Nadškof in predsednik komisije Pravičnost in mir Anton Stres: Šarčeva odvisnost od levičarskih kolektivistov je izredno skrb vzbujajoča!

  • Napisal  Metod Berlec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Ddr. Anton Stres je direktor Katoliškega inštituta in predsednik komisije Pravičnost in mir pri SŠK. (foto: Matic Štojs Lomovšek) Ddr. Anton Stres je direktor Katoliškega inštituta in predsednik komisije Pravičnost in mir pri SŠK. (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Pogovarjali smo se s teologom, filozofom, upokojenim ljubljanskim nadškofom in rektorjem Katoliškega inštituta prof. ddr. Antonom Stresom, ki je hkrati tudi predsednik Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci.

 

Anton Stres se je rodil 15. decembra 1942 v Donački Gori v župniji Rogatec. Leta 1960 je vstopil v Misijonsko družbo lazaristov. Leta 1963 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, kjer je končal tri letnike. Študij je jeseni leta 1966 nadaljeval na Teološki fakulteti Katoliškega inštituta v Parizu (Institut Catholique de Paris). Tam je leta 1969 opravil licenciat iz teologije, magisterij iz filozofije pa na Filozofski fakulteti istega inštituta leta 1972. Oktobra 1974 je doktoriral iz teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani, novembra 1984 pa iz filozofije na Katoliškem inštitutu v Parizu. Od leta 1973 do 2005, ko je ob vstopu v pokoj prejel naziv zaslužnega profesorja, je predaval filozofijo na Teološki fakulteti v Ljubljani. Osem let je urejal revijo Bogoslovni vestnik, petindvajset let je opravljal službo predsednika Komisije Pravičnost in mir, bil konzultor Papeškega sveta za pravičnost in mir ter podpredsednik Evropske konference komisij Pravičnost in mir. Petnajst let je vodil komisijo SŠK za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo. Leta 2000 je bil posvečen v škofa. Leta 2009 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za ljubljanskega nadškofa. To mesto je na povabilo papeža Frančiška ob finančni sanaciji mariborske nadškofije poleti leta 2013 zapustil. Službo rektorja Katoliškega inštituta in predavatelja filozofije na Fakulteti za poslovne vede je prevzel jeseni 2015, poleti 2018 pa ga je papež Frančišek imenoval za konzultorja Papeškega sveta za kulturo. SŠK mu je zaupala vodenje Komisije Pravičnost in mir, Komisije za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo ter Sveta za laike pri SŠK.

Gospod Stres, iz poročanja svetovnih medijev se zdi, da je Rimskokatoliška cerkev zaradi pedofilskih škandalov na eni svojih najtežjih zgodovinskih preizkušenj. Svetovno srečanje družin na Irskem, ki se ga je udeležil tudi papež Frančišek, je bilo tako povsem v senci teh očitkov, pa čeprav gre za dogodke, ki so se večinoma zgodili pred letom 2002. Na udaru kritikov se je znašel tudi sam papež, češ da ni ukrepal. Kako to komentirate?

Preizkušnja je zelo resna, četudi ne zadeva vseh delov sveta enako. Smo pa v globaliziranem svetu, ki ga mnogi primerjajo z eno samo vasjo, kjer povsod odmeva vse, kar se zgodi na katerem koli koncu. Zato je tudi nevarnost posploševanja večja, kar pa ne zmanjšuje odgovornosti posameznih delov, temveč jo zaostruje. Zato je za člane katoliške skupnosti toliko bolj pomembno, da se opirajo na lastne izkušnje. Velikokrat se sliši: Cerkev je pokvarjena, a naš župnik je v redu. Gre za razkorak med podobo, ki se ustvarja zaradi medijske odmevnosti, in konkretnimi izkušnjami, ki so stvarne in otipljive. Ne dvomim pa, da ima tudi v predelih sveta, kjer je kriza najhujša, Katoliška cerkev dovolj »moralnih rezerv« za temeljito sanacijo. Glede obtožb na račun samega papeža pa je treba počakati, da se stvari zbistrijo in se pokaže vsa resnica.

