira tako za Đukanovića kot za mafijo. Toda konflikti »zakoncev« so vedno glasnejši in vse bolj nevarni. Glede na to, kako velik kriminal in denar je v igri, sem zelo zaskrbljen, kako bo potekala razveza. Tu so tudi otroci: na stotine vojakov kriminalnih klanov. O tem sem že večkrat izrazil svojo zaskrbljenost. DPS ali Črna gora. Eden od njiju ne more preživeti.

Biografija

Nebojša Medojević se je rodil leta 1966 v Pljevlju. Diplomiral je leta 1991 na Oddelku za energetiko na Fakulteti za elektrotehniko Univerze Črna gora v Podgorici. Od leta 1991 do 1999 je bil zaposlen kot uradnik v Agenciji za prestrukturiranje gospodarstva in tujih vlaganj. Svojo bogato politično pot je začel leta 1989 kot ustanovitelj in predsednik Študentskega foruma - Mirovnega gibanja. Kot študent je javno in glasno nasprotoval vojni in zahteval, da se črnogorski vojaki in rezervisti vrnejo iz Dubrovnika. Ob tej priložnosti se je obrnil tudi na skupščino Republike Črne gore. Zaradi svojih stališč je dobil oznako izdajalca in tujega plačanca. Od leta 1990 javno zagovarja idejo suverene, neodvisne in mednarodno priznane države Črne gore. Medojević je danes poslanec v črnogorskem parlamentu, prvič je bil v parlament izvoljen leta 2006. Je eden od voditeljev Demokratične fronte (DF), črnogorske opozicije, in predsednik Gibanja za spremembe (PzP). Je velik kritik vladajoče politike in dober poznavalec razmer v Črni gori. Napisal je knjige: Črnogorsko gospodarstvo v tranziciji, Množična vavčerska privatizacija, Javna naročila, Privatizacija in korupcija, Konflikt interesov ter Sprevržena tranzicija - od komunizma do mafije. Je poročen in oče dveh otrok.

nazaj na vrh