Ne pozabite: danes je obletnica začetka afere JBTZ – dan, ko je Udba aretirala Janeza Janšo; ob 17. uri predstavitev knjige »Slovenija, vstan'«

foto: Tone Stojko / hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije foto: Tone Stojko / hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Na današnji dan pred 31 leti so organi SDV oz. Udbe v zgodnjih jutranjih urah aretirali Janeza Janšo, ki je bil v tistem času kandidat za predsednika ZSMS. Najprej so ga odpeljali na sedež podjetja Mikro Ada, kjer je bil zaposlen, nato pa v pripor, od koder so ga pripeljali v vojaške zapore na Metelkovi v Ljubljani. Istega dne kot Janšo so pripadniki obveščevalne službe JLA aretirali podoficirja Ivana Borštnerja, nekaj dni kasneje pa so organi SDV aretirali še Davida Tasiča.

 

Naj obnovimo dogajanje: povod za aretacije je bila dostava (pohabljene) kopije vojaškega ukaza, ki je bil decembra 1987 poslan iz Beograda poveljstvu tedanje devete armade v Ljubljani, ukaz pa se je nanašal na premeščanje oborožitve in moštva z mejnih območij v notranjost države, kar je bil tudi namig na pripravo JLA na morebitne protirežimske proteste. Ivan Borštner je prepoznal to nevarnost in je dokument skrivaj skopiral, kopijo pa dostavil na uredništvo Mladine, kjer jo je najprej dobil v roke področni urednik David Tasič, od njega pa jo je dobil odgovorni urednik Franci Zavrl. O tem je bil seznanjen tudi glavni urednik Robert Botteri.

Po aferi z objavo naslovnice »Mamula go home«, s katero je tedanje glasilo ZSMS Mladina s prstom pokazalo na neetično početje jugoslovanskega obrambnega ministra Branka Mamule, je JLA začela pritiskati na komunistični vrh v Sloveniji, naj ukrepa, sicer bodo ukrepali sami, armadno glasilo Narodna armija pa je popljuvalo Mladino. Zavrl je na to reagiral tako, da je že skoraj pozabljeno kopijo, ki jo je prinesel Borštner, odnesel v uredništvo Mikro Ade k Janezu Janši, ki je večkrat pisal komentarje o vojaških zadevah, v Mikro Adi pa je deloval tudi Marko Hren, glavni frontman mirovnega gibanja – njegovo besedilo »Poziv k nenasilnemu odporu v primeru represije« so agenti SDV našli že v svojih nočnih akcijah, ko so stikali po prostorih Mikro Ade in »pripravljali teren« za Janševo aretacijo. SDV je preko svojega vira iz Mikro Ade zaznala, da je Janša dobil »neke vojaške ukaze«, prav tako pa je takrat v zvezi z Mladino izbruhnila še ena afera: zaradi represivnega posega so morali v tiskarni umakniti članek »Noč dolgih nožev«, v katerem je dr. Vlado Miheljak (pod psevdonimom Majda Vrhovnik) povzel vsebino stenograma tajne seje v Beogradu, kjer se je vrh ZKS z Milanom Kučanom na čelu pregovarjal z zveznimi organi ter JLA o kontrarevoluciji v Sloveniji, kar je bila tudi svojevrstna vojna napoved prebujajoči se alternativi. Vsebina seje je bila državna skrivnost, SDV pa je iskala tiste, ki so vsebino videli ali posedovali članek.

Vendar je bil Janša v tistem času deležen posebne obravnave. Kot piše Igor Omerza, tedanji direktor Mikro Ade, v svoji knjigi o JBTZ, je bil vrh ZKS nekoliko pod pritiskom beograjskih krogov, naj vendar ukrepa, nazadnje pa je padla odločitev, ki jo je še najbolje orisal tedanji republiški sekretar za notranje zadeve, torej glavni koordinator SDV Tomaž Ertl, češ da je »špice treba porezati« (sestanek aprila 1988 v Tacnu). Ker je bil Janša kandidat za predsednika ZSMS in bi si v primeru izvolitve pridobil imuniteto pred posebnimi udbovskimi »obdelavami«, sam pa je izražal za tiste čase pogumna, če ne celo ekstremna stališča, je bilo sklenjeno, da se ga odkrižajo na čim bolj eleganten način – z izročitvijo vojski, ki naj bi mu tajno sodila na vojaškem sodišču. Namreč, »nočni ptiči« iz SDV so v uredništvu Mikro Ade našli kopijo vojaškega ukaza, a o najdbi niso takoj obvestili JLA (ki je bila tedanja regularna vojska), kot bi to velevala tedanja praksa. Pač pa so to storili zelo pozno, praktično le malo pred načrtovano aretacijo, ki je bila umeščena v čas, ko je bil slovenski komunistični vrh na konferenci v Beogradu in so lahko novico o aretaciji sprejeli z zaigranim presenečenjem. A najbolj pomembno je, da so Janši lahko obesili očitek izdaje vojaške skrivnosti, za kar je bila sicer zagrožena manjša kazen kot za izdajo državne skrivnosti (stenogram seje v Beogradu, ki je postala osnova za članek »Noč dolgih nožev«), s tem so ga lahko izročili (čeprav kot civilista) v roke vojaškim organom in si tako oprali roke.