Kako preprečiti te vrste zlorabe, te ekscese?

S temeljito reformo procesa vzgoje bodočih duhovnikov, da bo skozi daljši čas mogoče boljše poznavanje kandidatov, spremljanje le-teh in ovrednotenje v različnih življenjskih situacijah ter s tem tudi uvid v njihovo vsestransko zrelost. Vem za ameriške škofije, ki že sedaj sprejemajo med kandidate za duhovništvo samo take, ki so končali kako drugo visoko šolo. To bi pa verjetno terjalo tudi nove izvore duhovniških poklicev.

Bo Rimskokatoliška cerkev preživela tudi to preizkušnjo?

Glede na vse, kar je doživela in preživela v dveh tisočletjih svojega obstoja (npr. tri papeže hkrati), o tem niti najmanj ne dvomim, kar pa ne pomeni, da v določenih okoljih posledice ne bodo hude in boleče.

Kaj pa soočenje s političnim islamom, ki vse bolj ogroža tudi Evropo? Pri tem imam v mislih radikalizacijo islama in demografsko eksplozijo na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Naj kot primer izpostavim samo eno arabsko državo. Egipt je imel leta 2000 66 milijonov prebivalcev, danes jih ima okoli 90 milijonov, po projekcijah jih bo imel leta 2030 120 milijonov in leta 2050 150 milijonov …

Vzrok za to, da ta razvoj doživljamo kot grožnjo sebi, ni samo naraščanje števila prebivalcev v islamskih in drugih deželah, temveč vsaj toliko tudi upadanje lastnega prebivalstva pri nas. Tu pa vemo, kdo je za to kriv. Naša zahodna individualistična miselnost in kultura, ki je med drugim še izrazito protikrščanska. To je rodilo tudi svetovno gospodarsko ureditev, ki je krivična, nevzdržna in izkoriščevalska, na kar Katoliška cerkev opozarja že od 2. svetovne vojne naprej. Imamo občutek vedno večje raztreščenosti: vsak se zapira vase. Združenih narodov kot da ni več, v Evropi se krepijo sredobežne sile. Na individualni ravni imata volilna abstinenca in brezbrižnost do skupnega dobrega iste korenine. To je voda na mlin »blagemu despotizmu«, na katerega zlahka pristajajo naši sodobniki, če jim le omogoča nemoteno uživaštvo. Drugo jih ne zanima. Vzporedno s tem se krepijo tudi levičarske ideologije multikulturalizma, ki so v bistvu narodnostno in kulturno subverzivne, cepljene na klasičen komunistični internacionalizem. Kakor Rimsko cesarstvo ni propadlo samo zaradi barbarskih vpadov od zunaj, ampak zaradi lastnih šibkosti, da ne rečem gnilobe, ni rečeno, da se kaj podobnega ne more zgoditi nam, ki smo nekakšni njegovi nasledniki. Individualizem s svojim spremljajočim subjektivizmom in moralnim relativizmom, ki se je izcimil iz razsvetljenstva, nas utegne pogubiti. Vzel nam je tudi voljo po kulturnem preživetju, medtem ko so jo druge kulture ohranile in jo še krepijo. Glavna nevarnost torej ne prihaja od zunaj, ampak od znotraj.

Mnogi kristjani menijo, da papež Frančišek pretirava s svojo naklonjenostjo do beguncev in ekonomskih migrantov iz islamskih dežel, da se ne zaveda nevarnosti, ki jo pretirane migracije predstavljajo za Evropo. Absorpcijska sposobnost stare celine je namreč glede tega čedalje manjša, v zahodnoevropskih mestih pa se vse bolj širijo vzporedne družbe, kjer že vlada šeriatsko pravo. Po drugi strani je papež Urban II. na te stvari pred stoletji gledal povsem drugače. Kako na to gledate vi?

