Med pravo in navidezno resničnostjo: Novič, Soros in Erdogan

Ali po škandalozni obsodbi dr. Milka Noviča še vedno verjamete v neodvisno sodstvo v Sloveniji? Ali po škandalozni obsodbi dr. Milka Noviča še vedno verjamete v neodvisno sodstvo v Sloveniji? Foto: Matic Štojs

Ste že kdaj imeli težavo, ker ste sami zelo dobro vedeli, da je z neko zadevo zelo narobe, pa tega niste mogli pokazati drugim, ker je vse izgledalo v »najlepšem redu«? Naj vas potolažim: niste osamljeni. Takih primerov je okoli nas vse več. Živimo namreč v nekakšni utvari, v posnemanju resničnosti. Ali, kot se je temu nekaj let nazaj reklo, v »navidezni resničnosti«.

V naslednjih treh primerih se boste prepričali, kako pri nas in tudi po svetu deluje »diktatura navidezne resničnosti«. Na primer, v Severni Koreji boste izvedeli, da je ta država že zelo dolgo svetovni prvak v nogometu. Ker so državljani gledali na televiziji tekmo, v kateri so severnokorejski nogometaši prepričljivo premagali »Brazilce«. Seveda je šlo za fake-tekmo, kar je eden od inštrumentov oblasti pri prepričevanju ljudstva, da živi v raju na zemlji. Cesarjeva nova oblačila pač.

Primer številka ena: Obsodba dr. Milka Noviča

Na veliki četrtek se je na ljubljanskem sodišču zgodila še ena velika farsa v zgodovini slovenskega sodstva. Dr. Milko Novič je bil obsojen na 25 let zaporne kazni zaradi umora dr. Janka Jamnika, direktorja Kemijskega inštituta. Odkrito priznam: če ne bi moja novinarska kolegica Petra Janša skozi dve leti in pol te sodne farse tako pozorno spremljala podrobnosti (in vrag se ponavadi skriva v njih), potem bi sam celo verjel, da je dr. Novič res morilec. Ne bi rad ponavljal vsega tistega, kar je bilo že povedano o faliranem dokaznem postopku, kjer ni pomagalo niti to, da so nemški kolegi prepričljivo ovrgli poročilo slovenskega izvedenca.

Morda se boste ob tem spomnili na primer umora Ivana Krambergerja – od tega dogodka bo letos minilo 25 let. Kot je znano, je bil za to dejanje obsojen »pijani lovec« Peter Rotar, ki je kazen odsedel, nato pa, po naših podatkih, začel živeti v novi hiši. Da je bil ta sodni proces zgolj epizoda navidezne resničnosti, sem se prepričal leta 1999, ko sem si na ljubljanski pravni fakulteti (takrat še v centralni zgradbi ljubljanske univerze) ogledal film Igorja Prodnika »Ivek, kdo te je ubil?«. Med gledalci so se znašli celo nekateri profesorji s fakultete, ki pa so bili zelo nezadovoljni s tem, kar so videli. Šele danes, po skoraj dvajsetih letih, mi je jasno, da je bil film pač preveliko breme za Bavconovo »pravno šolo«. Pravega morilca nikoli niso našli ali razkrili.

Še bolj pa bode v oči primer Martina Uhernika, ki je bil obsojen zaradi uboja Jakoba Luzarja, ki so ga našli mrtvega leta 1974. Tedanja ljudska milica je za umor že po dveh dneh okrivila pokojnikovega znanca, tedaj 37-letnega Martina in njegovo leto dni starejšo ženo Ano Uhernik, menda tudi pod pritiskom, saj naj bi se takrat na tistem območju ukvarjali z več nerešenimi umori. Po prvotno spodletelem procesu so na ponovnem sojenju Uhernika obsodili na zaporno kazen, za rešetkami je preživel osem let. In dokazi? Indici ter govorice. Kar 32 let se je Martin Uhernik moral boriti za pravico, verjetno ta boj ne bi bil nikoli končan, če se mu leta 2006 ne bi v imenu države opravičil tedanji pravosodni minister dr. Lovro Šturm. O primeru Uhernik je bil posnet celo film. O tem, kako je krivična sodba zaznamovala ne samo Uhernika, pač pa tudi vso njegovo družino.

Če bi se v primerih Uhernik in Novič postavili na legalistično stališče, potem ima država, ki sodi »v imenu ljudstva«, vedno prav. V sedanjem času se to argumentira, ker je Slovenija po formalni plati demokratična in pravna država, tudi članica Evropske unije. Torej imamo tudi sodstvo po evropskih standardih. In to isto sodstvo, s katerim upravljajo tisti, ki so v času prejšnjega režima kršili človekove pravice, s tem početjem pa bi nadaljevali še dandanes. Ker so bili pač tako vzgojeni. Če bi bil takšen legalističen pristop res tako pravičen, zakaj potem sodstvo sploh dopušča možnost pritožbe? Mar ni institut pritožbe potemtakem odveč?

