Lucija Šikovec Ušaj: Šest smrtnih grehov Mira Cerarja

  • Napisal  Lucija Šikovec Ušaj
Miro Cerar in Jean Claude Juncker Miro Cerar in Jean Claude Juncker Foto: Urban Cerjak

Tisti, ki smo hodili k verouku, smo morali sedem smrtnih grehov povedati na pamet, mislim, da pred prvim obhajilom … torej v prvem ali drugem razredu osnovne šole. Z  leti smo nanje pozabili, vsaj našteti jih je že kar težko. Pa vendar so ostali zakodirani v naših možganih in bolj ali manj se ravnamo v skladu s tem, kar so nam vcepili starši, okolica in nenazadnje velikokrat tudi neprijetni kateheti. Naj vam osvežim spomin, kot sem ga tudi sebi.

1) NAPUH je prvi od šestih smrtnih grehov, ki smo jih zdrdrali katehetu. O napuhu niti nismo vedeli veliko. Kaj je to? Kako se kaže? Kot domišljavost, o tem ni dvoma.

In kako lahko ta greh povežemo s predsednikom vlade Mirom Cerarjem? Že s svojimi nastopi v predvolilni bitki, v času soočenj, je domišljavo zavrnil vsakršno možnost, da je kaj narobe s kazenskim postopkom zoper Janeza Janšo, pri tem pa celo praznoglavo povedal, da sodb ni niti prebral. Če ne prej, sem takrat zastrigla z ušesi. Sodbo bi moral prebrati ne samo zato, ker je bil več kot očitno nastavljen, že pred tem večkrat ponuden kot “neodvisen” kandidat za predsednika neke tehnične vlade, ampak tudi kot kandidat, ki ima ne samo najresnejšega tekmeca, temveč tako rekoč zmagovalca volitev na poti v zapor. Če k tej politični sliki kandidata dodamo še, da naj bi bil t. i. ustavni pravnik, ki je zaslužil velike zneske kot strokovnjak za etiko in moralo in, gorje, tudi pravo, bi moral te sodbe prebrati. Sodbe bi moral prebrati tudi kot svetovalec Državnega zbora v zakonodajnopravni službi! Prebrali so jih pravniki in nepravniki, politiki in nepolitiki, ljudje različnih izobrazb, s političnimi ambicijami ali brez njih, tisti, ki so bili kdaj na sodišču, in oni, ki so se mu do tedaj še uspešno izogibali. Iz sladostrastja ali iz firbca, iz strahu ali nejevere. Le kandidat, ki so mu na novo ustanovili neko stranko brez imena, te sodbe ni prebral, niti kot politik niti kot profesor pravne fakultete.

Do zadnje eskapade, ki jo je imel v teh dneh: “Če SMC ne bo vodilna stranka, tudi slovenska družba ne bo uspešna.” Nekoč smo že slišali nekaj podobnega: “Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.” Duh Dolanca očitno živi v Cerarju naprej. Takšno obnašanje in mišljenje sta napuh. Ta napuh ga spremlja ves čas, mi pa smo ga spoznali šele, odkar je predsednik vlade.

Če je njegovega očeta vsaj navzven odlikovala skromnost, mamo odločnost in ostrost, njega brez dvoma zaznamuje napuh.

2) POHOTA, mu lahko pripišemo ta greh? Očitno je, da ženske z njim ne zdržijo prav dolgo. Da bi kak predsednik vlade med mandatom zamenjal svojo partnerico, pa smo tokrat doživeli prvič. Ali smo morebiti zasledili kakšen večji medijski odziv? Nikakor ne, vsaj takšnega ne, da bi državljani, ki ne beremo revij, katerih imen več niti ne poznamo, to zaznali. Menjava partnerice ni razburkala novinark in novinarjev niti približno toliko kot domnevno nezakonski sin nadškofa Rodeta ali kot domnevno nasilje Janeza Janše nad svojo ženo. Da je predsednik vlade eno postavil pred vrata, druga pa je že skozi okno lezla v hišo, očitno Slovencev ne moti kaj dosti. Srečni, da se zanima za ženske in ne moške, pri tem dobrohotno spregledamo, da kandidatka ni edina in da vrstnega reda izbire ne poznamo. Prva možnost je, da jih izbira kar med zaposlenimi v svojem kabinetu. Ali jih najprej izbere in zaposli, ali jih zaposli in osreči kasneje, ne vem. Pohota pa je brez dvoma greh, ki mu ga lahko mirno pripišemo. O medsebojnem poljubljanju z Junckerjem bi sicer človek pomislil, da je bil žrtev spolnega nasilja, vendar je bilo na njegovem obrazu preveč zadovoljstva, da bi s tem lahko koga prepričal.