Ne bo čisto držalo, da Frančišek podpira neodgovorno odprtost do migrantov, ki bi utegnila ogroziti našo duhovno identiteto, kolikor je še krščanska. Še pred kratkim je potrdil, da ima politična skupnost pravico zavarovati svojo kulturno identiteto in naj države sprejmejo toliko prišlekov, kolikor so jih zmožne integrirati. Papež ima tudi pred očmi predvsem begunce in azilante, ne pa ekonomskih migrantov. Res pa je, da se papež težko vživi v evropske bojazni. To pa ne toliko zato, ker sam prihaja iz Argentine, ampak zato, ker kot papež v Evropi ne more videti veliko vrednot, ki jih je treba braniti. Saj se Evropa niti na zunaj noče imeti za krščansko (zgodba okoli evropske ustave in priznanja evropskih krščanskih korenin leta 2004), kaj šele navznoter. Evropa ima seveda živa katoliška verska občestva, ampak ta so v manjšini in bi v primeru islamske nadvlade samo zamenjala enega večinskega zatiralca za drugega. Vprašanje pa je, kateri je hujši. Poznam iskrene mlade katoličane, ki mi pravijo, da nimamo nobenega razloga, da branimo evropski postkrščanski sekularizem in laicizem, kajti le-ta od francoske revolucije naprej ni bil do kristjanov nič manj nasilen (npr. nacizem, komunizem), kakor je danes islam v nekaterih deželah.

 

Po mnenju dr. Stres skušajo katoliški glas v javnosti utišati. (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Aprila vas je papež Frančišek imenoval za novega svetovalca v Papeškem svetu za kulturo. Po besedah nuncija v Sloveniji nadškofa Juliusza Janusza je omenjena odločitev svetega očeta ne le osebno priznanje za vas, ampak tudi za celotno Cerkev na Slovenskem. Kaj je naloga tega Sveta?

Gre za kulturo v širšem pomenu besede, za sklop prevladujočih nazorov in družbenih vrednot v določeni družbi, ki odločilno vplivajo na prepričanja in življenjske navade njenih članov. Tudi krščanstvo je kulturno dejstvo, nekateri teoretiki pravijo, da je religija sploh prakulturno dejstvo, se pravi, da se je kultura začela z religijo in je zato z njo vedno povezana. Spremljanje in poznavanje kulturnih tokov in teženj je zato za uspešno oznanjevanje krščanskih nazorov in vrednot ter dialog z okoljem nujen pogoj. Pa tudi sama umetniška ustvarjalnost kot kultura v ožjem pomenu besede je za krščanstvo pomembna, saj nas zgodovina izdatno uči, kako tesno je bila dolga stoletja umetniška ustvarjalnost povezana s krščanskimi verskimi vsebinami in njenim občečloveškim sporočilom.

Je to nekaj slabega, je to greh, da se kot kristjan zavedaš svojih korenin, svoje identitete, da si ponosen, da si Slovenec in da nisi ravno navdušen nad t. i. multikulti agendo?

Jezus je bil član judovskega naroda in sin njegove kulture. Njegova človeška zavest se je oblikovala v okviru takratne judovske kulturne identitete, ki je bila prepojena z zavestjo izvoljenega ljudstva, nosilca mesijanskih obljub. Kako pomembna je narodna zavest in kulturna identiteta, je poudaril Janez Pavel II. leta 1980 v svojem znamenitem govoru na sedežu Unesca v Parizu, kjer je postavil kulturo v same temelje suverenosti kakega naroda. Tisto, kar je greh in slabo, so nacionalizem, šovinizem in rasizem, ki postavljajo lasten narod ali raso nad druge, druge podcenjujejo in z namišljeno lastno superiornostjo upravičujejo teptanje drugih, npr. narodnih manjšin. Zdrava, upravičena in potrebna narodna zavest in domoljubje pa je zrela: sebe ne kuje v zvezde in drugih ne podcenjuje, zna biti samokritična in spoštuje druge kot drugačne, a enakopravne.