Skratka, prav primer obsodbe Noviča (na veliki četrtek, vzporednice z obsodbo Jezusa na smrt se ponujajo same od sebe) kaže na to, da nekateri raje verjamejo prividu »demokratičnosti« kot pa kruti resničnosti.

Primer številka dve: George Soros in njegova univerza

Dan pred obsodbo dr. Noviča je v javnost pricurljala nekakšna peticija v podporo Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, ki naj bi jo močno prizadel pravkar sprejeti zakon o visokem šolstvu na Madžarskem. V opisu te univerze oz. peticije za njeno ohranitev lahko zasledimo, da gre za ugledno in mednarodno priznano izobraževalno ustanovo. Toda na blogu Kavarna Hayek lahko preberemo povsem drugo plat istega dogajanja.

Ima pa ta univerza eno »lepotno« napako – njen ustanovitelj je razvpiti milijarder George Soros.

Zanimiv je predvsem seznam podpisnikov. Med njimi lahko zasledimo kar nekaj eminentnih predstavnikov levičarske inteligence in politične »elite«: dr. Milica Antić Gaber, dr. Vlasta Jalušič, dr. Pavel Gantar, mag. Nataša Briški, Gregor Golobič, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Roman Kuhar, dr. Oto Luthar, dr. Boris A. Novak, mag. Brankica Petković, dr. Igor Pribac, Jožef Školč, dr. Ivan Svetlik, dr. Slavoj Žižek, itd.

Toda med istimi podpisniki najdemo tudi imena z druge strani političnega pola (no, vsi pač niso politično profilirani, jasno pa je, da ne sodijo v levičarski milje): Alenka Puhar, Drago Jančar, dr. Matej Avbelj, dr. Žiga Turk, dr. Dimitrij Rupel, ddr. Igor Grdina, dr. Aleš Maver, dr. Jernej Letnar Černič, dr. Matevž Tomšič, dr. Jože Dežman, itd.

Čisto mogoče je, da so se znane osebnosti iz različnih političnih polov znašle na istem čolnu zaradi načelne podpore menda ogroženi akademski sferi na Madžarskem, ogroža pa jo seveda oblast v osebi Viktorja Orbana, ki je, kako predvidljivo, tudi prijatelj Janeza Janše. Ne bom ponavljal vsega tega, kar že piše avtor bloga Kavarna Hayek, vendar pa: ali ni nenavadno že to, da se v kontekstu menda problematičnega madžarskega zakona ves čas govori samo o eni univerzi, in to slučajno tisti, ki jo je ustanovil Soros? Da je Orban Sorosev že stari nasprotnik, ni dvoma. Toda včasih je potrebno tudi dvigniti glavo iz Platonove votline in si priznati, da ni vse zlato, kar se sveti. Navsezadnje, zakaj to univerzo tako krčevito brani tudi Evropska komisija in zakaj ista institucija napoveduje nekakšne kazenske sankcije proti Madžarski zaradi njenega ogrožanja demokracije, hkrati pa Evropska komisija pusti Slovenijo popolnoma na miru?

Primer številka tri: Turški sultan Erdogan in Slovenija

V istem času je z zelo rahlo večino na referendumu, ki ni bil samo turški, ampak globalen (glasovali so Turki po vsem svetu!), zmagal predlog za povečanje pooblastil turškemu predsedniku oz. uvedbo predsedniškega sistema. Celo Evropska unija sama je priznala, da zelo dvomi o pravilnosti izvedbe referenduma. Dejstvo je, da je Erdogan zmagal v zelo podobnih okoliščinah, kot je zmagoval Slobodan Milošević v Srbiji. Torej v slogu samodržca, kjer je na prvi pogled vse demokratično sprejeto, a vedno v skladu z voljo »monarha«. Že videno? Kako se je na oblast povzpenjal Adolf Hitler, ki je hitro dokazal, da ni zgolj notranja zadeva Nemčije? Aha, seveda, Erdoganu je večja pooblastila podelilo ljudstvo. Če verjamete.

