Marko Crnkovič si je neslanost privoščil že leta 2000, ko je z gnojnico polival pisatelja Draga Jančarja

Marko Crnkovič (foto: STA) Marko Crnkovič (foto: STA)

Pred kratkim smo že pisali o precej bizarni kolumni Marka Crnkoviča v Večeru. Kolumna je nosila naslov »Zaustaviti stekle pse desnice«.

Najprej nekaj besed, kdo sploh je Marko Crnkovič, ki ima sicer svoj blog in deluje kot kolumnist že celo nekaj desetletij, med drugim je pisal za Delo. Leta 1962 rojeni Crnkovič je v javnosti najbolj postal znan kot urednik kasneje ukinjenega časopisa (Naši) Razgledi, ki je izhajal s podnaslovom »tako rekoč intelektualni tabloid«. Sicer pa je Crnkovič študiral primerjalno književnost in francoščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot piše na svojem blogu, je med študijem začel objavljati literarne in gledališke kritike in prevode iz francoščine. Po diplomi je bil novinar v kulturni redakciji Dela, dokler ni leta 1991 postal direktor kulturno-umetniškega programa v Cankarjevem domu. Kmalu se je vrnil na Delo, kjer je postal glavni in odgovorni urednik štirinajstdnevnika Naši razgledi oz. Razgledi. To delo je opravljal do ukinitve časopisa 1999. V letih od 1995 do 2000 je pisal kolumne za Sobotno prilogo. Med leti 2001 in 2003 je bil kolumnist in uredniški svetovalec poslovnega časnika Finance. Od leta 2004 je pisal kolumne za Dnevnik oz. Dnevnikov Objektiv, od 2010 pa spet za Sobotno prilogo Dela, zadnja leta pa sodeluje z Večerom. Znan je tudi kot avtor dokaj kontraverzne krilatice »Raje pišem kot mislim«.

Ob že omenjenem pamfletu o »steklih psih desnice« je Crnkovič že leta 2000 poskrbel za svojevrstni pamflet, takrat na račun pisatelja Draga Jančarja. Slednji je namreč v članku za Sobotno prilogo Dela komentiral odnos do tedaj izvoljenega predsednika vlade dr. Andreja Bajuka, ki so ga smatrali za tujca in se ga lotili s hudo ksenofobijo. Zato je Jančar dal svojemu prispevku naslov »Ksenos in ksenofobi«. Na njegov zapis je reagiral Crnkovič z zapisom »Dosje xenos: uvozili smo Bajuka, izvozimo Jančarja«.

Morda samo nekaj odlomkov iz omenjene »mojstrovine«:

»V polemiko z Jančarjem se ne spuščam zato, ker bi hotel braniti kolega in časopis ali prilogo – vest pri meni prevladuje nad privrženostjo –, temveč zato, ker je Jančarjev tekst ena največjih neumnosti in svetohlinstev, kar jih je bilo zadnje čase objavljenih v slovenskem tisku….«

»Jančar je preveč politično zadrt, da bi znal izkoristiti svojo intelektualno lucidnost in sposobnost izražanja….«

»Če Jančar hoče veljati za moralno avtoriteto, mu svetujem, naj nikar ne bo tako predvidljiv…«

»In še ni konec Jančarjeve zaslepljenosti….«

»Nekega dne bo spet izgubil iluzije in bo spet pisal eseje o tem, kako se čuti “xenosa”. Meni se bo takrat še manj smilil, saj imam že zdaj dovolj usodnejših razlogov – kulturnih, socialnih, celo eksistencialnih –, da se kot tujec počutim tudi sam….«

»Tujstvo se mi zdi popolnoma normalna in nujna pozicija vsakega intelektualca – in “gromozanska nenavadnost” je kvečjemu to, da Jančar tega ne dojema…«

nazaj na vrh