Vemo, da je bilo treba v prejšnjem režimu prisegati predvsem na »bratstvo in enotnost« jugoslovanskih narodov …

V temeljni krščanski perspektivi smo vsi ljudje bratje in edinost med ljudmi, mirno sožitje in enakopravno sodelovanje (enotnost) je velika vrednota. Ko se je po 1. svetovni vojni oblikovala skupna država iz kulturno in zgodovinsko zelo različnih južnoslovanskih narodov, je bilo veliko vznesenosti in razumljivo tudi potrebnega poudarjanja skupnega slovanskega izvora. (»Hej, Slovani …«) Toda enakopravnosti je bilo kmalu konec, večji so začeli zatirati in izkoriščati manjše, kar se je nato nadaljevalo v komunistični preobleki proletarskega internacionalizma, ki je imel narodnost za buržoazno in zavrženo preteklost. Zato so resnični domoljubi v vseh jugoslovanskih narodih čutili, da je njihova narodna in kulturna identiteta v tej tvorbi ogrožena. Tito je sicer pragmatično razumel, da lahko Jugoslavija obstaja le ob maksimalni kulturni samostojnosti posamičnih narodov, česar npr. Američani niso nikoli razumeli in so po Titovi smrti podpihovali centralistične srbske težnje. Partijska monolitnost in diktatura je to tudi s silo, če je bilo treba, držala skupaj. Po diktatorjevi smrti in z zatonom komunistične ideologije pa so šle sredobežne sile svojo pot. Pogosto v šali pravim, da si Milošević zasluži spomenik v Ljubljani, ker je v veliki meri zaslužen za slovensko samostojnost, saj jo je spodbudil kot reakcijo na svoje poskuse centralizacije.

Leta 1974 ste doktorirali iz teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani z disertacijo z naslovom Razvoj marksističnega pojmovanja religije v povojni Jugoslaviji, deset let kasneje pa še iz filozofije na Katoliškem inštitutu v Parizu z disertacijo z naslovom Pojem svobode pri Heglu in prevzem tega pojma pri Marxu. V začetku maja je minilo dvesto let od rojstva Karla Marxa. Je za vas Marx pozitivna ali negativna zgodovinska osebnost?

L. Kolakowski, najboljši poznavalec marksizma, je svoje pomembno delo o tokovih marksizma začel s kratkim, lapidarnim stavkom: »Karl Marx je bil nemški filozof.« Torej ne znanstvenik, ne sociolog ali ekonomist, tudi ne teoretik delavskega gibanja in proletarske revolucije. To je v drugem planu. Marxova filozofija je izrazito ateistična, ker ima Človeštvo za boga. Ob tem verjame stvari, ki se nam danes zdijo čudaške, pa so v 19. stoletju mnogi verjeli vanje, npr.: da bo Človeštvo ustvarilo pravcati raj na zemlji, kjer se bo vsem delilo po potrebah, da bo sebičnost izginila, da bo človek zaživel neko popolno življenje, kjer bo v sebi združil vse človeške sposobnosti ipd. Marxove razčlenitve človeških odtujenosti pa dajo misliti kljub iluzornim predlaganim rešitvam. Ni mu mogoče naprtiti direktne odgovornosti za zločine proti človeštvu, ki so se zgodili v imenu marksizma, ni pa povsem nedolžen. Totalitarni boljševizem je njegov legitimni dedič, ni pa edini mogoč. Zanj je dal Marx resnične nastavke, a v njihovi nečloveškosti sta jih praktično izpeljala predvsem Lenin in Stalin.

Kako pa gledate na Marxove naslednike iz Frankfurtske šole kulturnega marksizma, ki so številne tradicionalne evropske vrednote postavili na glavo?