Tu bi lahko izpostavili slovenski primer volitev. Denimo referendum o družinski zakonodaji. Imeli smo dosedaj vsaj dva takšna referenduma – najprej leta 2012 in nato še leta 2015. Vendar ni pomagalo, saj je opcija, ki je bila na referendumu premagana, presodila, da lahko potrpi eno leto, ko velja moratorij na sprejemanje zakonodaje, ki je bila vsebinsko zavrnjena na referendumu – in nato začne znova. Ravno pred kratkim smo spet dobili družinski zakonik, ki bi ga morali zavrniti na referendumu. Toda opciji, ki ga je sprejela, bi to celo ustrezalo, saj se zaveda, da bi se ljudstvo počasi naveličalo referenduma o vedno eni in isti temi, in v nekem trenutku bi dosegla zmago, ki je ne bi več izpustila iz rok. Zato je morda pametneje, da se je začela civilna družba, ki je na referendumu zmagala, reorganizirati. S samim referendumom sicer ni bilo nič narobe, je pa problem, ker tranzicijski levici za legitimnost »dol visi«. In bi brž, ko bi bilo leto okoli, spet sprejela zakon z vsebino, ki je bila zavrnjena na referendumu.

Pri volitvah je stvar nekoliko bolj zapletena. Prvič zaradi možnosti goljufij na volišču (obstajajo pričevanja o manipulacijah v Tržiču) in drugič zaradi nadzora nad javnim mnenjem. Celo svetovno najbolj znani slovenski levičar dr. Slavoj Žižek je v knjigi »Najprej kot tragedija, nato kot farsa« opisal tragičnost volitev v Jugoslaviji leta 1946. Kot je znano, so bile te volitve bolj epizoda za mednarodno javnost, češ da je ljudstvo samo odločilo, koga želi imeti za vladarja. Dejansko pa je bilo vse drugače, saj so bile volitve pogoljufane, povrh vsega pa je oblast tiste, ki so glasovali za kralja, šikanirala (o tem obstajajo tudi pričevanja). No, Žižek v tej knjigi opiše, da bi na teh volitvah komunisti lahko zmagali tudi brez goljufije, vendar bi potem izgubili naslednje volitve, zato so takoj dali vedeti, na kakšne volitve so pripravljeni pristati. Če to prenesemo v čas kaka štiri desetletja kasneje – takrat je novonastajajoča opozicija pripravila tudi dokument z naslovom »Kakšne volitve hočemo«. To je bilo že po neposrednih volitvah slovenskega člana predsedstva SFRJ (kot je znano, je na teh volitvah zmagal dr. Janez Drnovšek). Prve demokratične volitve leta 1990 pa so bile še vedno izvedene v pogojih kardeljanskega samoupravljanja (zbor združenega dela!) ter v kontekstu medijskega monopola. Da je na teh volitvah zmagal Demos, je bil pravzaprav svojevrsten čudež, ki pa se ni več ponovil. Leta 1996 je sicer nasledstvo Demosa (SDS, SLS, SKD) res dobilo rahlo večino, vendar sta podporo pomladi najprej odtegnila manjšinska poslanca, nato pa še Ciril Pucko. Nato se je zgodila farsa z veliko koalicijo. Zato se vse do danes nekako vleče nesrečna zgodba z volitvami, ki omogočajo zgolj proceduralno kritje volje botrov iz ozadja. Ta pojav bi lahko imenovali »dirigirana demokratura«, prav takšno, kot jo ima sedaj Turčija.

Za konec

Obstaja nevarnost, da bi pravkar napisane teze nekdo uporabil za izgovor, češ potem se pa ne splača hoditi na volitve, če na njih ni mogoče odločati. Zgodovinska izkušnja kaže, da to ni res – volitve so učinkovite takrat, ko se res velika kritična masa volivcev odloči za spremembe in ne pristane na miselni konstrukt vsegliharstva. Dandanašnja težava slovenskega volilca je dejansko zelo podobna temu, kar je že zdavnaj pisal francoski mislec Alexis de Tocquille v svojem znamenitem delu »Demokracija v Ameriki«, namreč o nevarnosti sprevračanja demokracije v mehko diktaturo, ki nastane zaradi prevelike individualizacije posameznika nasproti državnemu aparatu. Med Slovenci namreč obstaja nevarna miselnost, da se tako ali tako ne splača hodit na volitve, ker en glas ne bo spremenil ničesar. Gre za mentalni konstrukt, ki temelji na atomizaciji civilne družbe in se naslanja na napačno tezo, da glas posameznika pač ne šteje. Bolj ko je ta miselnost razširjena, bolj je to pogubno za državo. Nasprotje temu pa je seznanjanje, kritično presojanje družbe in aktivno vključevanje v civilno družbo, kar pomeni preseganje zaprtosti v lasten vrtiček in lasten užitek. Ključna točka slovenskega preboja se bo zgodila s civilnim pogumom, ki bo zajel množice – dokler pa bo miselnost povprečnega državljana temeljila na relativnem samozadovoljstvu v smislu »še dobro, da ni še slabše«, bomo pač morali uživati sadove nedokončane tranzicije. In se tolažiti z dejstvom, da je Slovenija vsaj formalno demokratična, če že ne dejansko.

nazaj na vrh