3) JEZA je tretji smrtni greh. Oooo, zna biti jezen, zna. Najprej smo brali, da ena izmed bivših zanika vztrajne govorice, da jo je pretepal. Nato smo prebrali v eni redkih novic, da so prejšnjo spremljevalko pričakali kovčki kar na pragu prej skupnega doma. In da jeza ni doma samo v Murglah, temveč tudi v službi, je znano njegovim sodelavcem. Da se omejim samo  na zadnjo »hudo uro« med njim in Brglezom, ko je zahteval, da ta odstopi z mesta podpredsednika stranke, ker je nasprotoval Zakonu o tujcih. Brez dvoma pa se še najdejo trenutki, ko mu jeza zamrači pogled in ko se njegova deškost, poudarjena s prečko, umakne z obraza.

4) POŽREŠNOST, greh, ki bi mu ga poleg napuha sicer sama najprej očitala. Požrešnost je znana še iz časa, ko je menjal svoj podjetniški status in se izogibal plačilu DDV, ali iz časov dvojnih kilometrin. Sedaj pa izvemo, da je v Državno volilno komisijo vključil formalno šefico svoje nove partnerke in da ji je preko takih ali drugačnih povezav omogočil za odvetnika res bajen posel. Gre za vlaganje izvršilnih predlogov, kar sicer opravljajo v odvetniških pisarnah pripravniki ali dobre tajnice, zaposleni na Telekomu pa se s tem očitno nimajo časa ukvarjati. In zaslužek naj bi bil … 1,5 milijona evrov letno! Bravo! Več kot očitno je, da se novi obrazi ne pogovarjajo več o deset tisočih evrov niti o sto tisočih, temveč segajo proti zvezdam, kajti zapomnili so si: »Lepo je biti milijonar.«

Pri tem mu napuh omogoča, da brez slabe vesti pozabi na vso etiko in moralo. Predsednik vlade je človek, ki je v slovenščini uspel spremeniti pomen besed etika in morala.

5) ZAVIST, ja, v povezavi s požrešnostjo je verjetno tudi zavist. Če žena ministra za pravosodje samo s Factor banko zasluži preko 800 tisoč evrov, bo njegova s Telekomom 1,5 milijona evrov! In ne samo zaradi zavisti, tudi zaradi tekme. Tekma, v kateri smo kmetje, ki se jih žrtvuje, davkoplačevalci. Katera ženska je več vredna, kateremu fantu dlje nese?

6) LENOBA. Ali mu lahko očitamo tudi zadnjega od smrtnih grehov? Podobnost z likom Oblomova vsekakor obstaja, zunanji svet in kruta realnost mu grozita vsak dan znova, ima pa spretnost, da se je obdal z ljudmi, s katerimi deli enake cilje in enake vrednote. Ti ga bodo zaradi sebe obvarovali pred soočenjem z realnostjo, ki bi njegovo idilo porušila. Je torej len? Po tem, da nas je nekaj časa osrečeval z napisom “Slovenec sem. Ne jamram, ampak iščem rešitve”, mislim, da se svoje neučinkovitosti in lenobe bolj zaveda, kot si želi. In bolj, kot želi, da bi se je zavedali mi. Predsednik vlade kot žrtev motivacijskega trenerja in hkrati kot pridigar kakšne ameriške TV-postaje. Da je Slovenec, je res. To je pohvalno, vendar si težko pripiše zasluge. Da ne jamra, nam je napisal. Pri tem ga seveda zaradi napuha ne zanima, ali jamra ljudstvo. In da dela! Išče rešitve! Rešitve za koga in kje jih išče? Predsednik vlade je človek, od katerega se pričakuje, da je rešitve našel oz. jih najde hitro. Videti pa je, da išče predvsem probleme, rešitve bodo za njim iskali drugi. Ko si moraš na papir napisati, da delaš in kaj delaš, kar potem bereš najprej sam in se v to prepričuješ, nato v to poskušaš prepričati tudi državljane, je pa že znak, da mu lenoba ni tuja. Še huje, da sploh ne ve, kaj je delo in kaj vse morajo drugi narediti za denar, ki ga »zasluži« on, njegova primarna, sekundarna, terciarna in kdo bi štel katera po vrsti družina.

Ja, na srečo je predsednik vlade len. Vedno sem govorila, raje imam neumnega in lenega kot neumnega in pridnega. Od prvega je manj škode.

Lucija Šikovec Ušaj

Vir: nova24tv.si

nazaj na vrh