Na glavo so postavili predvsem razsvetljensko poveličevanje znanstvene in tehnične civilizacije, ki naj bi z vsesplošnim gospodovanjem nad naravo in zgodovino avtomatično ustvarila raj na zemlji. Toda tak neomejeni zagon k neobrzdani učinkovitosti poraja prej pekel. Potrebno je še kaj drugega. Kaj? Tu so njihove različne ponujene rešitve šibke ali celo škodljive. Velik odmik od Marxa pa predstavlja njihova misel, da svetovne revolucije ne bo izpeljal proletariat, ker se prehitro zadovolji z izboljšanim gmotnim položajem, ampak družbene manjšine, katerih glasniki so umetniki, falirani študentje, novinarji, kulturniki … Vso to novo avantgardo nekateri poimenujejo »kaviar levico« neke elite, ki je daleč od delavstva in narodno zavednega ljudstva. Seksualna revolucija z vsemi najnovejšimi izrastki (teorija spola, najnovejši ekstremni feminizem) izhaja od tod. Tu pa res gre za prevrednotenje vseh vrednot, ker ne gre samo za emancipacijo od religije, oblasti in kapitala, ampak tudi od (človeške) narave same: človek lahko dela s seboj (in kmalu tudi z drugim), kar hoče. Njegovi samovolji ni meje ... Novi potencialni diktatorji rastejo pred našimi očmi.

Nedvomno je veliko marksistične, komunistične miselnosti tudi v Sloveniji? Kako to?

Pomladnim strankam ni uspelo na področju vzgoje in izobraževanja ter na področju javnih glasil odpraviti starih monopolov. Brez pluralizma na vseh področjih pa ne more biti demokracije. Vzgojitelji novih rodov in mnenjski voditelji, ki ustvarjajo javno mnenje, so nasledili stare »družbenopolitične delavce« v službi vladajoče leve politike, nadaljujejo s starimi idejami in povsem obvladujejo področje najvplivnejših javnih glasil ter to nadoblast branijo z vsemi štirimi. Ker se v glavah ljudi kulturno in idejno pri nas ni spremenilo skoraj nič, je prava demokracija nenehno ogrožena. Verska svoboda je lakmusov papir za to.

To se pozna tudi v odnosih med Cerkvijo in državo Republiko Slovenijo. Vi ste vrsto let vodili komisijo Slovenske škofovske konference za ureditev odnosov z državo. So ti odnosi danes primerno urejeni?

Seveda niso, ker jih ne določa sodobna pravna teorija o verski svobodi v vseh njenih razsežnostih, ampak še vedno zastarela komunistična ideologija o religiji kot tolerirani strogo zasebni zadevi. Slogana o ločitvi države in Cerkve ne razumejo v smislu moderne nevtralnosti in laičnosti države, ki omogoča »svobodno Cerkev v svobodni državi« (Cavour), ampak bolj v Leninovem smislu, ki je pozdravljal ločitev zato, da bo lahko država Cerkev neovirano zatirala. Ločitev je namreč sovražna ali prijateljska. Komunistična je sovražna, demokratična je prijateljska, katera pa prevladuje pri nas, ni težko ugotoviti. Zato v Cerkvi izraza ločitev ne uporabljamo, ampak raje govorimo o »medsebojni neodvisnosti in samostojnosti Cerkve in države«, kakor to opredeljuje tudi »vatikanski sporazum«.

Kako pa komentirate dejstvo, da ustavna odločba, ki zahteva stoodstotno financiranje zasebnih šol, še danes ni uresničena?

Čeprav bi nas iz že povedanega to niti ne smelo presenečati, je vendarle nepojmljivo in nevzdržno. To je posmeh pravni državi in vladavini prava. Značilna diktatorska aroganca: Zakon sem jaz. Naši politiki in novinarji kritizirajo Hrvate, ker ne spoštujejo odločitve arbitražnega sodišča. Za to nimajo nobene pravice, ker so sami še slabši, saj ne spoštujejo niti odločbe lastnega ustavnega sodišča, kadar jim to ideološko ni pogodu.

