Mag. Andrej Aplenc za revijo Demokracija: Spominjanje preteklosti

  • Napisal  Andrej Aplenc
Spominska slovesnost Spominska slovesnost Foto: Matic Štojs

Nedavno tega sem bil povabljen, da nastopim na Novi24TV na temo Goli otok v oddaji Zamolčano. Prva misel ob tem mi je bil filozof George Santayama, čigar znani rek je: »Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, so obsojeni, da jo bodo ponovili.«

Nato sem se spomnil govora Janeza Janše na Mrzli gori 13. maja 2005 in govora, ki ga je imel pokojni predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Jože Trontelj 24. avgusta 2011 v Minoritskem samostanu na Ptuju.

Ni moj namen povzemati teh dveh govorov, čeprav menim, da bi jih zaradi njihove vsebine morali vsako leto ponovno objaviti in natisniti, saj sta v vsem, kar sta obravnavala, edinstvena in še vedno aktualna. Aktualna sta pa tudi z ozirom na rek filozofa Santayame. Janez Janša je med drugim govoril o slovenskih primerih, kjer je Santayamov rek še kako aktualen, isto pa je naredil pokojni dr. Jože Trontelj v svojem govoru. To sedaj na kratko povzemam.

Prvi oborožen spopad z okupatorjem: v enopartijskem režimu je bil 27. april uzakonjen kot dan OF, dan upora proti okupatorju. Ta dogodek 27. aprila 1941 ni bil spopad z okupatorjem, pač pa obračun med Slovenci. V resnici je bil spopad tigrovcev z italijansko patruljo na Mali gori 13. maja 1941 prvi oboroženi spopad Slovencev z okupatorji.

Osvobodilna in Protiimperialistična fronta: Osvobodilna fronta (OF) naj bi bila, kot nekateri še danes trdijo, nastala 26. aprila 1941. Dejansko pa je bila takrat ustanovljena Protiimperialistična fronta (PIF), ki je nastala v političnem ozračju nemško-sovjetskega pakta Molotov-Ribbentrop in je bila politično usmerjena proti zahodnim zaveznikom, to je Angliji, Franciji in tudi Ameriki.

O Hudi jami in Barbarinem rovu nismo vedeli nič, to je, nismo vedeli nič mi, navadni državljani, vse do leta 2011, ko je bilo objavljeno prvo poročilo avtorjev dr. Ferenca, Alića in Jamnika. Vedela pa je seveda vsa komunistična elita, prejšnja in sedanja, in naredila je vse, da bi ta poboj ostal zamolčan.

Poboj domobrancev v Kočevskem rogu je seveda sedaj znan in ga nihče od prejšnjih in sedanjih komunistov ne zanika. Spomnimo se pa, kako je do tega sploh prišlo in kaj je vse naredila takratna komunistična oblast, katere nekateri akterji so še vedno živi. Ko je Edvard Kocbek objavil v tržaškem Zalivu svoje pričevanje o Kočevskem rogu leta 1975, je Udba, to je takratni vrh slovenske komunistične partije, naredila vse, da bi to preprečila in kaznovala tiste, ki so bili v to vpleteni. To je na podlagi arhivskih dokumentov nedavno opisal Igor Omerza v svoji knjigi V žrelu Udbe.

Goli otok je bil eden od najbolj tajnih in varovanih projektov takratne Komunistične partije. O Golem otoku in tamkajšnjem koncentracijskem taborišču je bilo po osamosvojitvi izdanih nekaj knjig, tako da tega tu ne bom ponavljal. Rekel bi pa, da mi je ta tajnost težko razumljiva. Takrat je bila v Sloveniji cela vrsta delovišč družbeno koristnega dela, kot se je temu takrat uradno reklo, dejansko so to bila taborišča s prisilnim delom, poleg tega so bili tudi uprizorjeni montirani sodni procesi, naj omenim samo dachauski proces. Vsi ti totalitarni in politično motivirani procesi so bili javni, o njih se je javno govorilo. V nasprotju s tem pa je Komunistična partija Goli otok naredila za absolutno tabu temo. Kakorkoli, kar želim povedati, je to, da se tudi Goli otok kot vsi drugi navedeni in nenavedeni primeri odnosa Komunistične partije do obveščanja prebivalstva zelo jasno navezujejo na rek filozofa Santayame. To je bila paradigma totalitarnega režima, ki bi jo lahko takole parafraziral z ozirom na filozofov rek: Ne bomo se spominjali svoje preteklosti, to pa zato, da jo bomo lahko ob priložnosti spet ponovili.

V 26 letih po osamosvojitvi so bili 20 let na oblasti prenovljeni ali neprenovljeni komunisti. To se odraža na vseh področjih − od ene milijarde dolarjev, ki je bila oprana v Novi Ljubljanski banki, pa do učnih načrtov in vzgoje v vseh šolah. Prav to, vzgoja in učni načrti in učne knjige, ki so v rabi, so tudi krivec za to, da današnja mladina praktično ne ve nič o tem, kar imenujejo nekateri polpretekla zgodovina. Poznajo površno in izkrivljeno zgodbo, ne vedo pa resnice in objektivnih dejstev.

Zato želim tu zapisati tudi to, kako je dr. Jože Trontelj v svojem govoru citiral pisatelja Draga Jančarja: »Komunizem in totalitarizem sta zgodovina. Tako ju je treba obravnavati … Toda da bosta v naši zavesti postala to, kar sta, se pravi zgodovina, si ju moramo najprej v celoti priklicati v spomin. In ko se bo to zgodilo, bomo razumeli, da ne smemo ničesar pozabiti. Še najmanj življenj, ki jih je ta sistem uničil ali poškodoval. Ne smemo kakor v nedavni preteklosti še enkrat pasti na izpitu človeške solidarnosti in se predati brezbrižnosti, pa četudi je to samo solidarnost v spominu. In stvari je treba poimenovati z njihovimi pravimi imeni.«

Mag. Andrej Aplenc

nazaj na vrh