Kasnejši potek dogodkov je bil vendarle nekoliko presenetljiv za vrh partije. Novica, da so organi državne varnosti aretirali kandidata za predsednika ZSMS Janšo, je zelo hitro obkrožila Slovenijo in marsikoga tudi šokirala, a zelo malo ljudi je vedelo, da je bila to očitno koordinirana akcija z jasnim političnim ozadjem, ki je slovenskemu komunističnemu vrhu prinesla korist: znebila se je neprijetnega »hujskača« iz vrst ZSMS ter na nek način zadovoljila apetite JLA in beograjskih krogov, ki so zahtevali bolj energične ukrepe slovenskih oblasti proti »kontrarevolucionarjem«. Nadaljevanje pa je bilo torej vendarle nekoliko »izven okvirjev«, saj je prišlo do močne reakcije javnosti, še zlasti, ko se je izvedelo, da so v zvezi z isto zadevo aretirali kar tri ljudi, nameravali pa so jih še več. Vsi trije aretiranci – Janša, Borštner, Tasič – so bili odpeljani v vojaške zapore, kjer jih je na zelo trd način zasliševal tedanji polkovnik varnostne službe JLA Aleksandar Vasiljević. Zavrl se je aretaciji izognil tako, da je pobegnil na ljubljansko psihiatrijo, sojenja na vojaškem sodišču na Roški v Ljubljani se je tako udeleževal s prostosti.

Odziv javnosti pa se je širil po kocentričnih krogih – od sprva ozkega kroga ZSMS se je podpora četverici razširila z ustanovitvijo Odbora za varstvo človekovih pravic, ki ga je koordiniral Igor Bavčar, val upora pa je zajel velik del javnosti. Prišlo je do vsakodnevnih zborovanj pred vojaškim sodiščem ter do posebej organiziranih velikih zborovanj v podporo četverici, ki je morala po volji komunističnega vrha v Sloveniji vseeno odsedeti »minimalno« zaporno kazen. Vendar si je slovenska komunistična vrhuška to lahko privoščila, saj je v istem času »furala« konflikt s Slobodanom Miloševićem, s čimer je pred slovensko javnostjo lahko igrala zaščitnika slovenskih interesov – številne obveščevalne službe (tudi komunistične v tedanji Jugoslaviji) so namreč vedele, da se komunizmu v Evropi bliža konec in da je veliko vprašanje, če se bo Jugoslavija lahko obdržala skupaj. Zato so se pripravljali na scenarij, da bo morda potrebno vsaj na prvo žogo sprejeti demokratična pravila igre in se odreči svojemu epohalnemu dosežku: socialističnemu samoupravljanju. To se je pokazalo leta 1989, ko je konflikt s Srbijo dosegel vrh, slovenska republiška konferenca SZDL pa je tisto leto aprila izvedla volitve slovenskega člana predsedstva SFRJ, ki je bil dejansko neke vrste »posvetovalni referendum« za nadaljnjo politično usmeritev slovenskega partijskega vrha. Prav ta zakulisja so pozneje vplivala na to, da slovenska pomlad, ki se je začela z velikim zanosom, ni dosegla vrhunca.

O vsem tem in še čem bo danes, 31. maja, ob 17. uri v Muzeju slovenske osamosvojitve (Cankarjeva 11, Ljubljana) tekel pogovor z Gašperjem Blažičem, avtorjem nove knjige »Slovenija, vstan'!«, ki je izšla pri založbi Nova obzorja. Na proslavi ob 31-letnici »procesa JBTZ« bosta nastopili še Alenka Jeraj, pesnica in poslanka v DZ, ter pevka Julija Urbančič. Pogovor z avtorjem bo povezovala Simona Pavlič, predsednica Krščanskega foruma SDS in avtorica spremne besede v knjigi, ki jo bo mogoče kupiti tudi po končani proslavi. Knjigo sicer lahko naročite tudi na telefonsko številko 01 24 47 200 ali e-mail Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., lahko pa se v delovnem času oglasite v tajništvu Demokracije na Linhartovi 13 v Ljubljani. Več o knjigi na spletni strani http://vseknjige.si/politika/slovenija-vstan/.

 

 

nazaj na vrh