Mag. Sebastijan Valentan za Demokracijo: Če zakonodajna oblast kaže tak pišmeuhovski odnos do sodnih odločb, se ni čuditi stopnji nezaupanja v sodstvo, saj jo sama promovira

Mag. Sebastijan Valentan (foto: Polona Avanzo) Mag. Sebastijan Valentan (foto: Polona Avanzo)

Pod fotografijo na Twitterju ima duhovnik in magister kanonskopravnih znanosti Sebastijan Valentan zapisan rek rimskega klasičnega pravnika Ulpijana »Iustitia est ius suum cuique tribuendi«, ki se v slovenskem prevodu bere: Pravičnost pomeni dati vsakomur svoje, oz. kar mu gre. Zakaj, preberite v nadaljevanju …

 

Intervju, ki ga prav zdaj berejo bralci, je primer dobre prakse tvitanja. Se strinjate?

Na Twitterju vi sledite meni in jaz vam, tako da bo nekaj od tega, kar pravite, najbrž res. So pa med mojimi sledilci tudi takšni, za katere imam občutek, da budno spremljajo vsako zapisano misel in čakajo na primerno priložnost. V sicer nekoliko drugačni obliki se je nekdaj (pa tudi še danes) odvijala cenzura. Doma hranim kar nekaj pisem, ki sem jih prejel iz tujine. Preden so me dosegla, jih je skrbno pregledala slovenska carinska pošta in nanje prilepila nalepko, da je bil opravljen carinski pregled. Ko sem jih vprašal, kako pride do tega, so mi odgovorili, da na vsakih nekaj tisoče pošiljk opravijo t. i. štih probe, pa sem jim odgovoril, da je zanimivo, da se med temi »naključno« izbranimi tako pogosto znajdejo prav pisma, naslovljena name. Skratka, v Sloveniji je za varnost poskrbljeno.

Slovenske duhovnike redko vidimo tvitati ali pa izražati kritično misel v družbi. Zakaj? Česa se bojijo?

Duhovnikov, ki se dajo s polnim imenom prepoznati na Twitterju, je nekaj, verjetno pa mnogi uporabljajo še druga socialna omrežja, prek katerih vzpostavljajo stik z župljani in »prijatelji« (o prijateljih na družbenih omrežjih vam bodo kaj več povedali drugi strokovnjaki). Gre vsekakor za izredno koristna sredstva družbenega komuniciranja, ki jih s pridom uporablja tudi papež Frančišek. Vsa ta sredstva že prednjačijo pred klasičnimi načini sporočanja, kot sta televizija in radio, hkrati pa omogočajo neposredno odzivnost uporabnikov. Tvit ameriškega predsednika se takoj znajde na naslovnicah spletnih časopisov, že naslednji dan pa ga beremo v tiskanih medijih. Cerkev in duhovniki smo navzoči v družbi, saj smo del nje, res pa je, da niso vsi zadovoljni z našo odzivnostjo, kot tudi ni bila novinarka, ki je v neki volilno razgreti občini te dni potrkala na vrata župnišča in župnika zmotila pri kosilu, češ da je bila njegova družbena angažiranost čezmerna.   

Misijonar Pedro Opeka v knjigi Uprite se! poziva tudi k uporu proti lastni malodušnosti. Smo kristjani v Sloveniji malodušni?

Človek se v različnih trenutkih življenja lahko znajde na točki, ko ne vidi izhoda, ko se mu zdi, da so ugasnile vse luči in so ga vsi zapustili. Mislim, da je pred takšno preizkušnjo stal že vsakdo od nas, niti svetnikom ni bila tuja. Kristjana lahko zajame malodušje kot vsakega drugega vernika ter seveda nevernika, čeprav vsakdo v nekaj veruje. In če veruje, če resnično verjame v pomoč »od zgoraj«, bo premagal tudi temine srca in duha. Za kristjana je ta luč Kristus, novorojeni Odrešenik, ki prihaja na svet. Smatram, da v Sloveniji ljudje v glavnem nimajo razlogov za pritoževanje, vsaj kar se materialne plati tiče (pomislimo na kupe hrane, ki se zavrže), lahko pa do tega prihaja tam, kjer niso navajeni na skromnost, kjer so razvajeni. Takšni nimajo dna. Drugače pa je na duhovnem področju. Veliko je hrepenenja po Bogu, po presežnem, po notranji sreči. Tega zunanji blišč in kič ne moreta nasititi.

(Celoten intervju preberite v novi številki revije Demokracija.)

nazaj na vrh