Kako pa gledate na sojenje zoper Zavod za družino in kulturo življenja ter generalnega tajnika Slovenske škofovske konference Tadeja Strehovca zaradi očitkov levičarskih aktivistov, da menda spodbuja sovraštvo, nasilje oziroma nestrpnost na portalu 24kul.si? Ovadbo je zoper Zavod in Strehovca leta 2016 vložila skupina aktivistov zaradi teksta, v katerem so nasprotovali splavu …

Bomo videli, kako se bo stvar razpletla. Vsekakor pa gre za poskus utišanja katoliškega glasu v javnosti, poskus zastraševanja. Prav značilno za levičarje je, da imajo dvojna merila: zase terjajo popolno svobodo govora (katoličani – katolibani, »Cerkev je treba sovražiti« /S. Makarovič/) in zaščito države (kazenski pregon drugače mislečih), od teh pa zahtevajo, da se molče uklonijo njihovi ideologiji in se država postavi na njihovo stran. Na preizkusu je ena najbolj temeljnih demokratičnih svoboščin, svoboda govora in izražanja svojih nazorov. Seveda novinarke, ki jih podpirajo, ne bodo priznale, da gre za preganjanje drugače mislečih, podobno kakor ob medvojnih in povojnih pobojih storilci niso rekli, da so pobijali drugače misleče, ampak samo izdajalce (kot da bi lahko bili izdajalci tudi otroci in nemočne ženske). Organizirana gonja proti p. Strehovcu že dobiva obrise početja: Najprej diskreditacija, nato likvidacija.

Med slovenskimi škofi je ta čas najbolj na udaru režimskih medijev murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. Imate morda odgovor zakaj?

Menim, da je to deloma pogojeno s splošnim stanjem med duhovniki murskosoboške škofije, kjer že od vsega začetka obstajajo nekatera trenja, ki jih pričakovano določeni mediji izkoriščajo. Po drugi strani pa si je škof kot odgovoren za medije pri SŠK nakopal zamero pri nekaterih, ker je v preteklosti izrekel brez dlake na jeziku nekaj »politično nekorektnih« ugotovitev.

Dr. Stres opozarja tudi na politična razmerja v novi vladi. (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Zaradi intervjuja na nacionalni televiziji konec julija sta pravi pogrom doživela zgodovinar dr. Jože Dežman kot intervjuvanec ter voditelj in zgodovinar dr. Jože Možina. Zakaj so ju branilci partizanskim mitov tako silovito napadli? Zakaj tak strah pred resnico?

Stara resnica je, da vsak berač svojo malho hvali. To ni najhujše in celo razumljivo, če se spoštujejo določene meje. Ta meja je resnica. Mantra, da se zgodovinska resnica (reci: ideologija zmagovalcev) ne sme spreminjati, je smešna. Tudi zgodovina je znanost in ta se spreminja, kakor narekujejo na novo odkrita dejstva. Najbolj nesprejemljivo pa je, da neka politična organizacija iz ideoloških razlogov zahteva, da novinarja iz ideoloških razlogov vržejo na cesto. V resnični demokraciji pa ni mesta za politične čistke niti za obtožbe verbalnih deliktov. Temu se je proti koncu odpovedal celo sam socializem (J. Smole: »Nad knjigo s knjigo!«)

Že tako hudo izčrpano katoliško intelektualno skupnost na Slovenskem je konec avgusta zadel hud udarec: odhod dr. Andreja Capudra, je v Družini zapisal pisatelj Alojz Rebula. Nedvomno je bil Capuder glas razuma!?

Tudi bralci Demokracije ga bodo pogrešali kakor še marsikdo v naši javnosti, ne samo že tako osiromašena katoliška intelektualna skupnost. Ta je bila med revolucijo in po njej fizično iztrebljena ali pa prisiljena v izgnanstvo. Pokojni dr. Capuder se je v vrhunskega intelektualca in literata oblikoval povsem samostojno, in to tako močno, da so mu ob smrti – šele ob njej – to tudi na splošno morali priznati. Solze, da ni dobil priznanja, ki bi ga zaslužil, pa so krokodilje, če jih potoči ustanova, ki je prva poklicana, da poskrbi za to. Pa to ni pomembno: njegovo delo je take kakovosti, da ga ne bo uničil čas.

