Lucija Ušaj Šikovec za revijo Demokracija: V moji naravi je, da kljubujem režimu, ki povzroča krivice. Te me prizadenejo, tudi če se dogajajo drugim.

Lucija Ušaj Šikovec (foto: Polona Avanzo) Lucija Ušaj Šikovec (foto: Polona Avanzo)

»Že samo dejstvo, da se govori o prvorazrednih in drugorazrednih, jasno pokaže, da je ta ugotovitev na mestu. Ljudje to čutijo, kar preprosto pomeni, da to drži. Berejo o čudnih obsodilnih ali oprostilnih sodbah, za ene velja neki zakon, tega nato ustavno sodišče razveljavi in za tiste, ki pridejo kasneje na vrsto, ne velja več,« nam v pogovoru pove Lucija Šikovec Ušaj, odvetnica z več kot 30-letno prakso, ki jo poznamo po zadevah, kjer kljubuje nekdanjemu režimu ali z njim povezanim dogodkom. Je ena tistih, ki jih je strokovna javnost na osrednjem slovenskem pravnem portalu že večkrat uvrstila med deset najvplivnejših pravnikov pri nas. Njeno življenjsko vodilo je, da dela pošteno in tako, da se svojih dejanj ne sramuje.

Spomnim se vas, ko ste na sodišču kot odvetnica zastopali Romana Leljaka, ki ga je zaradi razžalitve tožil nekdanji načelnik SDV oziroma Udbe Janez Zemljarič. Po nesreči vam je ušla tudi opazka glede Zemljaričevega znanja nemškega jezika in Hitlerjugenda. Zakaj?
Na to podrobnost me je opozoril Roman Leljak. Janez Zemljarič je to informacijo sam navajal v svojem življenjepisu. Očitno je zaradi koristi vpisa v šolo vstopil tudi v Hitlerjugend. To kaže, da so njegova načela prilagojena njegovim koristim.

Spomnim se tudi, kako je Zemljarič v obrambi zatrjeval, da je kot nekdanji načelnik Udbe delal le v dobro Slovenije, za slovenske interese in še danes to počne … Normalnega človeka kar zmrazi, ko ve, kaj je Udba kot zločinska organizacija počela z ljudmi. Je Slovenijo ugrabila mafija?
Lahko bi dejala, da je Slovenija dejansko mafijska država, in to že od samega začetka v takratni komunistični Jugoslaviji. Razkritja o silnem bogastvu dosmrtnega predsednika − jasno pa je, da ni bil edini, ki je jemal s pogrnjene mize − kažejo na to, da je v Jugoslaviji imela oblast mafija, pa ne z imenom Cosa nostra ali 'Ndrangheta, ampak preprosto Komunistična partija. Ne verjamem, da je bilo v katerikoli drugi komunistični državi, v totalitarni ureditvi, drugače. Ne nazadnje si je enormno bogastvo pridobil vsak cesar ali predsednik afriških in azijskih neuvrščenih držav pa seveda južnoameriških tudi. Mafija je samo organizacijska oblika za krajo, siromašenje prebivalstva, popolno oblast nad posameznikom, privrženost in seveda ne smemo pozabiti na t. i. omertà, zavezanost k molčečnosti. To vidimo še dandanes: člani molčijo, redki od njih si olajšajo vest s tem, da javno priznajo kak zločin.

Vas je kdaj strah takih sojenj, ko nasproti stojijo »kalibri«, kot je nekdanji načelnik Udbe?
Da in ne. Do takšne situacije ne pride velikokrat, običajno pač odvetniki zagovarjamo storilce kaznivih dejanj, tudi najtežjih. V konkretnem primeru pa je bil neke vrste nelagoden občutek, ker smo, vsaj po mojem mnenju, sedeli na napačnih straneh. Janez Zemljarič bi moral biti obtožen, na strani tožilstva pa bi moral sedeti Roman Leljak kot pooblaščenec oškodovancev, za katere je iskal in skuša še vedno odkriti resnico. Zato je bila situacija nenavadna.

Znani ste prav po zadevah, kjer kljubujete nekdanjemu režimu ali z njim povezanim dogodkom. Čemu take odločitve?
Ne gre za to, da kljubujem nekdanjemu režimu, v moji naravi je, da kljubujem režimu, ki povzroča krivice. Te me prizadenejo, tudi če se dogajajo drugim. Takrat ne vem, ali imam svoj poklic rada ali pa bi raje opravljala kako drugo delo …

Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.

nazaj na vrh