Ali lahko komentirate rezultate zadnjih državnozborskih volitev?

Sposodil bi si znani rek, le da bi spremenil glagolski čas: »Narod si je pisal sodbo sam.« Kdaj bodo naši državljani postali politično toliko zreli, da bodo uvideli, da so volitve izjemno resna stvar, kjer se odloča o usodi naroda in države? Že Slomšek je svoj čas rotil svoje rojake: »Kakor si boste postlali, tako boste ležali.« Tako neodgovorno eksperimentirati ni mogoče v nedogled.

Teolog dr. Ivan Štuhec je v zadnji Družini zapisal, da Šarec pogojuje levico na oblasti in levica pogojuje njega na oblasti. »To pa z drugimi besedami pomeni, da je s svojimi stališči in politiko naredil vse, da je omogočil nadaljevanje upravljanja z oblastjo tistim, ki so v Sloveniji na oblasti od revolucije naprej. Zavedati se mora, da kot deklarirani kristjan restavrira komunistično vladavino.« Šarec je po njegovo pristal na zlorabo demokratičnih mehanizmov za ohranjanje oblasti starih sil. Če bi razumel in vedel, kaj pomeni biti kristjan v politiki, tega nikoli ne bi mogel početi, meni Štuhec. Se strinjate z njim?

Krščanska politika je najprej v njeni moralni zaostrenosti. Politika ni poligon za pragmatično uveljavljanje sebe, ampak služenje skupnemu dobremu, blaginji državljanov, razvoju vseh njihovih potencialov. Če sedaj nekateri priznani gospodarstveniki razmišljajo, da bi svoja podjetja, ki dajejo kruh delavcem in državi davke, zavarovali z umikom v tujino – do česar imajo pravico –, bi morali bíti plat zvona. Da levičarski kolektivizem uničuje gospodarstvo, je neštetokrat izpričana resnica. Isto velja za vse druge oblike kolektivizma in »močne države«: izobraževanje, zdravstvo … Kdor se čuti odgovornega za prihodnost države, ne bo dušil, ampak krepil in spodbujal idejno in podjetniško ustvarjalnost. Ta pa vedno in nujno predpostavlja svobodnega in neoviranega posameznika. Zato je Šarčeva odvisnost od levičarskih kolektivistov izredno zaskrbljiva.

In še za konec. Ste rektor Katoliškega inštituta. Zakaj je bil ustanovljen in kakšne načrte ima za prihodnost?

Katoliška cerkev ima izjemno močno tradicijo univerz, saj je prav ona ustanovila prve in najbolj slavne (Bologna, Sorbona, Oxford, Padova …) Danes deluje na svetu več kot 300 katoliških univerz in več kot tisoč drugih visokošolskih ustanov. Mnoge obstajajo v deželah z zelo maloštevilčnim katoliškim občestvom (Japonska, Tajska, Tajvan, afriške države, Bližnji vzhod). Sorazmerna maloštevilčnost katoliškega občestva v Sloveniji zato ni razlog, da ne bi poskušali obogatiti izobraževalne ponudbe. Letos smo z novimi in moderno opremljenimi prostori zopet naredili korak naprej, prav tako tudi z možnostjo doktorskega študija vzporedno z Mednarodno univerzo Katalonije iz Barcelone. Tudi število študentov vztrajno narašča, zato snujemo kako novo fakulteto, ki bo še bolj odgovarjala na potrebe cerkvene in narodne skupnosti. Dobrodošli vsi, ki želijo študirati malo drugače.

Opomba: Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji tednika Demokracija.

nazaj na vrh